8.9 C
Ljubljana
nedelja, 5 maja, 2024

(SPOMINJAMO SE – 2. DEL) Partizani so umorili deset Hudnikovih in Mavsarjevih

Piše: Ivo Žajdela

Komunistični partizani so leta 1942 umorili vsaj 27 družin z vsaj tremi člani družine (očeta, mater in vsaj enega otroka). »Vsaj« zato, ker je bilo pri umorjenih Romih (Iška, Boncar, Kanižarica) gotovo več družin. Kljub temu je Slovenija še vedno preplavljena s spomeniki teh zločincev.

Družina Lončar

Pozno zvečer 12. julija 1942 so partizani ob Belem potoku pri Borovnici umorili štiri člane družine Lončar. V kuhinji so ubili očeta Franca (47 let, roj. 1895), mater Frančiško (42 let, roj. 1900), sina Franca (21 let, roj. 1921) in hčer Marijo (18 let, roj. 1924). (Janko Maček, Borovnica 1942 – začetek državljanske vojne, Zaveza, št. 1, str. 10–16; Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 213)

21. julija 1942 so partizani v Kanižarici pri Črnomlju ugrabili večjo skupino Romov (Ciganov) in jih od 64 do 72 umorili na Bistrici pri Mavrlenu. Med njimi je bilo gotovo več družin. (Odprti grobovi, 2. del, Buenos Aires 1970, str. 156–159; FSP 2, str. 29)

Furlanovi in Grudnovi

23. julija 1942 so partizani na domu v Dolenjem Kronovem pri Beli Cerkvi ugrabili očeta Franca Furlana in šestnajstletnega sina Marjana. Odvedli so ju na Sela pri gradu Klevevž, kjer so ju umorili. Čez tri dni so ugrabili še ženo Marijo in jo prav tako umorili. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 164–165; Zaveza, štev. 32, Janko Maček, Komunisti napadejo Slovensko zavezo, 1999, str. 19–22)

25. julija 1942 so partizani umorili pet članov družine Gruden iz Ulake pri Velikih Laščah: oče Franc (roj. 1877), mati Angela (roj. 1886) ter sinovi Alojz (roj. 1914), Gabrijel (roj. 1919) in Vinko (roj. 1922); ustreljena je bila tudi šesta članica, 14 letna Anica, vendar je pod trupli njene družine prišla k sebi in ni bila smrtno zadeta.

Družini Jesenovec in Bradeško

Ponoči 1. avgust 1942 so partizani v Šentjoštu vpričo otrok umorili zakonca Alojzija Jesenovca (roj. 1904) in Ivano (roj. 1899) in dve leti staro hčerko Ljudmilo (roj. 10. 8. 1940); Cvekove po domače. Zažgali so jim tudi hišo. Ljudmila je ostala v goreči hiši in je zgorela. Ostala sta še dva majhna otroka.

Tisto noč so umorili tudi soseda, zakonca Bradeško, za katerima je ostalo pet majhnih otrok. Tudi njihovo hišo so zažgali. Tisto noč so zažgali šest domačij na Koglu: Poleg Cvekove (Jesenovec) in Štefancove (Bradeško) še pri Štantu, pri Hribarju, pri Jožetu in pri Kogušku. (Marta Keršič Kavčič, Prva vaška straža, Šentjošt 1995, str. 73; Jože Maček, Vas na robu Polhograjskega hribovja, Zaveza, 1995, štev. 17)

Marijo Mavsar so partizani umorili skupaj z družino 27. decembra 1942 na gradu Dob pri Mirni. (Foto: Arhiv Iva Žajdele)

Morija pri Šentjoštu

V noči na 2. avgust so partizani v gozdu nad Kajndolom nad Podlipo umorili skupino devetih civilistov z območja Šentjošta. Med njimi sta bila oče Franc (roj. 1878) in sin Jože Guzelj (roj. 1915) iz Lavrovca pri Šentjoštu. 9. avgusta so umorili še mamo Marjano (roj. 1883). Takrat so ustrelili tudi hčerko Albino, ki pa je umor preživela.

30. julija, sredi dopoldneva, je partizanska patrulja prišla na Možinetovo domačijo v Potok pri Šentjoštu. Od doma in z dela na polju so bili tedaj odvedeni naslednji:

Jakob Šubic, kmet in oče štirih otrok, star 34 let, njegova žena Marjana, stara 29 let (najmlajši sin Tone je bil rojen 11. junija 1942), njena sestra Albina Malavašič, stara 32 let, Frančiška Kavčič, služkinja, stara 17 let, Viktor Jereb, hlapec, star 19 let, Janez Gantar, hlapec, star 18 let, Franz Guzelj, dninar, star 64 let in njegov sin Jože Guzelj, dninar, star 27 let (Lavrovec). Spotoma so na domu ugrabili še Janeza Kogovška, po domače Šelovsa, očeta desetih otrok. Vseh devet so umoril v gozdu blizu Kajndola in jih površno zakopali v skupnem »grobu«. Vaški stražarji iz Šentjošta so 7. novembra 1942 trupla izkopali in jih prepeljali na pokopališče v Šentjoštu in na Vrh Svetih Treh Kraljev. (Marta Keršič Kavčič, Prva vaška straža, Šentjošt, 1995, str. 72; Jože Maček, Vas na robu Polhograjskega hribovja, Zaveza, 1995, štev. 17, str. 12; Janko Maček, Šentjošt brani svoje izročilo, samozaložba, 2005, str. 55–56, 60.

Kunstelj in Fatur

5. avgusta 1942 so partizani v Savljah pri Ježici pri Ljubljani ugrabili tri člane družine Kunstelj in jih umorili pod Toškim čelom: očeta Mihaela (roj. 1896), mater Marijo (roj. 1899) in 17-letno hčerko Marijo (roj. 1926). (Črne bukve, str. 124, 147; FSP 1, 97; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 90, 100)

V noči na 14. avgust 1942 ponoči so partizani z Vira pri Stični odvedli zakonca Jožefa (roj. leta 1882) in Frančiško Fatur (roj. leta 1897) ter njunega 14-letnega sina Rudolfa (roj. leta 1928). Starša so ubili pri Hrastovem Dolu, sin pa jim je moral lupiti krompir, kasneje pa so ga neznano kje ubili. Partizanom se je pridružila 18-letna hči Frančiška in pri njih tudi padla. (Jože Dežman, S spravno

ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, Celovec 2005, str. 185–188; Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 201).

Umor družine Šijanec

20. avgusta 1942 so partizani umorili tri člane družine Šijanec iz ljubljanskih Stožic: mater Marijo (1904), očeta Ignaca (1905) in sina Stanislava (1926). Kmalu po začetku vojne so prišli v Stožice z nemške zasedbene strani. Družinski oče je bil odličen krojač, žena pa šivilja. Jerečevi so nosili tja šivat in so oba zelo cenili. Imela sta pet otrok. Hčerka Mimi je šla dan pred pogromov v Mengeš k stari mami; peljal jo je Jerečev oče čez nemško mejo, ker je imel zaradi njiv na nemški strani prepustnico. Šijančevi so stanovali v baraki blizu Save, že skoraj v Tomačevem. Tam je bila ponoči živahna dejavnost ilegalcev. Iz neznanega vzroka so čez noč izginili oče, mati in sin Franci (tako ga je imenovala Lampičeva v Zavezi). Na stoženski farni plošči so napisani vsi trije kot družina Šijanc. Ostali so otroci: Marjan (roj. 1931), Janez iz Darinka. Po vojni je na Posavju ostal samo Marjan (Majda Lampič, Kako se je začelo v Stožicah 2, Zaveza, številka 81, str. 57, junij 2011: Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani 1941–1945, Ljubljana 2015, str. 90, 100).

Kozinovi iz Zapotoka

26. avgusta 1942 partizani umorili tri člane družine Kozina v Zapotoku pri Sodražici. Brez strelnega orožja so umorili očeta Ivana (roj. 1879), mater Fran-čiško (roj. 1886) in hromega sina Janeza (roj. 1907). Sina Franceta so umorili že 29. maja v Boncarju pri Sodražici (Vladimir Kozina, Slovenija, dežela moje radosti in bolečine, /verjetno/ ZDA, 1981, str. 55–97.)

9. septembra 1942 so partizani v Zapužah pri Šentjerneju ugrabili Ano Zagorc (rojena je bila v Hrušici pri Stopičah 1910) in Jožefo Zagorc (roj. 1923). Ana je bila v osmem mesecu nosečnosti. V Vrtičah pod Gorjanci so ju mučili, posiljevali in umorili. 24. decembra 1924 je bil kot legionar nekje pri Jugorju nad Gabrjem ubit še Anin mož Matija Zagorc (roj. 1915). Jožefa je bila njegova sestra. (Žrtve II. svetovne vojne iz župnije Šentjernej, 1995, str. 226–227; Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 204–205)

Cvek in Dolinar

26. oktobra 1942 so partizani umorili tri člane družine Cvek v Korenem nad Krašnjo: očeta Franca, starega 39 let, mamo Nežo, staro 37 let in devetletnega sina Franca. Umorili so jih na grozovit način potem pa trupla v hlevu zažgali. (Jože Dežman, S spravno ljubeznijo iz rdeče ledene dobe, Celovec 2005, str. 175–178; Stane Stražar, Črni graben, Lukovica, 1985, str. 907; Zaveza, štev. 99, str. 27–30, 2016)

20. novembra 1942 so partizani umorili družino Dolinar iz Zaklanca pri Horjulu: očeta Janeza (roj. 1877), mamo Marijo (roj. 1885) in dve hčerki: Ivano (roj. 1923) in Bernardo (roj. 1926). (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 218)

Umorili so deset Hudnikovih

24. novembra 1942 so partizani (vosovci) umorili deset članov družine Hudnik s Sela pri Dobrovi: Ivana (Janeza?, roj. 1910) in ženo Albino (roj. 1910; živela sta na Šujici), sestri Francko (roj. 1896) in Ivano (roj. 1911; bila je noseča s Tonetom Jakšetom, ki so ga prišli ubit), brate Mihaela (verjetno roj. 1904?), Matija (roj. 1902) in Poldeta (roj. 1913). Na koncu so ubili še mater Frančiško (roj. 1875) in snaho Marijo (Manco; doma iz Dravelj; ni napisana na nobenih farnih ploščah, ne v Dobrovi, ne v Ljubljani, ne v Šentvidu) ter njenega moža Lojzeta (roj. 1900; slednja dva sta bila gospodarja domačije). (Janko Maček, Po sledeh pokola Hudnikove družine na selu pri Dobrovi, Zaveza, štev. 91, december 2013; Ivo Žajdela, Po petdesetih letih našli grob, Slovenec, 17. 3. 1992)

Umorili so deset Mavsarjevih

Med najbolj tragične epizode komunistične revolucije spada poboj desetih članov družine Mavsar iz Praproč pri Šentrupertu. 27. decembra 1942 so partizani na pogorišču gradu Dob ubili očeta Jožeta Mavsarja (roj. 1891), predvojnega šentruperškega župana, mater Terezijo Mavsar (roj. 1893), sina Darka Mavsarja (roj. 1921), balkanskega prvaka v metu kopja, hčer Marijo Mavsar (roj. 1926), sina Petra Mavsarja (roj. 1929), sina Stanka Mavsarja (roj. 1933), sedmo žrtev, sina Cirila Mavsarja (roj. 1925), so takrat prisilili, da jim je gnal v gozd živino z gradu Dob, potem pa so ga neznano kje ubili. Osma žrtev je bil Vilko Mavsar (roj. 1930), partizan ga je ustrelil 23. marca 1943 na cesti blizu Šentruperta. Deveto žrtev, Dolfija Mavsarja (roj. 1922), so partizani ustrelili 2. maja 1943 skozi lino v utrdbi postojanke šentruperške vaške straže, ki je bila v kaplaniji. Deseta žrtev je bil Pavel Mavsar (roj. 1924). Njega so ubili med množičnimi pomori domobrancev v Kočevskem rogu 8. junija 1945. Vojno sta preživela dva brata, duhovnik Jože Mavsar in France Mavsar. Oba sta se morala umakniti v tujino, nato pa v ZDA.

(Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 128–159)

27. decembra 1942 so partizani ubili tudi tričlansko družino Logothetti, lastnike gradu Dob pri Mirni: očeta Felixa (roj. 1893), njegovo ženo Stello (roj. Barbo 1898) in sina Deodata-Bobija (roj. 1923). Ubili so jih med enakim dogodkom, kot so ubili člane Mavsarjeve družine. (Ivo Žajdela, Zasuta usta, Ljubljana 1996, str. 116)

Opomba: intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.

 

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine