Piše: Bogdan Sajovic
Po volitvah v Španiji ne levi ne desni blok nima zadostne podpre za mandatarstvo. Katalonski separatisti zahtevajo v zameno za podporo pravico do odcepitve. Pat pozicijo bodo najverjetneje razrešile nove volitve.
Pretekli mesec so v Španiji potekale predčasne volitve, ki pa so pripeljale le do pat pozicije. Desni blok je ostal pet sedežev pod parlamentarno večno, levi blok, skupaj z vsemi regionalnimi (praviloma levousmerjenimi strankami) pa je štiri sedeže »prekratek«. Razliko sedmih sedežev so osvojili katalonski separatisti, ki pa niso preveč navdušeni za podporo kateregakoli bloka.
Tvegani Sanchezov manever
Po katastrofalnem razpletu lokalnih volitev v maju je socialistični predsednik vlade Sanchez potegnil precej tvegano potezo. Po regionalnih volitvah sta ljudska stranka in Vox pridobili zadosti glasov, da kot koalicija prevzameta oblast v treh četrtinah regionalnih parlamentov. Redne parlamentarne volitve bi morale biti novembra letos, desni strani bi tako imeli čas, da se utrdita na osvojenih pozicijah, kar bi jima prineslo odločilno prednost za prevzem oblasti tudi na državni ravni. Sanchez je torej upal, da bi hitre volitve, ko nasprotniki svojega uspeha še niso uspeli konsolidirati (in seveda nekaj strašenja pred »skrajno desno« vlado), uspele prinesti zadostno podporo, da bi se lahko socialisti obdržali na oblasti. Načrt mu je uspel le deloma, saj desni stranki res nista uspeli dobiti zadosti sedežev, da bi lahko sestavili novo vlado. Deloma mu je pri tem pomagal tudi vodja ljudske stranke Alberto Núñez Feijóo, ki se je že vnaprej videl kot veliki zmagovalec in precej ležerno vodil kampanjo. Še več, dobrikal se je levemu krilu v svoji stranki, iz katerega so prihajale izjave, češ da bi bilo bolje od koalicije s »skrajno desnim« Voxom najti način, kako bi se lahko sodelovalo s socialisti. Te izjave so vnesle precej zmede in nemira med desne volivce, še posebno, ker je tudi Feijóo dajal vtis, kot da se s temi izjavami strinja, kar je odvrnilo nekaj razočaranih volivcev in je Feijóa stalo mandatarstva. Seštevek sedežev ljudske stranke, Vox in dveh poslancev desnih regionalnih strank Unión del Pueblo Navarro in Coalición Canaria je tako 171 sedežev, kar je, kot rečeno, premalo.
A premalo imajo tudi Sanchezovi socialisti, saj imajo z vsemi avtonomističnimi strankami, ki so praviloma tudi socialno levo usmerjene in so podpirale že prejšnjo Sanchezovo vlado, skupaj le 172 sedežev.
Španija v pat poziciji
Za premagovanje pat pozicije so torej potrebni glasovi katalonskih separatistov iz stranke JUNTS, ki jo iz tujine vodi Carles Puigdemont. Puigdemont je namreč od leta 2017 v izgnanstvu, saj mu v domovini grozi zapor, ker je enostransko proglasil odcepitev Katalonije, kar je v nasprotju s špansko ustavo. V primeru povratka v domovino mu grozi aretacija, zato ostaja v izgnanstvu v Belgiji, od koder vodi stranko. Puigdemont kot pogoj za podporo zahteva priznanje katalonske pravice do samoodločbe, kar pa mu Sanchez ne želi in niti ne more dati. Potrebno bi bilo spremeniti ustavo, za kar pa ni zadostne podpore. Poleg tega je tudi špansko volilno telo (izven avtonomističnih pokrajin Katalonije in Baskije) večinsko nenaklonjeno separatizmu. Če bi Sanchez pristal na Puigdemontov pogoj, bi storil politični samomor in za nameček vsaj za generacijo potopil špansko levico.
Na desni strani pa seveda niti na pomišljajo, da bi podprli separatizem Katalonije ali kogarkoli. Vox nasprotuje še celo avtonomiji Baskov in Kataloncev in od tega ne odstopa.
Sanchezov tvegani politični manever je tako uspel le deloma. Resda je preprečil bloku Ljudske stranke in Vox prevzem oblasti, a tudi sam je v teh razmerah v bistvu brezmočen. Ker nima glasov za nov mandat, je njegova vlada zgolj skrbniška, brez polnih pooblastil. Ne more sprejemati nove zakonodaje, ne more začeti novih projektov, omejen mu je dostop do proračunskega denarja in na tak način se države ne da voditi, vsaj ne na dolgi rok. Ker so očitno prepreke previsoke, da bi lahko prišlo do kakršnegakoli kompromisa, Španijo najverjetneje še letos čakajo nove predčasne volitve.
KRATKE VESTI IZ EU:
Ustavna zaščita plačevanja z gotovino
Predsednik avstrijske vlade je predlagal, da se v ustavo zapiše pravico državljanov, da uporabljajo gotovino. Medtem ko vse bolj narašča plačevanje s karticami in elektronskimi napravami, se tudi vse bolj širijo govorice o ukinitvi plačevanja z gotovino. »Te govorice vznemirjajo javnost,« je dejal avstrijski kancler Karl Nehammer, ki je sklenil, da nemiru naredi konec. »Ljudje v Avstriji imajo pravico do gotovine,« je dajal kancler. Po njegovih besedah mora imeti vsak pravico, da se svobodno odloči, na kakšen način bo plačeval. »Lahko s kartico, transferji, v bodočnosti morda z digitalnim evrom, a tudi z gotovino. Ta pravica do izbire mora in tudi bo ostala.« Kancler je še dejal, da bo ustavna zaščita gotovine naložila centralni banki, da zagotovi »osnovno zalogo« bankovcev za tiste, ki se bodo odločili za uporabo gotovine.
Medvedjev spet grozi z jedrskim orožjem
Potem ko je ukrajinski predsednik Zelenski dejal, da ima Ukrajina zaradi konstantnega ruskega bombardiranja Ukrajine vso pravico do povračilnih napadov na tarče v Rusiji, se je oglasil nekdanji predsednik Rusije Dimitri Medvedjev in zagrozil z jedrskim napadom. Medvedjev, ki je med najožjimi zaupniki ruskega avtokrata Putina, je dejal, da bo v primeru zasedbe ruskega ozemlja s strani Ukrajine, Rusija posegla po jedrskem orožju. Ni sicer prvič, da ruski funkcionarji grozijo z jedrskim orožjem v primeru zasedbe »ruskega ozemlja«, v katerega štejejo tudi tiste dele Ukrajine, ki so jih protipravno anektirali lani. Najnovejše grožnje Medvedjeva z jedrskim orožjem se sicer da razlagati tudi z bojaznijo Kremlja, da bodo ukrajinske enote zlomile nasprotnika in osvobodile okupirane pokrajine.
Knjižnice naj skrijejo »transfobno literaturo«
Prebujenska drhal ne miruje in njihova najnovejša tarča so britanske knjižnice. Mavrična sekcija prebujencev se je namreč spravila nad knjižničarje, češ, naj s polic umaknejo »transfobne knjige« ter jih »zakopljejo« nekam daleč v ozadje knjižnic, kjer jih ne bo nihče našel. Pri tem ne gre le za knjige s »transfobno vsebino« (karkoli to že pomeni), pod udarom so tudi knjige, katerih avtorji so označeni kot »transfobni«. Recimo pisateljica JK Rowling je zaradi svojih stališč v sporu s prebujenskimi obsedenci, le-ti pa zdaj zahtevajo od knjižničarjev, naj njene knjige umaknejo s polic, češ da že samo njeno ime »transosebam« povzroča trpljenje. Organizacije, ki se borijo za svobodo govora, so to najnovejšo potezo prebujencev že obsodile in pozvale knjižnice, naj se ne uklonijo pritiskom.
