Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv)
Rusija je zdaj tudi uradno teroristična država na ravni Irana, njeni plačani siloviki tipa Wagner pa so postali isti kot iranske revolucionarne milice. Evropski parlament je Rusijo označil za podpornico terorizma. Evropski poslanci so namreč na glasovanju podprli resolucijo, s katero so Rusijo označili za državo, ki sponzorira terorizem in uporablja teroristična sredstva. Resolucija, ki sicer ni pravno zavezujoča, je bila sprejeta s 494 glasovi za, medtem ko je 58 poslancev glasovalo proti, 44 pa je bilo vzdržanih. Med vzdržanimi so bili tudi slovenski levičarski evroposlanci. Končno so pokazali prave barve.
Vez med materjo Rusijo in slovenskimi levičarji je stara že več kot 80 let. Pravzaprav levice takšne, kot jo poznamo danes, na Balkanu brez Rusije sploh ne bi bilo. Njihov obstoj je povsem odvisen od ruskih plačancev, ki so bili izurjeni v Moskvi in poslani na Balkan, da bi sprožili krvavo komunistično revolucijo – kar jim je na koncu s pomočjo druge svetovne vojne tudi uspelo.
Zato je povsem jasno, da jim ni všeč sodobna resničnost, ki je nastala po ruski invaziji na Ukrajino, kjer je svetovna javnost končno spoznala, da med Adolfom Hitlerjem in Vladimirjem Putinom ter med nacistično Nemčijo in sodobnim ruskim neofašizmom ni kaj prida razlike. Slovenski levičarski eminentneži so radi hodili v Moskvo po nagrade, tisti najpogumnejši se še danes trkajo po prsih, da sta Moskva in Ljubljana “bratski mesti zmage” – tipi, kot je Zoran Janković, ki ve, da županuje mestu, kjer bi kar nekaj prebivalcev na avto s sprejem narisalo “rusko svastiko” Z, če bi bilo to mednarodno sprejemljivo.
A tudi drugi levičarji med vrsticami fašistu Putinu kažejo, da so še vedno “njihovi”. Le da malce bolj sramežljivo. Če se mora Tanja Fajon še mučiti in v javnosti zagovarjati proukrajinsko politiko, da pred Brusljem ustvari iluzijo, da so slovenski socialni demokrati običajna evropska stranka, ne pa slovenska celica ruskega ekspanzionizma (čeprav se na vse pretege trudi, da bi v Ukrajino romalo čim manj orožja). Na drugi strani je struja, ki se ji ni treba tako pretvarjati. Npr. predzadnji predsednik CK ZK Milan Kučan, ki je poveljeval protinatovskemu protestu ob začetku vojne, kjer je dejal, da sta za spopad krivi obe strani. On si to pač lahko dovoli, ker ve, da so njegovi podporniki istega mnenja in tudi ker ve, da nikomur v EU ni mar, kaj si on misli.
Njegovemu zgledu pa sledijo tudi aktivni politiki, ki v imenu slovenske socialistične internacionale stažirajo v Bruslju kot evroposlanci takšnega ali drugačnega okusa vzporednega mehanizma.
Medtem ko je večina evroposlancev glasovala ZA resolucijo, ki je ruski fašizem prepoznala kot delo teroristične države, so se slovenski levičarski evroposlanci vzdržali. Matjaž Nemec in Milan Brglez sta bila vzdržana, Irena Joveva in Klemen Grošelj nista glasovala. Kljub temu, da je velika večina S&D ter Renew bila za. Gre za jasno politično gesto, ob kateri se bodo zahodnjaki praskali po čelu, češ kaj je tem slovenskim socialnim demokratom in liberalcem, slovenskemu volilnemu telesu, ki je te ekstremiste, ki se pretvarjajo za liberalce in demokrate, tudi izvolil, pa je vse jasno. Fantje in dekle so slovenskim levičarjem povedali, da vrednote NOB še niso pozabljene in da so te povsem poravnane z vrednotami fašistične Rusije.
Takšne geste pa lahko slovenska desnica seveda uporabi, da zahodnjakom pokaže, iz kakšnega testa so slovenski levičarji. Zahod Evrope je namreč napak prepričan, da gre za njihove zaveznike. Zavezniki so izključno tako dolgo, dokler bodo lahko črpali evropska kohezijska sredstva.
Slovenski levičarji so namreč izredno namreženi po Evropski uniji. V skoraj vsaki instituciji je kak Slovenec ali vsaj Jugoslovan, ki ga bomo našli v knjižici sodelavcev zloglasne Udbe. Podobno kot do pred nedavnim niso razumeli Rusije, zahodni liberalci ne razumejo Slovenije niti drugih postkomunističnih držav z nepopolno ali neobstoječo lustracijo.
Vprašanje je, ali lahko na desnici takšne primere uporabimo za “izobraževanje” evropskih levo- in desnosredinskih liberalcev in socialnih demokratov. Boljše priložnosti, kot je vojna v Rusiji, še dolgo ne bomo več imeli.
