Piše: Gašper Blažič
Naslovnica 51. številke Demokracije je dvignila ogromno prahu med levičarji. Terjajo celo kazenske ukrepe in ukinitev našega tednika. Dejansko pa so mu s tem naredili samo dodatno reklamo.
Morda je težava v tem, da je naslovnica, na kateri se je trojica najbolj razvpitih poslank Gibanja Svoboda – to so Urška Klakočar Zupančič, Lena Grgurevič in Tamara Vonta – prikazana kot nekakšna karikatura, ker so oblečene v »gestapovske« uniforme opremljevalca Huga Bossa, vladajočo koalicijo doletela v najbolj občutljivem trenutku. Ob izteku leta 2024 je namreč državni zbor dokončno potrdil zakon, ki prepoveduje uporabo nacističnih in fašističnih simbolov (ne pa tudi komunističnih), kar je doslej najbolj razvpit projekt borčevskega zgodovinarja in poslanca Martina Premka. No, slednji ne bo mogel reči, da se na naslovnici vidijo nacistični simboli, medtem ko je že pred leti Mladina objavila naslovnico Janeza Janše v nacistični uniformi z dvignjeno roko, na tej uniformi pa je zelo viden znak nacionalsocialistov − kljukasti križ.
Ogledalo, ki je zabolelo
Nekaj pa je jasno: karikatura je očitno dosegla namen. Nastavila je ogledalo praktično celotni koaliciji in vzbudila občutke, ki jih ima opozicija že vsa leta, ko je deležna stalnega etiketiranja domnevnega simpatiziranja in celo paktiranja z nacizmom in s fašizmom. To je stara dobra propagandna taktika, ki jo je Komunistična partija Slovenije uporabljala že med drugo svetovno vojno. Velja torej ponoviti dejstva: prve vaške straže so se pojavile sredi leta 1942, potem ko je komunistična VOS fizično likvidirala že več kot tisoč Slovencev! Mimogrede: VOS (Varnostna obveščevalna služba, ki naj bi bila formalno del OF, dejansko pa jo je ustanovil Centralni komite KPS) je bila ustanovljena avgusta 1941 kot udarna pest revolucije, ko prvih partizanov niti še ni bilo. Bila pa so pisma Borisa Kidriča in tovarišev, ki so že ob začetku druge svetovne vojne na slovenskih tleh v svoji korespondenci in v svoji propagandi poudarjali, da je »bela garda« hujši sovražnik od okupatorja. Ali kot je dejal Boris Kidrič: »Komunist, ki da streljati brez usmiljenja, kot človek nikoli ni surov.« Zanimivo je, da so komunisti celo priznali, da je bil njihov namen, da ustvarijo »belo gardo«. Kidrič je namreč zapisal: »Če vidimo, da iz razrednih razlogov popolne enotnosti ne more biti, je nujno, da se iz istih razlogov pojavi bela garda.« Tako ali drugače so komunisti že vnaprej določili, kdo je njihov razredni sovražnik, računali pa so tudi s tem, da bodo razrednega sovražnika prisilili, da se bo branil pred njimi, pri tem pa ni imel druge izbire kot orožje okupatorja, saj svojega ni imel. Vsi kasnejši očitki o kolaboraciji so bili dejansko le del njihove propagandne taktike in opravičevanje revolucionarnih zločinov. Do napada Nemčije na Sovjetsko zvezo poleti 1941 je namreč veljalo, da so bili komunisti v Sloveniji po Stalinovih navodilih zavezniki Nemcev. Kot vemo, se je temu uprla Angela Vode, ki so ji dogodki pozneje dali prav, vendar ji Kidrič njenega greha – »svojeglavosti« − nikoli ni odpustil.
Celoten članek je objavljen v tiskani izdaji Demokracije!
Tednik Demokracija – pravica vedeti več!
