Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Na dopisni seji je na silvestrovo vlada parlamentu predlagala nov medijski zakon. Že veljavno ureditev, ki od novinarjev zahteva, da morajo sodiščem razkriti vire tudi, če so jim zagotovili, da njihove identitete ne bodo razkrili nikomur, so nadgradili z določbami, da se novinarje in medije sme, če to odredi sodišče, preiskovati in vohuniti za njimi, da bi odkrili njihove vire. Medijski zakon doslej policiji in tajnim službam ni naravnost dovoljeval vohunjenja, od kod medijem informacije.
“Pluralizacija” za še več nazorsko levih vsebin
Iz vlade je ministrica za kulturo Asta Vrečko sporočila, da je namen po dveh desetletjih, kar imamo sedanji zakon, zagotoviti pravico do celovite obveščenosti ter svobode izražanja v novem medijskem okolju. Novega medijskega okolja v državi ni.
Dejanski namen je verjetno predvsem zagotoviti dodatno financiranje levih tajkunov, ki imajo v lasti vse dnevne časopise, ker tisk močno izgublja bralce, pa tudi sicer “pravih” medijev. Denar bi jim, denimo, delili za digitalizacijo. Vsi tiskani mediji so že davno digitalizirani in dostopni na spletu. Medijem pa bi oblast še obsežneje kot doslej denar delila tudi preko sklada za pluralizacijo. Znano je, da s tem ne zagotavljala pluralizacije. Obratno. Financira pretežno leve medije. Desne, ki jih je malo, denimo Planet TV, Demokracijo, Novo24TV, so praktično povsem izločili. Desne medije poskušajo tudi sicer onemogočiti. V parlamentu jih preiskujejo. Če bi lahko, bi medije, ki niso “naši”, najbrž tudi prepovedali, kot so bili že v času socialistične diktature po vojni.
Za proračun leta 2025 bi nov zakon pomenil 4,2 milijona evrov dodatnih stroškov, v letu 2026 pa osem milijonov evrov, so zapisali iz vlade. A to bo le dodatek k obsežnim državnim intervencijam v medije, ki jih iz vlade ne omenjajo: denimo za RTV Slovenija in državno tiskovno agencijo (STA). S povišanjem prispevka za RTVS bo ta letos dobila dodatnih deset milijonov, še deset milijonov pa so jim iz vlade obljubili iz postavke za manjšine. To so jim poslali tudi že lani. Milijonsko sofinancirajo tudi STA. Iz državnih podjetij pa številne medije plačujejo še s sponzorskimi pogodbami in oglaševalskimi sredstvi. Zanimiva novost, ki jo predlaga vlada, je, da bi morala biti vsa sponzoriranja državnih podjetij javno objavljena.
Zaščite novinarskih virov, ki je ni in je ne bo
Povsem čudaške pa so določbe o zaščiti novinarskih virov. Zaščita vira je pravica, ki jo imajo novinarji po zakonodaji mnogih držav, pa tudi po mednarodnem pravu. Organom oblasti, vključno s sodišči, prepoveduje, da novinarja prisilijo, da razkrije identiteto anonimnega vira za zgodbo. Pravica temelji na spoznanju, da bi bili brez močnega jamstva anonimnosti mnogi odvrnjeni od tega, da bi se oglasili in z novinarji delili informacije javnega interesa.
Zaščita novinarskih virov v Sloveniji že zdaj ni zagotovljena. Novinarji so po zakonu dolžni vire kot priče razkriti sodišču. Po novem bi izrecno določili, da je državi dovoljeno preiskovati uredništva in nadzorovati komunikacije novinarjev in medijev, da bi našli njihove vire, če tako odloči sodišče.
Zdajšnji zakon, ki novinarjem ne zagotavljanja ščitenja vira, pravi v 21. členu:
“Urednik, novinar ali avtor prispevka niso dolžni razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja.”
Zakon o kazenskem postopku pa pravi, da mora kot priča novinar, urednik ali avtor prispevka razkriti vir, če je razkritje nujno za preprečitev neposredne nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi, za preprečitev izvršitve kaznivega dejanja, za katerega je predpisana kazen treh ali več let zapora ali kaznivega dejanja pridobivanja oseb, mlajših od petnajst let, za spolne namene po 173.a členu, prikazovanja, posesti, izdelave in posredovanja pornografskega gradiva po 176. členu ali zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po 257. členu kazenskega zakonika.
Predvsem 257. člen kazenskega zakonika je zanimiv. To pokaže primer, ko sem moral kot priča na specializirano tožilstvo, kjer so skušali od mene izvrtati, kdo je uredništvu Siol.net, ki sem ga vodil, razkril, da je policija osumila Teodorja Goznikarja pošiljanja grozilnih pisem z vojaškimi naboji premierju Janezu Janši, obrambnemu ministru Mateju Toninu, notranjemu ministru Alešu Hojsu, gospodarskemu ministru Zdravku Počivalšku in več poslancem DZ, med njimi tudi podpredsedniku DZ Branku Simonoviču. S pomočjo odvetnika sem na specializiranem tožilstvu, da bi zaščitil vir, zavrnil pričanje. Že prej sem zavrnil zahtevo, da bi razkril, kateri novinar je o tem poročal. Identiteto novinarja smo prikrili. S tem sem preprečil, da bi ga pravosodje nadlegovalo. Po novem bi zakon zahteval, da morajo biti novinarji in avtorji podpisani. Za kršitev določa globe. Rabe psevdonimov za zaščito novinarjev pred državno represijo ali mafijo pa povsem ne prepoveduje.
Po zakonu bi pred sodiščem, če bi prišlo do sodnega postopka, moral povedati, kdo mi je razkril, da sumijo Goznikarja. A tega tudi pred sodiščem ne bi storil. Ne po starem in ne po novem zakonu. S tem bi ravnal neprofesionalno in skrajno neetično. S posredovanjem informacij uredništvu Siol.net je neznani vir formalno zlorabil uradni položaj. A ravnal je prav. Podatek, da so policisti našli osumljenca, so na policiji takrat prikrivali javnosti. Objavil sem ga, ker je bil pomemben za javnost in imajo ljudje pravico vedeti, kaj počne policija.
Tako določa 257. člen kazenskega zakonika, kdaj pred sodiščem novinar ne sme ščititi vira informacij:
V predlogu novega zakona so člen, da “urednik, novinar ali avtor prispevka niso dolžni razkriti vira informacij, razen v primerih, ko to določa kazenska zakonodaja” krepko podaljšali, a ohranili temeljno napako: od novinarjev zahtevajo, da morajo sodišču razkriti vire. Že v prvem stavku novega člena pa se jim je pripetila še dodatna napaka. Piše namreč: “Izdajatelji in njihovi uredniki, novinarji ali drugi avtorji prispevkov morajo zagotoviti zaupnost vira informacij.” Ta določba je kot pravilo napačna, novinarji morajo namreč praviloma razkriti vire informacije, to poveča verodostojnost in javnosti omogoča preverjanje točnosti. Le če so za to tehtni razlogi, se lahko dogovorijo za anonimnost in šele v tem primeru jo morajo tudi varovati. Nov člen pa pozneje izrecno določa, da se medije sme preiskovati, jim prisluškovati in jih tajno nadzorovati, če dovoli sodnik, da bi odkrili njihove prikrite vire.
Tak je nov člen:
(zaščita vira informacij)
Izdajatelji in njihovi uredniki, novinarji ali drugi avtorji prispevkov morajo zagotoviti zaupnost vira informacij. Razen sodišča in le v primeru, ko to določa kazenska zakonodaja, ne sme nihče zahtevati od izdajatelja, urednika, novinarja, avtorja prispevka ali katere koli druge osebe, ki bi zaradi svojega poklicnega oziroma drugega razmerja z izdajateljem ali njegovim uredništvom lahko imela informacije, povezane z novinarskimi viri ali zaupnim komuniciranjem, ali pa bi jih lahko identificirale, da razkrije vir informacij ali drugo zaupno komuniciranje. Prav tako se oseb iz prejšnjega stavka ne sme pridržati, preiskovati in kaznovati ali njihovih poslovnih in zasebnih prostorov nadzorovati, preiskati in zaseči, da bi se pridobile informacije, povezane z novinarskimi viri ali zaupnim komuniciranjem, ali bi jih bilo mogoče identificirati, razen če se takšni ukrepi uporabijo na podlagi odločbe sodišča. (2) Prepovedano je namestiti vdorno programsko opremo za nadzor na katero koli napravo, ki jo pri svojem delu uporabljajo izdajatelji, njihova uredništva, novinarji ali katere koli druge osebe, ki bi zaradi svojega poklicnega oziroma drugega razmerja z izdajateljem ali njegovim uredništvom lahko imele informacije, povezane z novinarskimi viri ali zaupnim komuniciranjem, ali pa bi jih bilo mogoče identificirati, razen če se takšen ukrep uporabi na podlagi odločbe sodišča.
Medijski zakon doslej oblastem (policiji in tajnim službam) ni dovoljeval nadzora ali prisluškovanja medijem z odredbo sodišča. Ko gre za rabo posebnih metod in sredstev (vohunjenje) so odločitve sodnikov, da dovolijo nadzor, tajne in nad njimi ni resnega nadzora. Priča smo že bili hudim zlorabam.
Minimalni nadzor bi morala zagotavljati opozicijska nadzorna komisija v parlamentu, a v tem mandatu so ta nadzor največji opozicijski stranki SDS poslanci vladnih strank v kolegiju Urške Klakočar Zupančič onemogočili. To se redko zgodi brez tehtnih razlogov.
Kot je pokazal primer nekdanjega mariborskega župana in državnega svetnika Franca Kanglerja so možne resne zlorabe instituta prisluškovanj in tajnega nadzora, ko ga odredijo sodniki. V primeru Kangler je rabo posebnih metod, torej prisluškovanj in podobnega, v celi seriji primerov odrejal sodnik Janez Žirovnik, ki je bil prej sodelavec tajne politične policije (SDV) prejšnje socialistične diktature, v novem sistemu pa je bil pred sodniško kariero pomemben funkcionar tajne službe (najprej se je imenovala Vis, danes Sova). S prisluškovanjem in tajnim spremljanjem pridobljenih podatki so curljali v medije za črnjenje Kanglerja in stranke, ki ji je takrat pripadal. Posledica je bilo odstop župana drugega največjega mesta v državi in precejšnje sesutje SLS in s tem povečanje možnosti za vladanje levih strank na državni ravni.
Pa še administriranje in globe
Nov medijski zakon bo predvsem po majhnih medijih udaril tudi z obsežnim nepotrebnim administriranjem za ministrstvo za kulturo in z velikanskimi globami, če karkoli spregledajo ali ne umaknejo takoj “neprimernih” vsebin, če to zahteva oblast. Za medije, ki jih plačuje država z milijoni, bo izpolniti vse te obveznosti preprosto in tudi globe si lahko privoščijo. Tako ali tako poslujejo z državnim denarjem.
Redke zasebne medije lahko uniči.
Bojan Požar je to komentiral tako:
Že globe za najlažje prekrške so takšne:
Predlagani novi medijski zakon v celoti je takšen:
