Pred praznikom vseh svetih, ki ga vsako leto praznujemo prvega novembra, smo se pogovarjali z murskosoboškim škofom dr. Petrom Štumpfom, ki je bil v zadnjih mesecih v središču medijske pozornosti zaradi upora nekaterih duhovnikov v njegovi škofiji. Ob tem se seveda nismo mogli izogniti tudi nekaterim političnim temam.
Peter Štumpf se je rodil leta 1962 v Murski Soboti, doma pa je iz župnije Beltinci. Leta 1977 se je vpisal v salezijansko Srednjo versko šolo (danes je to Gimnazija Želimlje) in vstopil k salezijancem. Leta 1983 je maturiral na Gimnaziji Poljane v Ljubljani. Po odsluženem vojaškem roku se je leta 1984 vpisal na Teološko fakulteto v Ljubljani in po dveh letih odšel študirat študij na Teološko fakulteto Salezijanske papeške univerze v Torinu v Italiji in študij končal leta 1989. Leto kasneje je bil posvečen v duhovnika. Kot kaplan je deloval na ljubljanskem Rakovniku in v Sevnici. Vmes je na ljubljanski teološki fakulteti opravil magisterij iz moralne teologije, in sicer s področja spovedovanja mladih. Kot župnik je nato deloval na Igu, v Zabukovju nad Sevnico, Mariboru (župnija sv. Janeza Boska), Veržeju in na Rakovniku v Ljubljani. V vmesnem času, leta 2002, je na ljubljanski teološki fakulteti doktoriral o publicistu in duhovniku Jožefu Kleklu st. ter njegovem prizadevanju za ohranitev vere v Slovenski krajini (Prekmurje in Porabje). Ves ta čas je bil Štumpf zavzet pastoralni delavec, predavatelj in sovoditelj ljudskih misijonov. Maja 2006 ga je papež Benedikt XVI. imenoval za mariborskega pomožnega škofa, septembra istega leta je bil posvečen v škofa. Konec novembra 2009 pa je bil imenovan za škofa Škofije Murska Sobota (umeščen je bil januarja 2010), na tem mestu je nasledil prvega murskosoboškega škofa dr. Marjana Turnška. Pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) vodi Komisijo za sredstva družbenega obveščanja in Rafaelovo družbo, je tudi narodni ravnatelj za Slovence po svetu in koordinator izseljenskih duhovnikov.
Smo pred praznikom vseh svetih (pogovor je bil posnet 19. oktobra, op. G. B.), ki ga nekateri še vedno označujejo kot »dan mrtvih«. Bi lahko rekli, da je to dan živih?
Da, to je dan živih, ker se spominjamo vseh svojih prednikov, staršev, starih staršev in tako dalje, ki so živeli v Bogu in tudi umrli v Bogu. In verujemo, da v polnosti sedaj posedujejo življenje, ki nikoli ne mine, ker gledajo Boga. Zato so tudi naši priprošnjiki. In verjamem, da je to lep praznik za vse. Je praznik upanja in bližine nebeščanov vsem nam. Zato Cerkev vabi, da tudi dan po prazniku molimo za tiste, ki se očiščujejo v vicah, kajti pred Boga ne more priti nič omadeževanega, da jim pomagamo s popolnim odpustkom, ki jih Cerkev v moči Petrovega ključa deli vsej Cerkvi v očiščevanju, seveda z našim sodelovanjem: z molitvijo po namenu svetega očeta, s prejetim obhajilom, z obiskom grobov v tem času.
Ob tem se ne morem izogniti vprašanju o svetniških kandidatih. Iz sedanje murskosoboške škofije sta doma dva – Danijel Halas in Alojzij Kozar.
V Pomurju je zelo veliko odličnih mož in žena, tako da imamo kar težavo, koga vse bi »spravili« do časti oltarja. Denimo Franc Ivanoczy pa Jožef Klekl starejši in še kdo, denimo sestra salezijanka Anica Žitek, ki je prav tako umrla v sluhu svetosti. Tako da imamo med našimi predniki ogromno ljudi, ki so živeli sveto, tudi med povsem navadnimi laiki. Po škofijskem misijonu, ki smo ga obhajali, imamo tudi načrt, da bi vse tiste ljudi, ki so se posebej odlikovali v svetosti, predstavili v posebni publikaciji. To bodo predvsem laiki, očetje in matere, da bi nam bili v teh časih preizkušnje za vero tudi svetel zgled upanja in vere, kako živeti v tem času. In tu imamo dva stebra, dva duhovnika, to sta Danijel Halas in Alojzij Kozar. Halas je bil človek, ki je znal zelo nagovarjati mladino, zato je povsod zbiral ob sebi mlade in imel nanje velik vpliv, še zlasti kar zadeva pobožnost do Marije, zato je tudi ustanovil Marijino družbo. To pa komunistom ni bilo všeč. Že med vojno so ga obsodili na smrt. Neznanci, oblečeni v madžarske uniforme, so ga v marcu 1945 umorili. Mnenja o tem, kdo ga je ubil, ali komunisti ali Madžari, se razlikujejo, dejstvo pa je, da je bil umorjen zaradi sovraštva do vere. Potem je tu Alojzij Kozar starejši, stric našega generalnega vikarja Lojzeta Kozarja, ki je župnik v Odrancih. Tudi on je veliko pretrpel zaradi komunizma, poskrbel pa je za graditev cerkve v Odrancih. Potem se mu je pri graditvi zgodila nesreča, ker se je cerkev zrušila in so bili pod ruševinami pokopani številni ljudje. Vodja gradnje je bil moj ded, ki je nekaj let po nesreči tudi zaradi močne notranje stiske umrl. Te žrtve v Odrancih so tisto seme, ki je bilo položeno v nebesa za nove duhovne poklice, tako iz te župnije kot iz drugih. Zato smo imeli v Pomurju veliko duhovnih poklicev. Ta dva zgleda danes potrebujemo kot spodbudo, kako vztrajati na poti vere, ker se srečujemo z mlačnostjo, malodušjem, marsikatera stiska nas hitro potre. Iz tega razloga so nam takšni svetniški zgledi potrebni. In se veselimo, kajti že v kratkem pričakujemo beatifikacijo Danijela Halasa, saj je postopek zanj v Rimu že končan. Vse je odvisno od Božje milosti, kdaj se bo to zgodilo.
Dan pred praznikom pa je dan reformacije. Zanimivo je, da ga poleg Slovenije samo dve nemški zvezni deželi praznujeta kot dela prost dan. Ker je na ozemlju murskosoboške škofije največji delež evangeličanov, ali je na ta dan kakšno posebno praznovanje? Kako sicer potekajo stiki med vami in evangeličani?
Predvsem se dogajajo na terenu. Na Goričkem se srečujejo naši duhovniki in njihovi pastorji. Imamo tudi ekumenske obrede, tudi sklenitve mešanih zakonskih zvez, pa skupne dogodke zunaj cerkva, pred leti smo imeli skupni Klic dobrote. Skupaj se pripravljamo tudi na ekumensko srečanje pri Kuzmi na tromeji prihodnje leto ob stoti obletnici priključitve Prekmurja matični domovini in računamo, da bomo imeli goste tudi iz sosednjih držav.
Konec koncev pa, ko gre za edinost kristjanov, je najprej pomembna notranja edinost v Cerkvi. Sami ste needinost precej bridko občutili v zadnjem času. Je res, da je v tem delu Slovenije že pred desetletji prišlo do odpora do škofa? V intervjuju za Družino ste dejali, da je imel že mariborski škof Držečnik težave v tem delu Slovenije…
Dejansko ni šlo za odpor do škofa samega, ampak za težave znotraj župnije. V eni od teh župnij je bil duhovni pomočnik mlad redovnik, ki ni postal župnik, ker to ni bilo predvideno ne v škofiji in tudi ne v redovni skupnosti, ki ji je pripadal. Tako da so se ljudje uprli namestitvi novega župnika, priti je moral drug duhovnik iz Štajerske. Težave so bile v še dveh župnijah, kjer je prišlo do needinosti, ker je kaplan deloval proti župniku in se posledice čutijo še danes. Te stvari so pustile posledice, da ljudje zelo težko sprejemajo menjave duhovnikov, saj je bilo v preteklosti to bolj redko. Je pa neki škof Srbske pravoslavne cerkve dejal, da v Cerkvi ni razkola, če ga ne povzroči talar. Vse te needinosti v škofiji so torej vezane na duhovnike, od njih je odvisno, kako sprejmejo spremembo, premestitev. In če zmorejo ljudem to pojasniti, potem večinoma ni težav. Duhovnik lahko te spremembe sprejema le v moči vere ter iskrenega in zaupljivega pogovora s škofom, ne samo v neki suhi pokorščini. V pokorščini si duhovnik jemlje zgled po Jezusu, ki je bil pokoren svojemu Očetu vse do smrti na križu.
foto: Veronika Savnik
Tudi v pravoslavnih Cerkvah je precej težav z needinostjo v zadnjem času.
Priznam, ti dogodki zadnje čase me bolijo. Gre vendarle za slovanske narode. Ranjen odnos do patriarhata v Carigradu je silno nevarna zadeva. Religija je v geopolitiki zelo pomembna zadeva, odloča o miru ali nemiru. Krščanstvo ima tu veliko vlogo, tudi zato je Marija v Fatimi prosila, da se Rusija posveti njenemu Brezmadežnemu srcu. Ker to ni bilo v polnosti izvedeno, osebno menim, da sedaj prihaja do težav.
Če sem prav razumel, posvetitev Rusije ni bila izvedena tako, kot je bilo mišljeno v fatimskih sporočilih?
Sveta da, Rusije same ne.
In kaj manjka, da bi bila Rusija posvečena?
Verjetno to, da bi papež izrecno posvetil Rusijo Marijinemu Brezmadežnemu srcu. Če bi papež to storil, je vprašanje, kako bi se Rusija in njena pravoslavna Cerkev odzvala na to.
Ko že govoriva glede premestitev duhovnikov, sem se spomnil na podobne primere v Hercegovini, kjer so bili ljudje navezani na dušne pastirje iz frančiškanskih vrst in so težko sprejeli, da je njihova župnija prišla pod upravo škofijskega duhovnika …
Saj nas je že med škofi precej redovnikov – jaz prihajam iz salezijanskih vrst, nadškof Cvikl iz jezuitskih, nadškof Zore iz frančiškanskih, da ne omenjam nadškofa Stresa in kardinala Rodeta, ki prihaja iz vrst lazaristov. Polovica škofov iz torej redovnih ustanov. Glede tega nimamo težav, čeprav bi bil morda še kdo ljubosumen, ker so imeli salezijanci v teh krajih ogromno poklicev, vendar smo to presegli.
Nekaj časa ste delovali na Igu, v času, ko so oz. ste župnijo upravljali salezijanci, s tem pa ste bili povezani tudi s Kureščkom, kjer je duhovnik Franc Špelič začel prejemati Marijina sporočila. Eno od njih ste nekoč, ko ste bili še pomožni škof v Mariboru, tudi citirali − o temnih silah namreč, ki se zaganjajo v Cerkev oz. v njeni notranjosti povzročajo škodo. Kako se to kaže? Mediji v glavnem pišejo o pedofiliji duhovnikov. Toda to še zdaleč ni edini problem.
Leta 1995 sem prišel v župnijo Ig, kjer sem postal župnik, za upravitelja Kureščka pa je bil postavljen moj tedanji duhovni pomočnik Anton Košir. Spoznal sem se tudi z duhovnikom Francem Špeličem, ki je prejemal Marijina sporočila. Povedal mi je, da bo Slovenija sicer obvarovana balkanske vojne vihre, ne pa tudi liberalizma, ki bo veliko bolj poguben od vojne. Rečeno je bilo tudi, da se bo Cerkev na Slovenskem znašla v veliki duhovni in moralni krizi. Tega si kot tedanji župnik nisem znal predstavljati, niti nisem bil povezan z osrednjimi dogajanji v Sloveniji, precej smo se ukvarjali z denacionalizacijo, ki pa ni prinesla veliko koristi, prej škodo – mnoga sredstva so bila napačno uporabljena, tudi zlorabljena v namene, ki niso bili v skladu z našimi vrednotami. In sedaj vidimo, da je ta liberalizem silno obremenjujoč za slovensko dušo. Namreč, sam po sebi je ta liberalizem postal totalitaren, od zavzemanja za prost pretok idej je pripeljal v pogled na človeka, ki ni v skladu s človekovo naravo. Po vsej Evropi smo priče procesu, ki uveljavlja v državnih zakonih takšno naravnanost, ki ni v skladu z moralnim zakonom, ustvarja pa protinaravnega človeka, ki misli, da je tako svoboden, da lahko odloča tudi o življenju. Posledice tega so splav, evtanazija, tudi teorija spola. Družba nam to predstavlja kot človekovo svobodo, dejansko pa je to prisila. Slutnje tega so bile navzoče že na Kureščku pred četrt stoletja.
Mimogrede, tudi zato ste se znašli na prangerju, ker ste preventivno umaknili duhovnike, ki so bili osumljeni takšnih in drugačnih zlorab. Denimo v ljutomerski župniji, ki je medtem že dobila novega župnika in kaplana, čeprav tam ni bila izrecno omenjena spolna zloraba.
Kar zadeva spolne zlorabe, ima Cerkev tu ničelno toleranco. Že en primer zlorabe je preveč. Ko opazujem odkrivanja vsega tega, se zdi, kot da je to sicer navidezna zmaga hudega duha. V Cerkvi razlikujemo tri stopnje zlorabe: najprej verbalno in telesno nadlegovanje, nato samo spolno dejanje nad otroki in tudi odraslimi osebami. Vse tri morajo biti sankcionirane. Vsak škof mora bedeti nad duhovniki, kako ravnajo v odnosu do teh, ki so mu zaupani. Je oče tako duhovnikom kot vernikom. V vsakem takem primeru mora škof torej ukrepati, da zavaruje tako duhovnika kot žrtev. V primeru umika župnika ni šlo za sankcijo, ampak za umik iz župnije, da se obtožba razišče. Mediji so to zlorabili proti škofu, tako da so pri nas v tem primeru pokazali dvoličnost. Če škof ukrepa, ni prav, če ne ukrepa, spet ni prav. To jasno pomeni, da so mediji škofa zlorabili za napad na Cerkev. Sovraštvo do Cerkve v medijih je posledica nekaterih novinarjev, ki so zastrupljeni s sovraštvom do Cerkve, ker jim slednja vedno znova trka na vest, ker imajo morda tudi oni v osebnem življenju težave.
Kaj pa primer Beltinci? Ali preklic dekreta pomeni, da ste popustili?
Dekret o premestitvi sem preložil, dokler se razmere ne umirijo. Navsezadnje sem župniku dal tudi možnost, da v tem času uredi zadeve v župniji, zaradi katerih sem ga nameraval premestiti.
Govori se na primer tudi o tem, da mnoge teološke fakultete v Evropi preveč gradijo na razumu in premalo na pristni veri in razodetju … Tudi o tem govori eno od sporočil s Kureščka.
Že sama beseda teologija pomeni, da se govori o Bogu. O Bogu ne moremo govoriti brez razuma in brez vere. Če razum začne govoriti sam zase, postane ošaben, saj je sam po sebi nepopoln. Ta manko nadomesti ošabnost, tu pa se že kaže vpliv hudega duha. Zato v odnosu do telesa razum dovoljuje evtanazijo, splav … Tudi tatu na telesu lahko pomeni upor proti Stvarniku, ker mi je dal tako telo. Nekateri celo pravijo, da so sami tetovirani s svetopisemskimi podobami in s pomočjo tega učijo verouk … Bom povedal še en primer, kako je naš razum lahko pomanjkljiv: Hitler je hotel iztrebiti Jude. Mi po logiki razuma mislimo da zaradi kapitala. Vendar so Judje izvoljen narod, deležen Božjih obljub. Uničevanje Judov pa ni bilo nič drugega kot satanski nagib uničenja izvoljenega ljudstva, da bi nato uničil še novo Božje ljudstvo, kristjane. Hitler je bil dejansko predhodnik tega, kar se dogaja danes, tudi on je namreč izvajal evtanazijo, mi ga seveda poznamo le po koncentracijskih taboriščih. Naj povzamem: nacizem je hotel uničiti najprej Jude, komunizem Slovane, liberalizem pa Zahod. Gre torej za načrt zla, kako prek ošabnega razuma, ki zavrača Boga, uničiti civilizacijo.
Nekateri teologi zanikajo obstoj satana.
No, to je precej neresno, kajti to ni samo fikcija, ampak je bil razodet v Svetem pismu. Če pa Kristusa racionaliziramo, kot so to poskušali nekateri teologi, kot je Bultmann, potem je celotno Sveto pismo le mit in ne razodeta resnica.
Vsekakor pa nam je lahko v tolažbo Jezusova obljuba, da Cerkve peklenska vrata ne bodo premagala.
To gotovo, kajti Bog vedno obudi može in žene, ki Cerkvi prinašajo novo upanje in moč v največjih preizkušnjah.
Dejali ste, da ostajate v škofiji, dokler vas bo papež želel imeti tukaj. Iz teh besed sklepam, da vas je podprl tudi nekdanji nuncij v Sloveniji msgr. Juliusz Janusz. Računate tudi na podporo prihodnjega nuncija?
Ena od temeljnih nalog škofa je, da podpira nuncija, in enako, da nuncij podpira škofe. Gre za vzajemnost. Ta podpora je sama po sebi logična, kolikor gre pri odločitvah škofa za obrambo resnice.
V okviru Slovenske škofovske konference ste med drugim zadolženi za medije. Verjetno ni prijetno, da ste tudi sami postali tarča medijskih namigov, na primer o tem, da bi vam dali rezervno službo, neko pisarno v Vatikanu in podobno.
No, to so zame napredovanja (smeh). Vsako delo je častno in zveličavno, če ga delaš iz vere in ljubezni do Cerkve. To, kar pišejo mediji v zvezi z mojo domnevno prestavitvijo, je bolj otročarija. Meni je čisto vseeno, kje sem in kje bom.
Eden od novinarjev je celo namigoval, da vas bo nasledil Marjan Turnšek, ki je nekoč že bil škof v Murski Soboti. Ali takšni primeri sploh obstajajo, da bi se škof vrnil v nekdanjo škofijo, potem ko je vmes že »napredoval« v nadškofa?
Te prakse ne poznam. Bi si pa želel, da bi nadškof Turnšek lahko upravljal kakšno škofijo. Navsezadnje je iz pravega testa, ima globok uvid v potrebe Cerkve. Je pa tudi dogmatik in zato zelo pomemben za teološko fakulteto.
Nekateri so se obesili na vaše besede za veliki šmaren v Turnišču, ko ste na koncu nagovora dejali: »Samo Bog ve, ali se bomo prihodnje leto še lahko srečali na ta praznik tukaj v Turnišču.« Verjetno ni bilo mišljeno, da se poslavljate.
Ne, to je bilo bolj eshatološko razpoloženje. Veliki šmaren je namreč praznik nebes. V tem duhu sem nekako sklenil svoj govor: danes sem tu, jutri me lahko že ni več. Vse se namreč zelo hitro spreminja, čez eno leto je lahko vse drugače.
Zanimivo je, da je prav pred kratkim tiskovni urad SŠK prevzel duhovnik iz vaše škofije dr. David Kraner.
On je sedaj najbolj izšolan za vprašanje medijev v Cerkvi na Slovenskem. Naredil je dva magisterija, najprej na Lateranski, nato še na Salezijanski rimski univerzi, kjer je nato še doktoriral iz komunikologije. Posel je prevzel od patra Tadeja Strehovca, ki je sicer generalni tajnik Slovenske škofovske konference. Dr. Kraner zelo dobro pozna zakonitosti medijev in kako do tega pristopati.
Ko že omenjava Strehovca: prav danes, ko se pogovarjava, je znova shod v njegovo podporo zaradi kazenskega postopka. Kako to komentirate?
Poudaril bi, da sodni proces proti Strehovcu ni samo gonja proti svobodi govora ali proti Cerkvi, ampak je to vojna proti bioetiki. Pater Strehovec je vrhunski strokovnjak za bioetična vprašanja, iz tega je doktoriral in je tudi predavatelj. Treba je vedeti, da bioetika prvenstveno ni katoliška znanost, temveč je samostojna veda in jo morajo resno jemati vse institucije in tudi vsi posamezniki. Človekovo življenje od spočetja do naravne smrti je nekaj, kar mora spoštovati vsaka država. Sicer je država totalitarna. Zato je sojenje Strehovcu sojenje moralnemu zakonu, ki pa nikakor ne sme biti relativiziran.
Spomnim se, kako so zagovorniki splava ostro reagirali na film o razvoju otroka od spočetja dalje …
Če Katoliška cerkev ne varuje več življenja od spočetja do naravne smrti, potem to ni več Kristusova Cerkev. Lahko je Cerkev antikrista, zla, hudega duha. Zato je Cerkev zelo občutljiva na to vprašanje in tudi zato takšen odmev na sojenje patru Strehovcu.
foto: Veronika Savnik
Veliko se govori o sovražnem govoru. Ali takšen proces lahko pomeni uvajanje novega totalitarizma? Milan Kučan, doma iz Prekmurja, pa je nedavno pozval, da mora država ukrepati proti sovražnemu govoru.
Zdaj bi pa jaz vprašal: kdo določa, kaj je sovražni govor?
Prav to vprašanje sem mislil postaviti.
Kaj je sovražni govor, ne more določiti noben zakon, ampak le moje srce. Ali sem dostojanstven ali ne. Recimo to, da nam govorijo, da smo katolibani, za naše sodstvo pa to ni sovražni govor. Če bi jaz komu rekel, da je LGTaliBan, bi se verjetno znašel na sodišču. To so dvojna merila in velika nepoštenost v razmišljanju o tem, kaj je sovražni govor in kaj ne. Besede so tiste, ki določajo naše odnose, a te besede že mnogo prej sprožijo misli.
Kolikor se spomnim, ste tudi sami politično nekorektni – pred leti ste pokazali še drugo plat razumevanja migrantskega vprašanja. Zaradi tega so vas mainstream mediji takoj pribili na sramotilni steber. Kakšen pa je bil odziv znotraj Cerkve?
Znotraj Cerkve so mi škofje dali kar krepko podporo, čeprav glede tega ni bilo javnih izjav. Ker pa je vsak škof samostojen, za svojimi izjavami sam stoji. In če bi vsi dajali izjave, bi lahko ves čas škofje samo pisali izjave podpore. Zato nisem čakal na te izjave, ker to ni potrebno in nisem odvisen od drugih. Povedal sem pač svoje in za tem stojim.
Na besede papeža Frančiška se mnogi hitro obesijo in jih potem obrnejo proti katoličanom, češ, poglejte jih, nočejo sprejeti beguncev, nočejo sprejeti multikulturnosti …
Papež Frančišek je slovenskim škofom na obisku ad limina jasno povedal, da moramo biti pri migrantski problematiki zelo previdni, kajti prihaja tudi do zlorab. Iraški kardinal Louis Sako je namreč sedaj dal podporo Viktorju Orbánu, ki je namenil precej velika sredstva za obnovo domov v Iraku. Ko sem sam dal izjavo o migrantskem vprašanju, sem se naslonil na mnenje sirskih škofov, češ da je Evropa zelo naivna glede tega, kar počne. Dejali so, naj Evropa najprej pomaga delati red tam, kjer se dogajajo vojne, ne pa da nekritično sprejemajo množice ljudi, s tem pa tudi številne teroriste. Nekateri od tistih, ki so denimo izvedli napade v Parizu, so prečkali tudi slovensko ozemlje. Gre za vprašanje, kako pomagam drugim: ali tako, da bom sam obstal ali ne. Na žalost v Evropi tudi nimamo dovolj močne kulturne zavesti, nimamo volje in duhovne moči, da bi ohranili evropsko identiteto. Večini Evropejcev je očitno vseeno, kakšni so. Ne gre za nacionalizem, ampak za spoštovanje svojih korenin in svoje identitete.
Ko smo ravno pri papežu, sedaj poteka škofovska sinoda, namenjena mladim. Ker prihajate iz vrst Don Boskovih salezijancev, ki se ukvarjajo posebej z mladimi, me zanima, kaj pričakujete od sinode.
Veste, nobena sinoda še ni prinesla čudeža, ampak le nastavke za čudež. Pri vsaki sinodi vedno pogrešam, da to potem postane praksa. Gre pa za to, kako mladim v njihovem jeziku oznaniti Kristusa. Mladi so odprti za Kristusa, vendar so odprti tudi za slabo. Želim si, da bi bilo v Cerkvi več zagona in gorečnosti, da mladim predstavimo Kristusa v njihovem pristnem okolju. Dandanašnja mladina pa je zelo odvisna od digitalnih sredstev, ki ji uničujejo sposobnosti za duhovni razvoj. Realnega sveta za mlade skoraj ni več, je samo še virtualni svet. Zato je problem vere pri mladih najprej, kako jih prebuditi iz virtualnega sveta in jih postaviti v realnost.
Kako pa gledate na sodelovanje z državno oblastjo? Nuncij je bil ob odhodu precej kritičen, češ da ni bila uresničena ustavna odločba o financiranju zasebnih šol.
Pri nas bo treba doseči, da se bodo ta vprašanja reševala med državo in Svetim sedežem, kajti država sama Cerkve na Slovenskem ne jemlje resno. Preveč dolgo časa smo bili v podrejenem položaju. V devetdesetih letih smo imeli krovno komisijo za te odnose, pa se ni zgodilo nič kaj velikega. Država se bo morala o tem pogovarjati s Svetim sedežem.
Glede na to, da se bliža praznovanje stote obletnice priključitve Prekmurja matični domovini, me zanima, koliko drži, da so Katoliško cerkev nekako izločili iz praznovanja?
Priznati moram, da najprej sploh nisem pomislil na kakšno uradno državno praznovanje. Ustanovil sem škofijski odbor za to področje, ker so pri priključitvi sodelovali številni katoliški duhovniki, od F. Ivanoczyja, J. Klekla, I. Jeriča, F. Kovačiča, M. Slaviča in še nekateri. Slovensko škofovsko konferenco sem zaprosil, da prevzame častno pokroviteljstvo. Tako bomo imeli ekumensko bogoslužje pa mašo z navzočnostjo vseh slovenskih škofov, znanstveni simpozij v okviru teološke fakultete, imeli bomo šmarnice, ki jih je napisal Lojze Kozar, in nekatere druge dogodke. Me je pa odbor, ki mu predseduje g. Milan Kučan, tudi kontaktiral in je priznal vlogo katoliških duhovnikov. Naš odbor pa ni bil narejen proti nikomur.
Za konec morda še to: tako kot nadškofu Alojzu Uranu, s katerim smo se pogovarjali februarja letos, tudi vam glasba ni tuja. Znano je, da znate raztegniti meh, nedavno ste bili na Velikem Trnu. Pogosto vzamete v roke harmoniko in kaj zaigrate?
Zadnje čase vedno bolj, sem namreč samouk pri igranju na diatonično harmoniko, kar je bila moja dolgoletna želja. Sedaj že igram nekatere Slakove viže. Kmalu bom tudi javno zaigral na Kozarjevih dnevih v Odrancih v čast božjemu služabniku Alojziju Kozarju. Tako da že vsak dan kaj zaigram. Morda me že kdo posluša pod oknom mojega stanovanja.
Opomba: Intervju je bil v skrajšani obliki prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.
