Piše: Mitja Iršič
Do zdaj je veljajo, da je glavno vodilo novoobraznih vlad stagnacija in manko reform s spremljajočo ikonografijo socializma. Golobova vlada je spremenila pravila igre. Ker je v njej prvič tudi uradno stranka Levica z jasno definirano ideologijo in ker tudi Golob glede na svoje izjave včasih zveni kot starejša različica Luke Mesca, smo dejansko dobili vlado, ki želi nekaj narediti. Na žalost pa tisto nekaj še zdaleč ni dobro za državljane.
Ta vlada – če izpelje mandat – namreč želi temeljito prevetriti družbeno pogodbo in ustvariti nekakšen socialistični »New Deal«. Če so prejšnje vlade veliko govorile o egalitarizmu, potem pa pod površjem v resnici izvajale gradualistični našizem, ki ga je izumila LDS, ima ta vlada drzne načrte, kako opraviti širšo redistribucijo premoženja, in sicer ne od bogatih k revnim, ampak od srednjega sloja proti ultrabogatim, revni pa bi pri tem dobili simbolične drobtinice.
Vlada se zaveda, da je bogatih v Sloveniji premalo. Tisti iz zadnjega dohodninskega razreda že zdaj plačujejo večino prihodkov v proračun in jih je težko priviti še bolj. Boscarolov, akrapovičev in batageljev pa je tako malo, da bi lahko nacionalizirali vse njihovo premoženje, pa bi bilo dovolj ravno za tri mesece pokojnin. Kot v vsaki državi je pravi potencial za nabiranje davkov srednji sloj – se pravi ljudje, ki zaslužijo tam nekje od 1500 pa do 3000 evrov neto. Ljudje, ki bi bili v kakšni Švici socialni problem, pri nas pa jih država vidi kot razredne sovražnike s kapitalističnimi aspiracijami. Takšni ljudje so vezani na Slovenijo – tukaj imajo posel in družino. V nasprotju z res bogatimi si ne morejo privoščiti pobega v tujino. V nasprotju z najrevnejšimi, ki nimajo nič, si ne morejo privoščiti razglasitve osebnega stečaja – imajo hiše, avtomobile, prihranke.. Ti ljudje so gorivo gospodarske rasti – hrbtenica industrije. A tudi lahek plen etatistov na oblasti.
Razveljavitev novele zakona o dohodnini, ki jo je pripravila Janševa vlada, je bila uvertura v to, kar prihaja. Vlada je ukrep upravičevala, s tem da je zatrjevala, da bi tistih 800 milijonov manka v proračunu bilo nevzdržno za javne finance (čeprav jih je empirika postavila na laž, saj je bil davčni izkupiček leta 2022). Kljub temu je skoraj celotno vsoto, ki bi razbremenila plače vsem, že razdelila raznim interesnim cehom znotraj javne uprave in levičarskim NVO, seveda še preden je sploh prišlo do reforme enotnega plačnega sistema v javni upravi, ki bo po ocenah strokovnjakov stala najmanj 2 milijardi evrov. Z ukrepom, zaradi katerega imamo vsi nižje plače, je vlada testirala teren, kako se ljudje odzovejo, ko je v njihovih žepih dejansko manj denarja. Rezultati so za zdaj za vlado spodbudni. Malokdo se sploh pogovarja, da so jih oblastniki s 1. januarjem 2023 oropali za del dohodka. Zato je socialistični »New Deal« vse bolj mogoč ne glede na to, kaj pravi premier.
Kako bodo torej na novo napisali družbeno pogodbo? »Bogati«, se pravi tisti s povprečno dobro službo, hišo, z avtomobilom in s prihranki na banki bodo žrtvovali svoj življenjski standard za to, da se bo socialna denarna pomoč čim prej približala minimalni plači, ta pa čim hitreje povprečni plači, ob tem pa bomo hkrati gradili slovenski utopični »energiewende«, ki bo prav tako potraten in neuspešen kot nemški. Davek na nepremičnine (ob nespremenjenem NUSZ) bo počasi, a zanesljivo nacionaliziral naše hiše, ki smo si jih zgradili, če pa jih bomo želeli ohraniti za naslednjo generacijo, bomo morali kot mafijsko varščino držav kupiti še eno hišo. Globalni davek na vse premoženje bo zlomil enega temeljev kapitalističnega sistema spodbud – spodbudo zasebne lastnine. Sistemu, v katerem bomo – poleg rednih obdavčitev, ki zajemajo skoraj vsako poro življenja – plačevali še kazen akumulacije vsega premoženja, bo izoblikoval dva družbena razreda: nekdanji srednji razred, ki se bo preselil med reveže, novi razred z oblastjo povezanih prodajalcev zelene utopije
z družbami v Estoniji in na Cipru, in »oblast« – tista, ki bo »depolitizirala« državo in »depolitizirano« vladala 1000-letnemu socialističnemu rajhu. Tistega prvega – revnega – razreda bo največ, in če verjamemo ugotovitvam sociološkega eksperimenta znižanja plač skozi dohodnino, še sami ne bodo zares vedeli, kdo jih je naredil revne.
