Piše: Sara Kovač (Nova24tv)
“Stranka SDS z Janezom Janšo na čelu, že 32 let polarizira Slovence. Poanta tega razdora je poprava domnevnih zgodovinskih krivic in rekonstrukcija narodne mentalitete. In po vseh teh letih je logično, da se je seme razdora ne samo prijelo, temveč da tudi dobro poganja,” je zapisal publicist Crnkovič, ki dosedanji podaljšek nedemokratičnega stanja iz Titovine, očitno dojema kot manjše zlo v primerjavi s temeljito demokratizacijo. Ta bi morala nastopiti že pred 32 leti, če se nam ne bi bilo potrebno ukvarjati z osamosvojitvijo, in če bi nekateri predstavniki Demosa pokazali več odločnosti. Glede tega, kdo je po osamosvojitvi dejansko pričel z delitvami, pa je v svoji novi knjigi nazorno predstavil bivši vidni član LDS-a Edvard Oven – to je bila ravno Liberalna demokracija – njeni ostanki pa še naprej zastrupljajo slovenski prostor z delitvami.
V primeru uspešne lustracije ne bi bilo delitev na prvo- in drugorazredne predstavnike “delavskega ljudstva”, kar je s svojo sporno izjavo pred leti še dodatno podžgal in obenem tudi dokazal, nekdanji predsednik republike Danilo Türk. Slovensko pravosodje ne bi poznalo “svetih krav” in bi razne zločince tipa Franc Sever Franta ter obsojene preprodajalce drog – Anisa Ličino, obravnavalo enako kot preostale državljane (Metoda Trobca ali Silva Pluta) in to ne glede na njihove domnevne zasluge oziroma pripadnost kasti nedotakljivih.
Tudi ustavno sodišče ne bi služilo ohranjanju zatečenega stanja v državi. In kar je najpomembnejše: ne bi bilo prostora za zapiranje vidnejših politikov nasprotnega pola tik pred parlamentarnimi volitvami. To si je naše krivosodje, po vzoru nekaterih vzhodnoevropskih avtokratskih režimov že privoščilo. In to sredi demokratične Evrope. Seveda pa predstavniki te iste kontinuitete nemudoma pohitijo na zahod, ko je potrebno tožariti vlado zaradi njihovih “neodvisnih medijev”. Prav tako ne bi bilo prostora za mafijsko pranje milijarde evrov v NLB ter za nepotizem na vrhu pomembnih državnih institucij, v medijih itd.
Obenem nam nihče ne bi prodajal bučk, da je medijski prostor, ki je evidentno ukrivljen na levo, neodvisen in transparenten. Neuradni organizatorji protivladnih protestov, denimo Jaša Jenull in Tea Jarc pa bi za svoja dejanja prevzemali polno odgovornost, ne glede na privilegirane pozicije svojih staršev, ki gnezdijo na vrhu državnega tožilstva ali v policiji. Prav tako bi bilo nepredstavljivo, da bi pripadniki okupatorske JLA, ki so nad civilnim prebivalstvom zagrešili vojne zločine, svobodno hodili na prostosti in uživali raznovrstne bonite. Še bolj nezamisljivo pa bi bilo, da bi osamosvojitelji kot je Tone Krkovič, zaradi svojih upravičenih vojaških potez pristali pred sodiščem. Celo partizanski funkcionarji za množične pokole civilistov niso nikdar odgovarjali pa jih predstavniki kontinuitete častijo kot heroje.
V tranzicijski Sloveniji se po vzoru vzhodnoevropskih avtokratskih režimov krivično zapira politične voditelje
Živimo v narobe svetu. Si lahko zamišljate, da bi Francozi ali Poljaki prizanašali pripadnikom okupatorske nemške armade, hkrati pa preganjali predstavnike svojih odporniških gibanj? Takšne kontroverznosti ni nikjer drugje v Evropi. In nenazadnje se je potrebno ustaviti tudi pri zgodovinopisju. Če je politika kur**, kot nekateri sočno pravijo, potemtakem je zgodovina zagotovo njena dobra prijateljica. Zgodovinopisje je tudi v Jugoslaviji prvenstveno služilo za propagando, za ohranjanje režima, pozicij in privilegijev za svet v skladu s “svinjskimi” predstavami “živalske farme” kot si ga je zamislila naša nova elitica, z Borisom Kidričem itd. na čelu.
A zgodovinska veda ne more biti statična, ker ne gre za monolitno pravljico o Janku in Metki, (desnici se namreč očita “spreminjanje zgodovine”). Povojna zgodovinska stroka ni bila svobodna, vsaj ne tako kot je danes. In 2. svetovna vojna vojna se časovno oddaljuje, kar prinaša dragoceno distanco do tedanjega dogajanja. Čas je, da zgodovino osvetlijo tudi zamolčana, prikrita dejstva, in da se zavemo kolaboracije med nacisti in komunisti leta 1941. Tudi dejstva, da je majhna komunistična klika, skupaj z VOS-om, preko teroriziranja civilistov zanetila revolucijo in razkol, ni mogoče več prikrivati. Čas je, da sprejmemo tudi fakt, da so partizani na (pogosto okruten način) pobili več domačih ljudi, kot pripadnikov okupatorskih enot.
Tranzicijska levica je tista, ki zastruplja s sovraštvom: “Leta 1945 smo vas klali in še vas bomo!”
In prav tako je čas, da TIGR-u kot prvemu, ideološko neprofiliranemu odporniškemu gibanju, namenimo častno mesto v zgodovini. Očitati desnici, da zastruplja slovenski prostor dejansko pomeni, da nasprotni strani nastavlja ogledalo. Resnica boli. Desnica zrači zatohlo, s preživeto ideologijo in razrednim sovraštvom zastrupljeno klimo, polno osvinčenih izpuhov, ki je utelešena v popularni paroli “Leta 1945 smo vas klali in še vas bomo”. Govoriti o nekakšni “dekontaminaciji” je približno tako kot bi kadilec leporečil o zdravem življenjskem slogu in svež zrak razglašal za škodljiv. O zastrupljanju govorijo zlasti tisti, ki prepotrebnim spremembam v državi niso naklonjeni oziroma se ob njih počutijo ogroženi, četudi povsem simbolično, saj ne gre nujno za kakšne materialne koristi. Spremembe pomenijo znanilca novega časa, ki bi njihov utečeni svet obrnil na glavo.
V tej luči je mogoče razumeti nenaklonjenost do razcveta družbenih medijev in bloganja, ki razkrinkavajo poklicno pristranskost novinarjev ter prispevajo k pluralizaciji medijskega prostora. In ker so prepotrebne demokratične reforme še neizvedene, nas po desni prehitevajo srednjeevropske države, ki so bile (gospodarsko) še nedavno za nami. Pripisovanje razdora Janši je tudi krik obupa zaradi razdeljenosti, nemoči leve politike. Je tudi razočaranje nad absurdnim stanjem v Javni RTVS, ki ga stare sile niso zmožne spremeniti, in ki predstavlja gojišče alternativnih medijev, denimo našega. Zanimivo bi bilo videti, kaj bi se zgodilo s tranzicijsko politiko, če je ne bi “ogrožala” Janševa desnica oziroma, kako dolgo bi se upirala razdoru, ga skrivala pred javnostjo. Ob vseh delitvah in razdvajanjih levice, ki jih le-ta proizvaja tako znotraj kot zunaj sebe, je takšno ravnanje nedostojno očitati premierju in njegovi stranki.
Eklatanten primer prvorazrednosti je Janković – prepričan, da ne more v zapor, ker je bil “vedno proti Janši”
Janša je pravzaprav eden redkih ali celo edini politik v državi, ki se levičarskemu razdoru skuša zoperstaviti. Je državnik s hrbtenico, zato ga tik pred volitvami lahko doleti odvzem prostosti. Tisti, ki je proti Janši in pristaja na ohranjanje delitve na prvo- in drugorazredne državljane in na ohranjanje tranzicijske (“prašičje”) buržoazije pa je zaščiten kot kočevski medved. To je nenazadnje podkrepil sam Zoran Janković za hrvaško televizijo, ko je zavrnil možnost, da bi ga navkljub vsemu kar je že zagrešil, kdaj zaprli, saj je bil “on vedno proti Janši”. Tisti, ki se veseli, da aktualne vlade enkrat ne bo več, kaže kvečjemu na svoj strah pred družbenimi spremembami. A te življenje vselej prinaša, med njimi tudi takšne, ki nam niso blizu. Čas pravljičnega sveta privilegijev, vzpostavljen leta 1945, ki za del družbe uteleša srhljivko, se (žal) nepovratno izteka.
Vprašanje je le ali se to sprejme ali ne. Zaradi ljubega duševnega miru bi bilo morda bolje. O tem, kdo je v slovenskem prostoru na prelomu 80. in 90. let dejansko zasejal seme razdora pa smo nedavno že poročali: “Ideološki boj ni nič več kot tržna niša. Kdo so očetje slovenskega razkola? Edvard Oven razkriva zanimiv interni dokument stranke LDS, ki ga je 91′ sopodpisal Pavel Gantar. Predvsem ta stavek: Menimo, da ima spopad med liberalci in “črnimi” na Slovenskem največjo politično prihodnost,” je zapisal odgovorni urednik informativne oddaje Planet 18 na Planet TV, Mirko Mayer ter razkrinkal resnični pomen pritlehnega delovanja pripadnikov nekdanje Liberalne demokracije. Nekdanji član LDS-a je svoje videnje sicer pojasnil v novi knjigi z naslovom Napetost med videzom in resnico.