Piše: Dr. Tomaž Kladnik
»Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo,« so znamenite besede očeta slovenske državnosti dr. Jožeta Pučnika, ki jih je izrekel 23. decembra 1990, ko je bilo jasno, da je na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije 88,2 odstotka vseh takratnih volivcev glasovalo za samostojno in neodvisno Slovenijo.
V letošnjem letu tako praznujemo 35-letnico samostojne in neodvisne Republike Slovenije.
Pot do samostojnosti: Preizkušnje, odločnost in pogum
Pot do nje pa ni bila lahka, ampak polna preprek, pretresov in nevarnosti. Pred tremi in pol desetletji so se tako zvrstili številni pomembni dogodki, povezani z osamosvojitvenim procesom in nastankom ter razvojem samostojne slovenske države, ki so leta 1991 vodili k razglasitvi samostojne države – 25. junija 1991 na Trgu republike v Ljubljani – ter se nadaljevali z vojno za obrambo njene suverenosti, trimesečnim moratorijem in prizadevanji, ki so nato postopoma vodila k dokončnemu mednarodnemu priznanju Republike Slovenije, do katerega je prišlo v prvi polovici leta 1992.
Prelom z dediščino druge svetovne vojne in totalitarizma
V demokratični javnosti smo (bili) prepričani, da smo s tem dejanjem dokončno pretrgali s posledicami druge svetovne vojne, katere konec je v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji, kot se je nazadnje uradno imenovala, in z njo tudi v Socialistični republiki Sloveniji »prinesel« dejansko osvoboditev le za del (slovenskega) naroda, za tisti, ki je bil v državljanski vojni na zmagoviti, revolucionarni strani. Predvsem pa se s koncem vojne ni končana totalitarna vladavina. Ta resda ni bila več okupatorjeva, prav tako ni bila vsiljena s sovjetskimi tanki, kot se je to zgodilo drugje v Vzhodni Evropi, bila je domača in tako o popolni svobodi po osvoboditvi ne moremo govoriti. Na svobodo v pravem pomenu besede smo nato čakali še skoraj pol stoletja. Revolucija pa za nekatere pri nas še kar traja.
Spomenik osamosvojitvi: Zakaj je njegova umestitev tako pomembna?
Omenjeno se pri nas med drugim izkazuje tudi pri projektu postavitve spomenika slovenske osamosvojitve. Na splošno je spomenik oziroma javni spomenik objekt, ki je bil zgrajen ali oblikovan in postavljen na javno mesto zaradi svoje spominske ali druge simbolične funkcije ter je posvečen v glavnem zgodovinski osebi ali dogodku.
Vlada Republike Slovenije je junija 2023 oblikovala Komisijo za pripravo izhodišč za postavitev spomenika slovenske osamosvojitve, katere naloga je bila, da določi lokacijo spomenika. V komisiji sta se kaj hitro izoblikovala dva predloga za lokacijo spomenika: Trg republike kot avtentično mesto zgodovinskega dogodka razglasitve samostojne države ter lokacija Šance na Grajskem hribu, ki ga je predlagala občina Ljubljana. Večina članov komisije je odločila, da se spomenik umesti na Trg republike.
Tako je Alojz Peterle, predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, poudaril, da se »zaveda pomena Tršarja in Ravnikarja, pa vendar imamo lahko ta velik spomenik na tej pomembni lokaciji. Smo edina država v Evropi, ki ima na takem avtentičnem mestu spomenik drugemu pomenu. Vsaka doba je pustila arhitekturni izraz v prostoru, razen osamosvojitve«.
Med dediščino revolucije in demokratično prihodnostjo
V zvezi s tem se je na komisiji pa tudi v širši strokovni javnosti odpirala razprava o spremembi odloka o razglasitvi trga kot spomenika državnega pomena ter o umestitvi spomenika slovenske osamosvojitve vizavi obstoječim spomenikom na trgu. Na mednarodnem znanstvenem simpoziju z naslovom »Slovenski pogledi na vzhod Evrope skozi zgodovino« je prof. dr. Janko Prunk izpostavil tudi razmišljanja, ki so se vsebinsko in prostorsko nanašala na umestitev spomenika slovenski osamosvojitvi v javni prostor v Ljubljani: »Nedvomno smo se Slovenci konec 90. let prejšnjega stoletja odločili za demokratično in samostojno državo in se s tem ločili tako od revolucije kot od Jugoslavije. Zatorej mora biti tudi spomenik samostojni Sloveniji ločen od spomenikov, ki predstavljajo vrednote sistemov in državnih tvorb, ki smo jih zavrgli oziroma se od njih ločili. Tako naj tudi novi spomenik samostojni in demokratični Sloveniji na Trgu republike, kjer je bila nova država tudi razglašena, verodostojno in brez sence dvoma simbolizira vrednote demokratične družbe in naj bo tako antiteza spomenikom revoluciji, Kardelju in Kidriču, ki naj dobijo novo mesto pred Cekinovim gradom, kjer je bil pred časom muzej le-te.«
Izbrana rešitev: Sodoben koncept spomina?
Sledil je sklep vlade, ki je v načrt razvojnih programov 2025–2028 uvrstila postavitev spomenika slovenske osamosvojitve, s čimer je ministrstvo za obrambo dobilo zeleno luč za izvedbo mednarodnega javnega natečaja v sodelovanju z Zbornico za arhitekturo in prostor Slovenije. Mednarodni natečaj je bil razpisan junija lani, predloge pa so zbirali do oktobra. Med 36 prispelimi elaborati je ocenjevalna komisija izbrala projekt skupine avtorjev, kiparja Alena Ožbolta in arhitektov Denisa Hitreca, mag. Tadeja Urha, Tjaše Tahirović in Erika Sirotića. Izbrani spomenik »oblikujejo talno spominsko obeležje v atriju, drog za državno zastavo in razpršena umestitev svetlobnih elementov v tlaku Trga republike, ki ponazarjajo gibanje množice ob zgodovinsko pomembnih dogodkih in sodobnih javnih zborovanjih«. S tem v zvezi pa je etnolog in antropolog prof. dr. Božidar Jezernik, namestnik predsednice ocenjevalne komisije, izjavil, da »v tem prostoru postaviti spomenik v klasičnem smislu pomeni samo to, da se postavi protiutež staremu spomeniku, ki ima danes ime po revoluciji«.
Čas je za jasen simbol demokratične Slovenije
Ob tem smo lahko demokratično misleči državljani upravičeno ogorčeni. O kakšni »protiuteži« je tu govor? Z demokratičnimi volitvami in plebiscitom smo Slovenci revolucijo poslali na smetišče zgodovine. Zato je treba Trg republike na novo oblikovati. Tu je mesto le za spomenik slovenski demokratični državi. Preostali (revolucija, Kardelj in Kidrič) pa naj dobijo mesto v muzeju totalitarizmov.
Trg republike kot simbol slovenske državnosti
Trg Republike je osrednji trg slovenske prestolnice, zasnovan kot novo mestno upravno središče s stolpnicama s pritličnimi prizidki, kulturnim domom, veleblagovnico in javnimi spomeniki. Trg republike je bil zgrajen med letoma 1961 in 1986 in je kot celota avtorsko delo arhitekta Edvarda Ravnikarja. Trg je sezidan na nekdanjem nunskem vrtu v središču Ljubljane, med Šubičevo ulico na severu, Plečnikovim trgom na vzhodu, Erjavčevo ulico na jugu in Prešernovo cesto na zahodni strani. Zaradi svojega pomena je bil leta 2014 razglašen za kulturni spomenik državnega pomena.
