Piše: Andrej Žitnik (Nova24tv.si)
Za Ljudmilo Novak velja, da je skoraj nenavadno, kako se je znašla na desnici, in da je Slovenija najbrž edina država, kjer bi lahko ta gospa predstavljala desno stranko, saj po nazorih več kot očitno sodi vsaj med krščanske socialiste, če ne že bolj skrajno krilo socialnih demokratov. Nikoli ni zamudila kritizirati prejšnje vlade z argumenti leve opozicije, čeprav je bila njena lastna stranka tudi sama v koaliciji. Nazadnje je celo nasprotovala Muzeju slovenske osamosvojitve, ki ga je njena stranka ne le podpirala, ampak tudi aktivno promovirala. Tudi na mednarodnem področju nikoli ne zamudi opozoriti, da je trdno na strani bruseljskega levega establišmenta skupaj z Ireno Jovevo in Klemnom Grošljem. Tokrat tudi ni presenetila s podporo protestom, ki jih organizira poljski politični aktivist Donald Tusk, nekdanji poljski predsednik vlade in predsednik največje evropske parlamentarne družine EPP.
Donald Tusk je nekakšna poljska Ljudmila Novak – deklaratorno desni politik, ki je zašel tako globoko na levo, da bi se de facto lahko brez skrbi včlanil v njihove socialne demokrate. Težava pa je, da so Poljaki vse stranke, povezane z bivšim komunizmom, na volitvah vrgli iz parlamenta. Tusk tako nima nobene druge možnosti, kot da oblast prevzame s pomočjo “ulice”, pri čemer mu pomaga politkolesariat podobno kot naši opozicijski aktivisti “KUL”.
Poljska opozicija je v središču Varšave pripravila organizirane (seveda politične) proteste, kjer naj bi se po nekaterih ocenah zbralo približno 100 tisoč ljudi, da aktivirajo svojo volilno bazo pred jesenskimi volitvami, kjer se bo opozicija spopadla s stranko Zakon in pravičnost (PiS), ki je prišla na oblast leta 2015.
“Tukaj nas je pol milijona, to je rekord,” je dejal Tusk, nekdanji premier, ki vodi opozicijsko skupino Državljanske platforme. Dejal je, da je bil nedeljski pohod največje politično srečanje, odkar je Poljska po komunističnem obdobju ponovno pridobila neodvisnost. Uradne potrditve množičnosti shoda ni bilo, čeprav je varšavska (levičarska) mestna hiša ocenila tudi pol milijona ljudi, osrednje ulice pa so bile polne protestnikov.
Koalicija KUL se je proti vladi Janeza Janše borila s parolami o povrnitvi pravne države in demokracije. (Foto: STA)
Pohod je bil sklican ob obeležitvi 34. obletnice volitev leta 1989, na katerih je zmagala skupina, povezana s sindikalnim gibanjem Solidarnost, kar je bil ključni trenutek za konec komunistične vladavine na Poljskem. Sklicala ga je Tuskova Državljanska platforma, pridružile pa so se jim številne opozicijske skupine, transparenti med množico pa so bili polni mavričnih zastav, ikonografije LGBTQ in sindikalnih predstavnikov, ki so mahali s komunističnimi maliki. “Pred štiriintridesetimi leti smo bili vsi skupaj in obstajal je občutek skupnosti, ta občutek skupnosti pa si moramo povrniti in svojo jezo spremeniti v moč,” je dejal Rafał Trzaskowski, liberalni varšavski župan.
PiS je še vedno priljubljen
PiS je sicer še vedno daleč najbolj priljubljena stranka v državi s približno 35-odstotki podpore, medtem ko ima Tuskova Državljanska lista okoli 28-odstotno podporo. PiS-u se je zadnje čase priljubljenost zvišala zaradi ostrega nastopa proti ruski invaziji na Ukrajino, saj se je Poljska izkazala za ključni steber zahodnega zavezništva pri podpori Ukrajine.
Poljski predsednik vlade Mateusz Morawiecki je trdni podpornik Ukrajine in zaveznik ZDA. (Foto: FB MM)
Ankete kažejo, da niti PiS niti Tuskova Državljanska platforma verjetno ne bosta pridobili dovolj glasov, da bi sami oblikovali vlado, zato bi lahko bil izid volitev odvisen od tega, kako se bodo odrezale manjše stranke in kdo bo lahko sestavil delujočo koalicijo, težava pa je, da Tusk nima (poleg social-demokratske Levice) skoraj nobenega partnerja, ki bi z njim oblikoval koalicijo.
Opozicijo je v zadnjih dneh k protestom spodbudilo sprejetje zakona, ki bi vladni komisiji omogočil, da ljudem prepove opravljanje javnih funkcij, če meni, da so agenti ruskega vpliva. Dobil je vzdevek “Lex Tusk”, saj se na splošno zdi, da je namenjen opozicijskemu voditelju, za katerega oblasti trdijo, da je v preteklosti sodeloval z Rusijo.
Notranje politične razprtije
Seveda ne gre za “boj za svobodo” ali “liberalne vrednote”, kot so kričali politični podporniki opozicije na varšavskih ulicah, ampak za poskus politične reklame pred jesenskimi volitvami, kjer opozicija skoraj nima možnosti, da prevzame oblast. Da se je slovenska evroposlanka desne sredine javno izpostavila v podporo enemu od političnih akterjev v drugi državi EU, je pričakovana poteza, ki pa bo v Sloveniji, kjer živimo v polarnem svetu zlobne Poljske in Madžarske ter krepostnih jedrnih držav EU, videti dokaj običajna. Vsekakor pa ne bo imela dobrega vpliva na bilateralne odnose med Slovenijo in eno največjih ter najhitreje rastočih evropskih gospodarstev.
Varšava postaja eno od najbogatejših EU prestolnic, Poljska pa velja za vzhodnoevropskega tigra. (Foto: STA)
Tega Novakova seveda ne razume na globlji ravni geopolitične realnosti, saj je njena politična dimenzija iz osebnih poznanstev: “prijatelja” Tuska pozna, hkrati pa je v bruseljskih časnikih prebrala veliko zgodb o Poljski vladi, češ, kako državo vodijo po poti iliberalizma. Resnične dinamike poljskega volilnega telesa niti notranjih političnih zgodb ne razume, vprašanje pa je, če si jih sploh želi. Zadnji čas je, da tudi NSi na liste evropskih poslancev na volitve v EP leta 2024 vendarle postavijo kompetentne ljudi, ki razumejo politiko v višji dimenziji, kot naša uboga Ljudmila, ki jo dojema kot šankovsko debato med liberalizmom in iliberalizmom.
