Piše: Gašper Blažič
Z začetkom leta 2024 je postalo razvidno, da vladajoča koalicija gradi svoje »ministrstvo za resnico« (po Orwellu) na treh stebrih. To pa tudi pomeni, da bo na tej osnovi tudi spreminjala obstoječi zakon o medijih, kar je slaba novica za državo.
Prvi steber je prevzem obstoječih medijev (neposredno RTVS, STA, Siol, itd., druge posredno), drugi steber je onemogočanje medijev, za katere vedo, da jih ne bodo mogli prevzeti in predstavljajo »motnjo v sistemu«. Tretji steber pa so videopodkasti, vsebine torej, ki jih vlada prek svojega urada za komuniciranje izvaja neposredno. Ta steber je začela izvajati nedavno s posnetkom prvega podkasta, kjer sta kot gosta nastopila zunanja ministrica Tanja Fajon in obrambni minister Marjan Šarec.
Na RTVS zanikajo maščevanje
Seveda se bomo tretjega stebra lotili v nadaljevanju, zato poglejmo, kaj se dogaja na področju prevzema medijev in onemogočanja tistih, ki se nočejo opredeliti za mainstream. To pa sta tednik, ki ga berete, pa Nova24TV itd. Kakorkoli že, o prevzemu RTV Slovenija smo pisali že veliko, vendar je zgodba dobila nadaljevanje, saj naj bi bilo po poročanju Požareporta vodstvo RTVS na novo stisnilo v kot ustvarjalce Panorame s precej znižanimi plačami. No, služba RTV Slovenija za odnose z javnostjo se je ogorčeno odzvala. »Ker javni zavod RTV Slovenija z novim letom začasno ni mogel zagotavljati dela 15 sodelavcev, določenega s pogodbo o zaposlitvi, so bili ti začasno poslani na čakanje na delo od doma. Njihov status se ureja, nekateri so že prejeli nove pogodbe o zaposlitvi, s katerimi so bili razporejeni na nova delovna mesta,« so zapisali v odzivu in eksplicitno zanikali, da bi šlo v tem primeru za politične čistke. Toda ista služba za odnose z javnostjo se je še bolj ogorčeno odzvala na zaznamke na spletni strani Spletni časopis, kjer se je pisec in urednik Peter Jančič spraševal o dokaj pogostih obiskih reševalnega avtomobila pred zgradbo RTVS. In je seveda sledil odgovor, da je Jančič – lažnivec.
Koalicija želi v medijskem zakonu redefinirati pojem »medij«, s čimer bi nekateri mediji praktično čez noč izpuhteli iz razvida medijev na ministrstvu za kulturo.
Kakorkoli že, takšni nervozni odzivi s Kolodvorske samo dokazujejo, da se tam nekaj dogaja in da vodstvo zavoda očitno nima čiste vesti. Sedaj se je tudi odločilo, da po obračunu s Panoramo nazaj pripelje Marcela Štefančiča, ki sicer ne bo imel oddaje Studio City, vseeno pa bo imel privilegiran status v večernem terminu, in to že zadnji ponedeljek v januarju. No, kakorkoli že, to je morda le majhen delček mozaika prvega stebra medijske politike. Čeprav naj bi imela STA spet finančne težave, pa je hrupa vseeno veliko manj kot v času prejšnje vlade, portal Siol sledi volji gospodarjev, Pop TV pa je že tako ali tako »na liniji«. No, edina stvar, ki nekoliko nagaja sedanji oblasti, je oddaja Tarča, ki je, kakor opažajo, precej »nenadzorovana« in prek nje v javnost pride tudi kaj takšnega, kar bi vladajoči v normalnem primeru cenzurirali. V zadnji oddaji je bila tako denimo dokončno razgaljena ministrica za pravosodje Dominika Švarc Pipan, ki je svojo kožo skušala reševati z zamenjavo nekaterih uradnikov na svojem ministrstvu, da bi se oprala odgovornosti za afero z zgradbo na Litijski 51 v Ljubljani.
Ko na sceno znova stopi Domen Savič
Sledi seveda drugi steber: onemogočanje tistih medijev, ki jih ni mogoče prevzeti, nadzorovati, ali kakor se reče v Golobovem novoreku, »depolitizirati«. To velja predvsem za tednik, ki ga sedaj berete, pa tudi za Nova24TV, Planet TV, Domovino, verske medije in nekatere medijske portale, ki kritično poročajo o sedanji vladi. Toda dogajanje v zadnjem tednu je pokazalo, da je na sceno spet stopil Domen Savič, znani »civilnodružbenik«, ki ima celo status višjega predavatelja na eni od zasebnih fakultet in je pred leti trmasto rovaril proti medijem, ki po njegovem širijo sovražni govor (seveda je šlo predvsem za Demokracijo, televizijo Nova24TV in spletne strani obeh medijev demokracija.si in nova24tv.si). Kot je znano, je Marjan Šarec v času, ko je bil premier, posvojil Savičevo agendo in začel pozivati oglaševalce, naj ne oglašujejo v teh medijih. To je bil seveda tipičen politični poseg v medijski prostor, ne čisto direkten seveda, ampak poskus, kako medije, ki niso všeč oblasti, po finančni plati stisniti v kot. Po prihodu Roberta Goloba na oblast se je ta trend spet obnovil, a vladajočim to sedaj ni več dovolj, saj so napovedali spremembe medijskega zakona, o katerih smo že pisali, in sicer tako, da bodo čim več denarja kanalizirali v medijske imperije, kot je denimo Odlazkov, medtem ko naj bi z administrativnimi ukrepi proti sovražnemu govoru v vse »nenaše« medije uperili pištolo.
Kmalu »depolitizirani« medijski zakon?
Toda Domen Savič ni kdorkoli – v preteklosti je zaslovel kot borec proti »klerokatolibanskim pičkam« (seveda navajamo celoten necenzuriran izraz, ker je pač njegov in mu priznavamo avtorske pravice), kar pomeni, da je sodeloval v postavljanju prav posebnih dvojnih standardov, kar zadeva sovražni govor v javnosti. Bil je tudi član programskega sveta RTV, ko je kot zastopnik levičarskih strank iz njega leta 2017 izstopil, ko tranzicijski levici takrat ni uspelo odstaviti tedanje direktorice TVS Ljerke Bizilj – in to zato, ker ta ni bila pripravljena sodelovati v političnem odstavljanju tedanje odgovorne urednice TVS Jadranke Rebernik. In ravno prejšnji teden se je Savič skupaj s profesorjem novinarstva na FDV Markom Milosavljevićem pojavil v državnem zboru na seji preiskovalne komisije, ki se ukvarja z domnevno nezakonitim financiranjem političnih strank prek medijev. Gre za tisto razvpito komisijo, ki jo je sprva vodila tedaj še poslanka Gibanja Svoboda Mojca Šetinc Pašek, sedaj nepovezana poslanka, ki jo je premier Robert Golob po domače rečeno »vrgel čez ramo«. Zato tudi ni več mogla voditi omenjene komisije, njeno vodenje pa je prevzela še ena nekdanja novinarka Tamara Vonta, ki je v državnem zboru nekoč že zastopala barve Jankovićeve Pozitivne Slovenije. No, Milosavljević in Savič sta na seji komisije nastopila kot priči, čeprav njun nastop ni bil videti tako. Prej bi lahko rekli, da sta vladajoči koaliciji predavala o tem, kako spremeniti zakon o medijih. Ali kako po pritiskih na oglaševalce začeti »drugi polčas«: »nepravim« medijem tudi zakonsko zapreti vrata, da bi dobili oglase, ker pač nimajo primernega tržnega deleža, ter v medijskem zakonu tudi redefinirati pojem »medij«, s čimer bi nekateri mediji praktično čez noč izpuhteli iz razvida medijev na ministrstvu za kulturo. To z drugimi besedami pomeni, da bi postali nezakoniti in podvrženi državni represiji.
Videovsebine, ki jih vlada forsira v javnost, so samo »češnja na torti« pri obrambi »cesarjevih novih oblačil«.
Zakaj sploh podkasti?
Ni naključje, da se je ta pomembni prispevek k krepitvi »depolitizacije« medijev zgodil tako rekoč sočasno s tretjim stebrom, to pa je uvajanje podkastov oziroma videovsebin prek interneta. Pojem podkast je dejansko še najbolj jedrnato pojasnil Edvard Kadič: »Podkast je brez dvoma komunikacijska platforma, ki daje možnost podajanja tudi nekoliko bolj zapletenih informacij v preprosti in sproščeni obliki. Predvsem pa v veliko bolj prijaznem okolju, kot je za politike npr. tiskovna konferenca. Gost, v konkretnem primeru torej predstavnik vlade, lahko v pripravljenem pogovoru brez motenj pojasni svoja stališča. Praviloma gre za vnaprej pripravljen pogovor, kjer se predstavnik vlade na eleganten način izogne neprijetnim vprašanjem, ki bi jih sicer lahko dobil od novinarja v studiu medijske hiše ali na tiskovni konferenci.« No, takšen način nekateri mediji uporabljajo že kar nekaj let – tradicionalno tiskani mediji so denimo v svoje spletne vsebine tako uvedli videointervjuje (oddaja Reflektor v medijski družbi Družina), kar je velikokrat posrečeno ali pa tudi ne (Reporterjev podkast). Gre pa predvsem za iskanje stika z generacijami, ki so nekako odtujene tradicionalnim načinom komunikacije z javnostjo. Zato Kadič meni, da želi vlada s temi vsebinami doseči tudi mlajše generacije, ki veliko bolj kot spletne strani medijev in »stara« družbena omrežja uporabljajo TikTok, kar je podrobneje pojasnil na spletni strani Portal24.si.
Vodenje prvega podkasta pripadlo »profesionalcu«
Je pa tu seveda tudi zanimivost. Prvi podkast se je pojavil v petek, 19. januarja, ko je Boštjan Lajovic pripravil intervju z zunanjo ministrico Tanjo Fajon in obrambnim ministrom Marjanom Šarcem, pogovor pa so po vsej verjetnosti posneli že kakšen teden prej in ga nato primerno obdelali. Boštjan Lajovic pa ni kdorkoli. Gre za nekdanji znani obraz iz začetnih let Pop TV, kasneje se je selil tudi na druge medije (TVS, Delo, spletna izdaja Mladine), vendar je ugotovil, da mu bolj ustreza delo v piarovski službi tistih, ki so mu politično blizu. Ta čas je tiskovni predstavnik ministrstva za infrastrukturo, ki ga vodi Alenka Bratušek. Očitno ga slednja zelo ceni, saj ga je že v času, ko je bila predsednica vlade, imenovala za direktorja UKOM (med 2013 in 2015), bil pa je malo pred tem tudi tiskovni predstavnik nekdanjega predsednika republike Danila Türka, kasneje pa tudi pri pravosodnem ministru Goranu Klemenčiču, h kateremu je hotel priti že v času, ko je Klemenčič vodil KPK. Kot pravijo naši viri, Lajovic tega dela ni opravil zastonj, pač pa gre za »fušanje« v okviru njegovega rednega delovnega časa. Kakorkoli že, vlada je vzpostavitev treh stebrov svoje medijske politike vzela resno. Čas cesarjevih novih oblačil se še ni končal.
Vladni podkasti so balast in orodje propagande
Vančo K. Tegov, politolog: »Vladni podkast je še dodatni balast ter tratenje časa in denarja za pokazati plitvost kot veščino vladanja. Gre za (video) podkast Vlade Republike Slovenije, s katerim naj bi širili ustaljene načine obveščanja in komuniciranja z javnostjo ter krepitve transparentnosti vladnega delovanja,« so projekt opisali pri Ukomu. Je pa v resnici za… beden korak k reševanju že padlih vojakov na oltarju neresnic, nekompetentnosti in zblojenosti osebkov, nastavljenih kot moteči faktorji v delovanju družbe. Kdorkoli pričakuje povečanje dosega in morebitno obrnjeno krivuljo zaupanja v delovanju vlade, se je uštel. Neumno in narobe do sedaj ne bo predrugačeno v pametno in prav samo zaradi morebitnega učinka tega poskusa reševanja, kar se rešiti ne da. Petra Bezjak Cirman, nekoč in zdaj, je kot pobudnica in vodja UKOM postavila svojo kredibilnost na tnalo, s tem tudi kariero, ko te vlade ne bo več…«
Edvard Kadič, analitik: »Vladni podkast je tako kar naenkrat predvsem očitno orodje za propagando, ki širi pristranske ali zavajajoče informacije za oblikovanje javnega mnenja v korist vladajoče stranke ali vladnih uradnikov. Vlada za predstavitev svojih idej v njem lahko uporablja samo zase ugodne informacije, pri čemer lahko načrtno izpušča ali cenzurira kritične podrobnosti. To sicer res lahko ustvari iluzijo preglednosti, v resnici pa lahko javnosti prikriva pomembne informacije. Tako se subtilno vpliva na razpoloženje javnosti na način, ki morda ni v najboljšem interesu prebivalstva. Kako bo informacijska pooblaščenka nadzorovala uporabo segmentacije interakcij z občinstvom, seveda ni jasno. Še najbližji odgovor je, da preprosto ne bo. To pa pomeni, da vlada lahko s svojimi resursi in dostopom do podatkov skozi ciljane informacije neposredno posega tudi v zasebnost poslušalcev.«
