Piše: Domen Mezeg (Nova24tv)
Poročali smo že o tajkunskih povezavah, ki jih imajo posamezni člani Socialnih demokratov. Razpisali smo se o področju nogometa, projektu TEŠ 6, državnih gozdov, velenjskem podjetju Esotechom, o povezavah s spornim predsednikom republike Srbske – Dodikom. Poročali smo tudi o obvladovanju Šahovske zveze Slovenije, vpletenosti v bančno luknjo in pranju iranskega denarja v NLB itd.
Pa pojdimo lepo po vrsti. Nekoč smo že pisali o zloglasnem šaleškem lobiju, ki je poskrbel za najdražji projekt TEŠ 6, ki v Sloveniji še vedno buri duhove in jih še zagotovo bo, saj je sinonim za najbolj preplačani projekt v zgodovini naše države. Projekt, katerega cena je bila sprva ocenjena na 655 milijonov evrov, nato pa narasla na vrtoglavi znesek – 1,4 milijarde evrov. Takšno neodgovorno ravnanje smo seveda morali plačati prav vsi davkoplačevalci. “Za šaleški lobi je že Gregor Golobič povedal, da gre za rdečo navezo,” je poudaril Vili Kovačič (znani borec za demokracijo) in dodal, da gre v glavnem za pripadnike stranke SD. Posamični akterji po Kovačičevih navedbah v tej zadevi niso toliko pomembni, pomembnejši je podatek, da je vse skupaj med drugim vodil velenjski župan Bojan Kontič, prav tako član SD.
V tajkunsko sprego se uvršča še nekdanjega poslanca SD in častnega občana mestne občine Velenje Srečka Meha ter Milana Medveda (član SD), dolgoletnega direktorja Premogovnika Velenje. Ob tem smo opozorili tudi na sporno izjavo nekdanjega prometnega ministra iz vrst SD Patricka Vlačiča, ki je leta 2009 na zborovanju v Velenju dejal: “Gradili bomo, kot smo TEŠ 6, če ne bo šlo drugače, tudi brez dovoljenj!” Seveda so to osrednji mediji popolnoma zamolčali, kar kaže na njihovo dvoličnost. Poročali smo tudi o spornih povezavah med TEŠ 6 in tretjo razvojno osjo. V času Janševe vlade leta 2012 je bila trasa za tretjo razvojno os postavljena na vzhodno stran F 6, pozneje pa, ko je bila na oblasti Cerarjeva vlada, pa podprta trasa F 2-2, ki je pokrivala trikrat manjši prometni tok, kot bi ga F 6.
Po Kovačičevih besedah je ta zagotovo najdražja in najpotratnejša naložba. Opozoril je na to, da je iz teh razlogov trasi nasprotoval tudi kmetijski minister Dejan Židan, ki pa je nato popolnoma utihnil: “Najbolj žalostno je, da je utihnil zaradi politične stabilnosti. Zadaj gre za skrito namero,” je še povedal Kovačič in podal prepričanje, da si prizadevajo imeti solo avtocesto iz Velenja do priključka avtoceste Ljubljana–Maribor, da bi lahko po njej prevažali premog iz Indonezije. “Tukaj je mogoče videti skrito povezavo med TEŠ 6 in traso tretje razvojne osi,” je dejal. Opozoril je na to, da so na ozemlju, na katerem si je šaleški lobi prizadeval graditi solo avtocesto, šaleški tajkuni pokupili zemljišča pravočasno, da bi jih pozneje drago prodali državi.
Celotna drama TEŠ 6 je izgubljena zgodba. Pozneje so prosili za 220 milijonov evrov posojila, ki so ga dobili s pomočjo poroštva Dravskih elektrarn Maribor. “Naravnost grozovito je, da se nihče ne upa spuščati v to in da so glede tega vsi tiho,” je še dejal Kovačič. Kovačič je razkril, da ga je v parlamentu v času, ko je prvič padlo poroštvo, Kontič zaradi njegovih prizadevanj in opozarjanj na nepravilnosti označil za lobista, na kar mu je Kovačič odvrnil: “Sem lobist, ampak samo za slovenske davkoplačevalce in za nikogar drugega.” Čez dve leti se je zgodba ponovila, samo da se je predstavnik šaleškega lobija menjal, in sicer je to postal Srečko Meh. Meh je bil tisti, ki je dal iniciativo za državno poroštvo gradnje TEŠ 6, ki ga je naša država na račun davkoplačevalcev močno preplačala.
Prav tako smo že poročali o tem, da je podjetje Slovenski državni gozdovi eden od bankomatov stricev iz ozadja in da je nad njimi bedel resorni minister in predsednik SD Dejan Židan. Podjetje je bilo tedaj tudi zlata jama za različne svetovalne agencije in izbrana podjetja. V času Židanovega ministrovanja je bilo že omenjeno podjetje tudi ustanovljeno. Namen je bil gospodarjenje z državnimi gozdovi, ki obsegajo 234.986 hektarjev. Po izteku 20-letnih koncesijskih pogodb, ko so z gozdovi gospodarila različna gozdna gospodarstva v državi, je gospodarjenje po 30. juniju 2016 namreč prešlo pod okrilje podjetja s sedežem v Kočevju. Podatki so tedaj pokazali, da je bilo upravljanje z državnimi gozdovi pod okriljem novoustanovljenega podjetja vse prej kot gospodarno. Zaradi političnih in osebnih povezav je obstajal utemeljen sum netransparentnega delovanja. Tudi nekatere akte podjetja so sprejemali zelo na hitro.
Zanimiva je tudi zgodba poslanca SD Jana Škoberneta, ki je sicer vnet borec proti privatizaciji, njegov oče pa je s partnerji tajkuniziral velenjski Esotech in služil milijone. Leta 2017 smo še poročali, da je sin direktorja in več kot desetinskega lastnika velenjskega Esotecha, ki od leta 2014 na veliko biznisira s Termoelektrarno Šoštanj (za prek 2,4 milijona v treh letih). Škobernetov mlajši je prišel v parlament kot nadomestni poslanec z mesta svetovalca župana Občine Velenje Bojana Kontiča (SD) za mednarodno področje. Kot že omenjeno, Škobernetova družina iz TEŠ-a ne dobiva zgolj dokumentov, ampak tudi denarce. V obrazcih KPK o omejitvah poslovanja, veljala od 18. maja 2015 do preklica, prepoved poslovanja Esotecha z Državnim zborom, ker je direktorjev sin postal poslanec, ni pa bilo nikakršne prepovedi sodelovanja Esotecha s TEŠ-em, ki ga je preiskoval njegov sin.
Po maju 2015 je prišlo do prelomnice, saj je pred tem Esotech s TEŠ mesečno zaslužil manj kot 100 tisočakov, po juniju 2015 pa so nakazila poskočila nad 100, 200, avgusta pa celo na 300 tisoč evrov. Najbolj donosno je bilo sodelovanje avgusta 2016, ko je Škobernetovo podjetje od TEŠ-a v samo enem mesecu prejelo 400 tisoč evrov nakazila. Največ prihodkov iz javnega denarja je Esotech v zadnjih letih dobil ob velenjske občine, približno 13 milijonov evrov, največ od sredine 2013 do konca 2015, to pa je čas, ki se delno prekriva tudi z obdobjem, ki ga je v svojem življenjepisu na parlamentarni strani kot obdobje svoje službe pri Kontiču navajal Škoberne mlajši. Njegov oče Marko Škoberne je do desetine Esotecha sicer prišel z menedžerskim prevzemom.
Vezi Škobernetovih pa sežejo tudi v Republiko Srbsko, ki velja za pravi poslovni raj slovenske levice – tam so pogosto ljubljanski župan Zoran Janković, nekdanji agent Udbe in lobist Drago Isajlović ter celo tedanji predsednik Slovenskega državnega holdinga Damjan Belič. Ko je razpadla Jugoslavija, je vse, kar je ostalo od nje, stare mreže operativcev nekdanje Udbe in politike, ki so se na novo organizirali in prevzeli oblast, s tem pa tudi posle. Eden takšnih je v Republiki srbski aktualni predsednik Milorad Dodik, ki je v politiki te bosanske entitete že celo večnost in velja za primer zlizanosti oblasti s podzemljem in kriminalom. V Sloveniji zaradi izostanka lustracije ni bilo kaj dosti drugače, saj so stare sile po zlomu Demosa znova vzele oblast v svoje roke.
Isti ljudje, ki so na oblasti v nekdanjih republikah Jugoslavije in Slovenije, so prek nekdanje Udbe sodelovali po službeni dolžnosti, zdaj prek nekdanjih zvez odlično sodelujejo, vežejo pa jih zgolj še poslovni interesi in denar. Pri iskanju povezav priimkov Škoberne in Dodik najdejo poslovne povezave med mariborskim gradbenim podjetjem CPM in Republiko Srbsko. Direktor cestnega podjetja Maribor, ki je zdaj v stečaju, je bil Janez Škoberne: leta 2010, v času Pahorjeve vlade, se mu je obetal 300-milijonski posel za gradnjo avtoceste med Banjaluko in Dobojem, vendar je posel zaradi neustreznih bančnih garancij propadel. V začetku leta smo poročali, da se je Šahovska zveza Slovenije soočala z neprijetnimi javnimi razkritji. V javnosti se je pojavilo pismo t. i. predstavnika staršev Igorja Tisaja. Razkrilo je nepravilnosti na Šahovski zvezi, o katerih na zvezi niso želeli ničesar slišati in so z mehkužnimi sporočili za javnost ter s pomočjo osrednjih medijev ohranjali svojo nedolžno podobo.
Ključno vlogo v šahovski zvezi je igral predsednik zveze, evropski poslanec Milan Brglez, predsednik upravnega odbora KD Group in častni predsednik ŠZS Milan Kneževič ter nekdanji odstavljeni notranji minister v Drnovškovi vladi Mirko Bandelj. Vsa ta druščina je s svojim delovanjem uzurpirala delovanje Šahovske zveze. V preteklosti naj bi neznano kam izginilo kar 200 tisoč sponzorskega denarja, a so takrat vodilni ostro zanikali navedbe medijev. Za konec pa lahko spomnimo še na preiskavo v primeru bančne luknje in pranja iranskega denarja prek Nove ljubljanske banke, v katero so bili močno vpeti kadri Socialnih demokratov, saj se je glavnina nezakonitih transakcij prek NLB zgodila ravno v obdobju Pahorjeve vlade. Spomnimo, da je vezi med iranskim in komunističnim (predniki SD) režimom navezalo že udbovsko omrežje v času socialistične Jugoslavije. To je slovenski javnosti razkril ekonomist in raziskovalec arhivov Rado Pezdir – afera Irangate ima svoje korenine v bivšem režimu.
Le-ti so se na slovensko sceno vrnili med letoma 2009 in 2011, ko je iranski državljan Iraj Farrokhzadeh odprl račune in nakazoval denar prek svojih “off shore” podjetij v davčnih oazah za financiranje terorizma in proliferacije jedrskega programa za izdelavo bojnih strupov v Iranu. Med drugim so nakazani denar na bančne račune dobili Miki Miška, Jaka Racman in Superman. Vse to se je dogajalo v času vlade Socialnih demokratov pod vodstvom sedanjega predsednika države Boruta Pahorja.
Področje bančništva sta prevzela takratni finančni minister iz kvote SD France Križanič in dolgoletni pripadnik globoke države in izvršitelj tajnih akcij UDBE v totalitaristični Jugoslaviji, udbovec Dragan Isajlović. V vsej zgodbi o pranju iranskega denarja je najbolj čudno prav to, da so ga zaznali Urad za preprečevanje denarja, Sova, nadzorni organi v NLB in Banki Slovenije, NPU, državno tožilstvo, finančno ministrstvo ter tudi takratni kabinet predsednika vlade Boruta Pahorja, vendar so zadevo pometli pod preprogo. Mimogrede: prvakinja SD Tanja Fajon je v preteklosti že ponosno sestankovala in se fotografirala z iranskim veleposlanikom Kazemom Sahefijum.
