Piše: Nova24TV.si
Partnerka slovenskega premierja Tina Gaber Golob je postala kolumnistka Delove priloge OnaPlus, danes pa je Dars za sanacijo zahodne cevi karavanškega predora izbral konzorcij družb (Kolektor CGP, Gorenjska gradbena družba in Kolektor Koling) v lasti Stojana Petriča, ki je hkrati tudi lastnik Dela. Gre za posel v višini 82,5 milijona evrov brez davka. Naključje?
Kako zelo so prepletene politično-poslovne vezi pod vlado Roberta Goloba slikovito prikaže primer, ko njegova soproga postane kolumnistka v propagandnem glasilu idrijskega tajkuna Stojana Petriča, ta pa dobi takoj zatem več deset milijon evrov težak gradbeni posel. Kot kaže, bo morala nova koalicija v naslednjem mandatu ustanoviti preiskovalno komisijo za preiskovanje obvodnega financiranja politične kampanje. Volitve se namreč nezadržno bližajo in vlada si kupuje glasove s pomočjo davkoplačevalskega denarja in javnih razpisov ter državnih družb.
Tina Gaber Golob se je celo pohvalila, da v to vlogo ni silila sama, ampak so jo povabili: “Nisem si mislila, da me bodo kdaj povabili k pisanju kolumne. A 2025 je očitno reklo: ‘Lej, še en as v rokavu.’ In priznam, uživala sem. Saj veste, da rada pišem.”
In res, Gabrova je za Delovo prilogo Onaplus napisala kolumno z naslovom “Ko ti Babi stisne ročno zavoro”, v kateri je skušala prikazati, da sta “Tina in Robert” le ena izmed nas, ne pa člana privilegirane rdeče elite, ki sedita na davkoplačevalskih sredstvih. Bolj jasnega signala, da je Delo postalo le predvolilni bilten stranke Gibanje Svoboda, še ni bilo.
Davkoplačevalski as v rokavu
Ves denar, ki ga je Delo prejelo od državnih družb (več o tem tukaj), ima očitno tudi povsem konkretne posledice. Če se je časnik nekoč še pretvarjal, da je nepristranski, je vsak poskus nevtralnega videza zdaj povsem opustil in se raje poslužuje modela Odlazkove hobotnice: ta obvladuje skoraj vse “rumene” revije v Sloveniji, v katerih se močno promovirajo levičarski politiki, večkrat tudi ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki se podpisuje pod sredstva, ki jih mediji dobijo iz javnega razpisa.
Kolumnistka Tina Gaber je pač podoben poskus s strani medijske hiše Delo. Prodaja politikov in njihovih spremljevalcev skozi hišne leve medije je dolgoletna preverjena tradicija, a skoraj nikoli do zdaj kolumnisti osrednjih dnevnikov niso postali neposredni partnerji državnikov. “Še en as v rokavu” Tine Gaber je torej davkoplačevalski denar.
Pri tem se Delo nič ne sramuje te politične blamaže, ki bi kak tuj medij verjetno bankrotirala, ampak jo celo ponosno reklamira:
“Pred novim letom predstavljamo nov kolumnistični glas na portalu Onaplus: Tina Gaber Golob.”
Absurdnost situacije je najbolje opisal zdravnik Rok Ravnikar, ki je zapisal:
“Pozdravljam transparentnost; zakaj bi se sprenevedali in uporabljali novinarje ali urednike za posredovanje političnih sporočil. Naslednja stopnja je pisanje večine prispevkov v nacionalnih medijih s strani koalicijskih poslancev? A dvominutni vsakodnevni TV nagovor naroda v stilu 1984 že imamo? Sicer pa, Eleanor Roosevelt je edina znana žena predsednika vlade, ki je imela svojo kolumno v nacionalnem mediju za časa aktivne moževe funkcije. F. D. Roosevelt pa velja za enega od treh najboljših predsednikov ZDA v zgodovini; izvoljen je bil kar štirikrat. Zlata doba nam ne uide.”
Morda bi mu kak levičar, ki ne razume ironije, še zaploskal.
Spomnimo: leta 2015 je družba FMR (povezana s Stojanom Petričem in Kolektorjem) kupila časnik Delo od tedanjih lastnikov, s čimer je Delo postalo del lastniške mreže, kjer je osrednja figura Petrič. Časnik Delo je lastniško v lasti družbe FMR d.d., finančno‑upravljavske družbe, ki je povezana s skupino Kolektor, katere pomemben del je vodil oziroma zastopal Stojan Petrič.
Delo je sicer eden od tradicionalnih časnikov nekdanje komunistične partije, saj je začel leta 1945 kot uradno glasilo socialistične zveze delovnega ljudstva in se šele kasneje preimenoval v trenutno ime.
Petrič je bil dolgo predsednik nadzornega sveta skupine Kolektor in ima vodstvene vloge v družbi FMR, ki je lastnica Dela. Ni zgolj posredno lastnik prek FMR, ampak je bil dejavno povezan tudi z vodenjem medijske hiše – v določenem obdobju je bil recimo imenovan tudi za direktorja Dela oziroma je imel upravljavsko vlogo v podjetjih, ki upravljajo Delo.
Potezo, da postane soproga predsednika države kolumnistka, je torej potrebno pravilno razumeti: ne gre za uredniški preblisk, ampak za jasno zaroto korporacije in izvršilne oblasti proti davkoplačevalcem. Zasebni lastnik medija promovira oblast, od katere si obeta še več javnega denarja iz medijskih razpisov in dodatna sredstva za gradnjo precenjenih infrastrukturnih projektov. V zahodnem svetu imajo za tak pojav ime državni korporativizem. Pri nas ga nekateri imenujejo kar kapitalizem, čeprav nima nič skupnega s kapitalizmom.
