Piše: Gašper Blažič
V petdesetih letih prejšnjega stoletja je v Indoneziji potekala prva konferenca držav »tretjega sveta«, ki se je je udeležil tudi jugoslovanski diktator Josip Broz Tito, potem ko je nekaj let prej prelomil s Stalinovo Sovjetsko zvezo. Konferenca je malo kasneje prerasla v t. i. gibanje neuvrščenih, nekakšen tretji blok med Zahodom in Sovjetsko zvezo.
Seveda je kasneje gibanje, ki je v začetku imelo manj kot 30 članic, začelo naraščati, ko so k njemu pristopile številne države iz Afrike, Latinske Amerike in arabskega sveta. Glavna pobudnika sta bila poleg Tita še indijski premier Džavaharlal Nehru in egiptovski voditelj Gamal Abdel Naser. Tudi po Titovi smrti je Jugoslavija gostila konferenco neuvrščenih, in sicer leta 1989. Konferenci je načeloval tedanji predsednik jugoslovanskega predsedstva Janez Drnovšek, ki je priznal, da je bil to zanj zelo naporen opravek predvsem zaradi toge jugoslovanske diplomacije in nesmiselnih protokolarnih pravil.
Prve razpoke je sprožil Türk
Skupna država je takrat že pokala po šivih, dve leti kasneje pa je ni bilo več. Samostojna Slovenija h gibanju neuvrščenih ni pristopila niti kot opazovalka, saj se je zavzela za vključitev v Evropsko unijo in Nato. Temu cilju so sledile tudi vlade po padcu Demosove vlade, te vlade pa je večinoma tudi vodil Janez Drnovšek. Čeprav je bilo zaznati kar nekaj nasprotnih glasov, zlasti proti članstvu v Natu, pa je referendum leta 2003 potrdil slovensko vključitev (o čemer smo podrobneje pisali že v eni od prejšnjih številk Demokracije). Ves ta čas in tudi kasneje je bila slovenska zunanja politika razmeroma stabilna, čeprav pretirano popustljiva denimo do ruskega avtokrata Vladimirja Putina. Vendar je ne glede na notranjepolitična valovanja ohranila svojo temeljno prozahodno usmeritev. So se pa že v času predsednika republike Danila Türka pokazale prve razpoke v odnosu z Zahodom, saj je tedanji predsednik precej nediplomatsko napadel tako tedanjega ameriškega veleposlanika Josepha A. Mussomelija kot tudi tedanjega apostolskega nuncija (takrat je bil to Santos Abryl y Castello). Türk je namreč kazal precejšnje protizahodne pretenzije, pri čemer je treba tudi upoštevati, da se interesi Rusije, Kitajske in t. i. »tretjih« držav, zlasti Irana in arabskega sveta, zadnje čase precej zbližujejo. Nastaja celo nenačelna koalicija proti Zahodu, kar je za svetovni mir zelo nevarno. Borut Pahor je obrnil zunanjo politiko v pravo smer, toda po prihodu Nataše Pirc Musar se v kombinaciji z Golobovo koalicijo in zunanjo ministrico Tanjo Fajon slovenska smer obrača nevarno proč, nedavno je celo grobo napadla resolucijo Evropskega parlamenta o obsodbi komunizma. Marsikdo se sprašuje, ali ni na pohodu novi »trojni pakt«, h kateremu je v začetku pristopila Kraljevina Jugoslavija, da bi se zavarovala pred napadom sil osi – a je nato zaradi državnega odpora od sporazuma odstopila.
Bo Slovenija spravila Palestino v EU?
Če zaokrožimo slovensko zunanjepolitično usmeritev, bi lahko rekli, da se je vsaj zadnji dve leti slovenska smer nevarno obrnila stran od tega, kar je določalo našo smer vse od leta 1990 dalje. Obdobje osamosvojitvene vlade je bilo zaznamovano z iskanjem, saj je Zahod takrat kategorično odklanjal, da bi podpiral razbijanje Jugoslavije, nekaj več naklonjenosti je pokazal le avstrijski zunanji minister in tedanji prvak Avstrijske ljudske stranke Alois Mock, od držav Evropske skupnosti pa nemška vlada, ki jo je vodil kancler Helmut Kohl. Nemčija je takrat predsedovala KEVS (danes OVSE). Z mednarodnim priznanjem januarja 1992 je Slovenija začela pridobivati simpatije Zahoda, ki se je počasi tudi sprijaznil, da Jugoslavije ne bo mogel več obnoviti in da je njen razpad dokončen. V dvanajstih letih je Slovenija postala tudi polnopravna članica EU in Nata, dejansko je bila med vsemi nekdanjimi državami komunističnega vzhoda najuglednejša. Žal se je to kasneje spremenilo. Očitno je k temu pripomogla tudi uspešna kandidatura Slovenije za nestalno članstvo v Varnostnem svetu OZN. Njen mandat bo potekel s koncem leta 2025. Slovenska oblast je položaj Slovenije v organih OZN očitno razumela kot možnost, da postane glavna zaveznica Palestine tudi znotraj EU. Nekateri se celo šalijo, da bi lahko zaradi slovenske aktivnosti Palestina postala nova članica EU. Še posebej po eni od zadnjih vladnih sej, ko je Slovenija dva ministra iz izraelske vlade razglasila za nezaželeni osebi, ker naj bi zagovarjala skrajna stališča.
Obiski državnikov vse redkejši
Resničnost pa je veliko bolj turobna. Pokazalo se je, da so se obiski tujih državnikov v Sloveniji, predvsem tistih iz zahodnih držav, v zadnjem obdobju zelo zredčili. Pravzaprav je bil od novega leta do danes edini obisk iz EU obisk Marte Kos, evrokomisarke in izbranke slovenske postkomunistične elite, ki se je z Robertom Golobom pogovarjala predvsem o proračunu EU. Seznam obiskov Tanje Fajon v tujini pa kaže, da se vse bolj osredinja na države »tretjega sveta«. To se utegne še poslabšati po drznih izjavah, ki prihajajo iz Golobove vlade, češ če Evropska unija ne bo ukrepala proti Izraelu, bodo pač ukrepali sami. Kot smo že poročali, se je po obisku razvpite aktivistke Francesce Albanese razpravljalo celo o možnosti samostojnega slovenskega posega v Gazi. No, verjetno jih je hitro minila volja do takšnih neumnosti, saj je moral Golob najprej rešiti zagato glede referenduma o članstvu v Natu, pri čemer je, namesto da bi ušesa navil Levici, zvalil krivdo na opozicijo. Sicer pa je diplomatska dejavnost Slovenije vedno bolj skromna: od začetka leta 2025 sta Slovenijo od visokih državnikov obiskala le alžirski predsednik Abdelmadjid Tebboune (13. maj) in uzbekistanski predsednik Šavkat Mirzijojev (21.−22. maj). Premier Golob je obiskal Španijo in Hrvaško (če odštejemo obiske Bruslja), predsednica Pirc Musarjeva pa Kazahstan, Estonijo, Kenijo ter Etiopijo. Ministrica Tanja Fajon je bila nekoliko bolj aktivna, na njenem seznamu so Turčija (januar), Finska (januar), Belgija (februar), Filipini, Tajska, Indija (marec), Armenija, Azerbajdžan (april), Moldavija (junij) in Nemčija (julij).
Skratka, dogaja se nam vračanje v objem Titove zunanje politike. Še malo, pa bomo postali del neuvrščenih. Z referendumom o Natu ali brez njega. Je neuvrščenost res naša prioriteta?
Tone Kajzer: Posledice sedanje zunanje politike bomo čutili še zelo dolgo
Kako nevarna je sedanja zunanja politika in kako pogubne posledice bi lahko imelo slovensko udinjanje Iranu in Palestini, opozarja tudi naš sogovorec Tone Kajzer, nekdanji slovenski veleposlanik v Washingtonu. Kot opozarja, v mednarodnih odnosih, posebej znotraj vrednostno utemeljenih zavezništev (EU, NATO), od zaveznic pričakujejo verodostojno ravnanje, ki ne ruši temeljev zavezništva in ne vnaša dvomov o temeljnem poslanstvu zavezništva. »Ravnanje aktualne slovenske zunanje politike, ki jo kot vidimo v luči notranjepolitičnih manevrov (biti všečen t. i. neuvrščeni volilni bazi) izjemno dvolično, aktivistično in neverodostojno, v prvi vrsti škodi Sloveniji. Škoda morebiti (tudi zaradi zaprtosti slovenskega medijskega prostora) znotraj domače javnosti morebiti še ni vidna, se bo pa v vseh (varnostnih in ekonomskih) razsežnostih najverjetneje pokazala z zamikom,« pravi Kajzer. Kot opozarja, naše zaveznice in partnerice na Slovenijo ne gledajo z našo notranjepolitično optiko, ampak na Slovenijo gledajo kot na politično celoto ne glede na to, katera stranka vodi vlado. »Škoda ravnanja aktualne vlade pa se kaže že v širših razsežnostih (negativen vpliv na druge zaveznice in vnašanje dvoma o potrebi, da Evropa okrepi obrambne zmogljivosti), na kar je pravilno opozoril novinar Deutsche Welle.«
Ali lahko volitve, na katerih bi zmagala druga opcija, kratkoročno lahko popravijo škodo, ki jo dela Golobova vlada? Kajzer opozarja, da kolikor Slovenija na volitvah dobi novo vlado, vrednostno utemeljeno na vrednotah, ki odsevajo skozi članstvo v EU in Natu, se seveda pričakuje, da bo zunanjepolitični kompas preusmerjen na prioritete, ki so ključne za zagotavljanje krepitve demokracije, varnosti in ekonomskega napredka. »Koliko časa pa bo trajalo, da si pri ključnih zaveznikih znova pridobimo zaupanje, pa je seveda težko ugibati. Pričakoval bi, da bo druga vlada predvsem delovala verodostojno in s tem zaveznicam dala jasen signal, da je Slovenija verodostojna zaveznica. Slednje je seveda ključno, saj smo priče potekajoči hudi globalni geopolitični nevihti, katere posledice na globalni red in mednarodne odnose je v tem hipu še težko predvideti,« je Kajzer še dejal za Demokracijo.
Kaj je nova izraelska veleposlanica povedala Pirc Musarjevi?
V drugi polovici julija je predsednica republike Nataša Pirc Musar sprejela poverilna pisma novih tujih veleposlanikov v Sloveniji. Med njimi je tudi nova izraelska veleposlanica Ruth Koen-Dar, ki bo kot veleposlanica zadolžena tudi za Malto, rezidenco pa ima na Dunaju, saj ima Izrael v Sloveniji samo konzulat. »Diplomacija je temelj dobrih odnosov, odprtega dialoga in sodelovanja, utrjevati jo moramo v duhu spoštovanja, enakosti in zaupanja,« je ob prevzemu poverilnih pisem novih veleposlanic na Facebooku zapisala Pirc Musarjeva, ki se je tudi rokovala z novo veleposlanico, sicer politologinjo, ki je magistrirala na Hebrejski univerzi v Jeruzalemu. Slednja je na izraelskem zunanjem ministrstvu med drugim vodila oddelek za boj proti antisemitizmu. Delovala je na diplomatskih predstavništvih na Dunaju in v Washingtonu, bila pa je tudi namestnica vodje misije na veleposlaništvu na Poljskem, kar pomeni, da ima veliko izkušenj. Ali je Pirc Musarjevi nova veleposlanica poslala tudi kakšno sporočilo glede slovenske zunanje politike, za zdaj ni znano. Dejstvo pa je, da vsa tuja veleposlaništva zelo pozorno spremljajo dogajanje v Sloveniji. Tu je seveda treba dodati, da se že nekaj časa izvajajo pritiski (zlasti iz Levice), da Slovenija prekine diplomatske odnose z Izraelom, ki je tehnološko ena najbolj naprednih držav in tudi dobro ve, katere države so njegove zaveznice in na katere se lahko zanese. Slovenija očitno ni del tega kluba.
