Piše: Lucija Kavčič
Pred 33 leti sem kot večina Slovencev dneve preživljala predvsem v pričakovanju poročil in prenosov tiskovnih konferenc. Takrat sem bila najstnica, a sem čutila pomembnost časa: v zraku je bilo, da je vse mogoče, da so odprte vse možnosti – tako najboljše kot najslabše. Kakor je dejansko tudi bilo.
Optimizem je bil v tistih dneh, ki so bili pravzaprav zelo negotovi, nalezljiv in vseobsegajoč. Za vedno mi bo ostal v spominu kot nekaj neponovljivega, prav tako kot neizrekljivo veselje ob razglasitvi samostojne države Slovenije. Ko smo izvedeli, da se po novonastali državi postavljajo barikade in da Slovenijo poskuša zasesti JLA, nas to ni prestrašilo, vsaj ne preveč. Najbolj se spominjam globoke tišine, v katero se je v tistih dveh tednih pogreznila vas pod Nanosom, v kateri sem preživljala tisto poletje. Nikoli, ne prej ne kasneje, ni bilo okoli mene takšne tišine. Dnevi so bili prelepi, sončni, skoz in skoz tihi. Imeli smo srečo, tankov JLA nismo videli niti od daleč. Je pa tišino kdaj pa kdaj presekalo vojaško letalo in takrat so me po navadi poslali sedet v velbano klet, kar me je še zlasti takrat, ko je treščilo v oddajnik na Nanosu, prestrašilo, a so me domači mirili: »To ni nič! Vse bo v redu!« In je res bilo! Tujina nam je bila zaradi prizadevanj diplomacije in izdatne pomoči Slovencev v svetu naklonjena, Slovenijo so priznali z vseh strani. Ko je bilo štirinajstdnevne vojne za Slovenijo konec in je bila država Slovenija obranjena in priznana, optimizma seveda ni manjkalo. Še precej let smo živeli na pogon osamosvojitve in njenega optimizma, ki je obljubljal, da bo odslej vse bolje in vse drugače, kar je tudi zares bilo.
Potem pa je vse skupaj počasi začelo zahajati v slepo ulico razprtij in cementiranje razdeljenosti slovenskega naroda, kar nas danes hromi na vseh področjih, zlasti na gospodarskem, za to pa nosi največ odgovornosti zdajšnja vladna garnitura. Če vzdušje, ki zdaj vlada v državi, primerjam z vzdušjem takratnega časa, je to zdaj katastrofalno. Danes je občutek tak, kot da bi hodili po robu rezila ali po robu prepada. Bolj bi se morali oprijeti vrednot osamosvojitve in se bolj zavedati, da je slovenska država biser, ki ga moramo varovati in biti zanj hvaležni. Ni namreč samoumeven, zanj se je bilo treba pred triintridesetimi leti močno potruditi.
