Piše: G. B.
Na današnji dan pred 33 leti smo Slovenke in Slovenci odločali o tem, ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država.
Možnost samostojne države se je med vrsticami nakazovala že v slovenskem nacionalnem programu v Novi reviji (in že leto prej v Reviji 2000, pa preko člankov v drugih publikacijah, denimo v Zvonu, a bolj jasno v emigrantskem tisku, ki je gojil Ehrlichovo ter Žebotovo misel o samostojni Sloveniji). Leta 1989 je bila prvič jasno izpričana preko Majniške deklaracije, ki jo je na zborovanju v podporo četverici JBTZ prebral Tone Pavček. Majniška deklaracija je postala jedro programa Demosa, ki je spomladi 1990 zmagal na volitvah, podmladek Socialdemokratske stranke Slovenije pa je takrat prvič prišel na dan z idejo plebiscita. Ker pa je tedaj potekala priprava na sprejem nove ustave, se o plebiscitu nihče ni pogovarjal vse do začetka oktobra istega leta, ko so z omenjeno idejo prišli na dan še opozicijski socialisti, saj so se razmere v Jugoslaviji vse bolj zaostrovale, skupščina pa je sprejela nekatere ustavne spremembe, ki so bile pomembne zlasti za novonastajajočo slovensko vojsko. Že poleti, na pragu t. i. kninske krize, pa je del Demosa predlagal sprejem deklaracije o suverenosti, ki naj bi pomenila trganje pravnih vezi s preostalo SFRJ.
Po novembrskih poplavah se je poslanski klub Demosa skupaj s člani vlade sestal v Poljčah in tam še enkrat opravil diskusijo o aktualnih razmerah. Ker ni bilo znamenj, da bo mogoče opraviti sprejem ustave ter referendum o njej (kar so sicer storili Hrvatje), je Demos sprejel odločitev o plebiscitu. 6. decembra 1990 so parlamentarne stranke podpisale sporazum o plebiscitu. 17. decembra, nekaj dni pred plebiscitom, pa je postroj TO v Kočevski Reki sporočil slovenski in jugoslovanski javnosti, da je Slovenija pripravljeno vojaško zaščititi izid plebiscita, kakršenkoli že bo.
Datum plebiscita 23. decembra 1990 je sicer že v Poljčah predlagal dr. Jože Pučnik, kar je močno ujezilo Milana Kučana. Slednji je tudi preko strank tedanje opozicije postavil pogoje: za samostojnost mora glasovati večina vseh volilnih upravičencev, ne samo tistih, ki bodo glasovali. Bojazen je bila odveč: 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev je glasovala za samostojno Slovenijo (ali 95,7 odstotka tistih, ki so prišli na volišče). Nekateri Demosovi prvaki so isti večer odšli iz Ljubljane na Sv. Jakob, hrib v bližini Medvod, kjer je bilo kresovanje.
Skupščina RS je rezultate plebiscita razglasila tri dni kasneje, to je 26. decembra 1990. Od tedaj ta dan predstavlja dan samostojnosti in enotnosti. S tem dnem je namreč začel teči šestmesečni rok za izvedbo samostojnosti. 25. junija 1991 je bila tudi dejansko izvedena, dan kasneje pa je bila slovesna proslava in razglasitev samostojne države, ta dan je seveda JLA že kazala zobe. Natanko leto dni po plebiscitu je skupščina sprejela novo ustavo, sledila so prva mednarodna priznanja.
Plebiscit sicer pomeni preprosto ljudsko izrekanje o določenih vprašanjih. Zagotovo je marsikoga grabila bojazen, da Slovenci zaradi strahu pred preteklostjo (plebiscit na Koroškem 70 let prej) ne bodo zagrabili priložnosti. A so jo. Plebiscitni rezultat je pripomogel k zelo visoki motivaciji tako pri obrambi Slovenije kot pri pogajanjih z delegacijo Evropske skupnosti, ki je nameravala Sloveniji sprva vsiliti vrnitev v stanje pred 25. junijem 1991.
