Piše: Žiga Korsika (nova24tv.si)
Slovenska Levica je tradicionalno naklonjena palestinski strani. Veliko bolj kot Izraelu, do katerega je pogosto celo sovražno nastrojena. Z napadom Hamasa na Izrael se je to ponovno pokazalo. Predstavniki stranke Levica, najbolj artikulirano vodja poslanske skupine Matej Tašner Vatovec, so krivdo za nasilje zvrnili izključno na Izrael. Zakaj je v Sloveniji o tej temi tako težko slišati uravnotežen razmislek, smo spregovorili z zgodovinarjem Dr. Renatom Podbersičem. Pravi, da je afiniteto politične levice do “palestinske stvari” mogoče pojasniti na tri različne načine. Eden od teh je slabo prekriti prostaški antisemitizem.
Zgodovinar Renato Podbersič pojasnjuje, da je primarni razlog za to javno izpričano afiniteto, občasno celo navijaštvo, iskati v naši lastni nerazčiščeni zgodovini. “V Sloveniji nismo razčistili s svojo socialistično jugoslovansko preteklostjo. To je relikt jugoslovanske “neuvrščenosti”. Vemo, kašno, celo vodilno vlogo je imela Jugoslavija v Gibanju neuvrščenih. PLO, palestinska osvobodilna organizacija, je bila članica tega gibanja. Posledično je bilo izraelsko zavzetje vzhodnega Jeruzalema in Zahodnega brega po šestdnevni vojni leta 1967 percipirano kot nekaj satanskega, grdega in hudobnega. Palestinska dejanja so se sprejela kot absolutno dobra, izraelska pa ravno obratno kot absolutno slaba. Tega se, žal, do danes nismo rešili,” obrazloži zgodovinar.
V tem kontekstu je razumeti to demonizacijo Izraela, pojasnjuje. Spomni, da je Jugoslavija na neki točki celo pretrgala odnose z Izraelom. Delno tudi zaradi proameriške politike, ki jo je vodil in jo vodi Izrael, ki pa je bil hkrati zapleten v spore z ostalimi arabskimi državami. Povezave med Gibanjem neuvrščenih so bile globoke, pojasnjuje Podbersič. Številni študenti iz Palestine so se šolali na različnih jugoslovanskih fakultetah oz. univerzah. V okviru programov Gibanja neuvrščenih so pridobili štipendije, številni so ostali tukaj.
Prostaški antisemitizem
Drugi razlog pa je iskati v t. i. prostaškem antisemitizmu kapitalističnega tipa, pojasnjuje naš sogovornik. Gre za ideologijo, ki v judu vidi izdajalca, izkoriščevalca, lastnika tovarn in kapitalista, ki nato izkorišča delavstvo in je posledično sovražnik socializma in delavskega gibanja. “Ta pogled je že davno pogorel, ampak v glavah slovenske levice je to še vedno prisotno,” je prepričan.
Na vprašanje, ali so sploh kakršnekoli prednosti, ki bi jih Slovenija lahko pridobila z zavzemanjem za “palestinsko stvar”, odgovarja: “Seveda ne. Gre za zelo kratkoročno razmišljanje, a priori postavljeno na okope, svoja stališča pa zastopajo iz političnih in ne analitičnih ali zgodovinskih razlogov.”
Dr. Renato Podbersič (Vir: STA)
Judje ne pridejo v Izrael leta 1948
Skladno z afinitetami v političnem prostoru pa je opaziti tudi izkrivljeno poročanje v medijih. Medijski zapisi pogosto omenijo, da je območje današnjega Izraela sicer zgodovinsko judovska dežela, a so ti iz območja kar nekako izginili vse do zaključka druge svetovne vojne, ko so se tam začeli ponovno naseljevati. V javnosti se celo pojavlja prepričanje, da so Judje z ozemlja Izraela izrinili Palestince. Pa je to res?
“To področje je bilo vedno judovsko. Judje so bili od tam sicer izgnani po letu 70 zaradi upora Rimljanom. Ne nasedati zgodovinskim poenostavljanjem, kajti judovsko prebivalstvo nikoli ni v celoti zapustilo tega območja. Zlasti na severu, v Galileji, imate permanentno prisotnost judovskih naselbin od rimskih časov naprej. Nato pa se začne v osmanskem, torej turškem obdobju v 18. stoletju, 19. stoletju, zlasti pa po letu 1880 počasi naseljevati judovsko prebivalstvo. Na predvečer prve svetovne vojne imate v Izraelu že 85 tisoč judov. Polovica jih je živela v Jeruzalemu kot svetem mestu. Zaradi vzpona nacizma in drugih skrajnih ideologij, pa na predvečer druge svetovne vojne v Izraelu živi že 450 tisoč judov,” pojasni Podbersič.
Zgodovinar nato spomni, da so Združeni narodi, zanimivo, na rojstni dan Jugoslavije, 29. 11. 1947, predložili načrt razdelitve območja na dva dela, ki ga je Izrael sprejel, Palestinci pa ne. Takratni načrt je umeščal Jeruzalem kot sveto mesto za Jude, Kristjane in Muslimane, pod upravo Združenih narodov. Tako bi bil dostopen enakopravno vsem trem svetovnim monoteističnim religijam. Nadaljuje, da Izrael 14. maja 1948 na podlagi načrta Združenih narodov razglasi samostojnost, že naslednji dan, 15. maja, pa ga napadejo okoliške arabske države. V tem boju pa so nato gladko poražene.
