Desetega februarja mineva 40 let od smrti vodilnega funkcionarja nekdanje totalitarne SFRJ in kot se za režimsko trobilo Delo spodobi, so s pompozno pozicioniranim člankom že dan pred tem pričeli v jugonostalgični maniri oživljati njegov lik. Preberite, po čem se Slovenci Kardelja resnično najbolj spominjamo, kakšna usoda je doletela njegovo ženo ter kdo danes nadaljuje njegovo delo!
Veliko pozornosti je 9. februarja vzbudil članek o Edvardu Kardelju v režimskem trobilu Delo, ki sodi v skupino Kolektor Stojana Petriča, ustanovnega člana Foruma 21 Milana Kučana. Članek je bil tekom sobotnega dopoldneva pompozno pozicioniran na naslovnici spletne strani tega časopisa, zasedel pa je tudi celotno stran v tiskani izdaji. Že dan pred 10. februarjem, tj. 40. obletnico Kardeljeve smrti tako skušajo oživljati njegov lik, pri čemer so ga v naslovu opisali kar kot “Titovega pismouka”, kot so iz vsebine članka iz konteksta izrezali del ene izmed izjav. V članku med drugim hvalijo ustavo iz leta 1974, kot enega izmed pozitivnih Kardeljevih projektov, saj da je ta kasneje predstavljala temelj za osamosvojitev posameznih republik. Koliko krvi je bilo dejansko prelite v imenu obrambe rdeče ideologije ob tem pozabijo omeniti, a po označevanju Kučana kot osamosvojitelja nas težko preseneti, da kot takega skušajo prikazati tudi Kardelja. Omenijo sicer, da slednje ni bil Kardeljev namen, sam je namreč razmišljal v kategorijah razrednega, pri čemer bil je povsem prepričan, da bo razredni interes vedno dominiral nad nacionalnim. “Moja prva asociacija za Kardelja bi bila karikatura, ki je bila objavljena ob pripravi zvezne ustave 1974 – pisci členov modrujejo o ustavi, nakar ugotovijo, da je nerazumljiva, zato je primerna za sprejem,” je za Delo o tem povedal zgodovinar Željko Oset.
Kardelj je vzpostavil lastno politično dinastijo, znan pa naj bi bil po brezobzirni maščevalnosti
“Bržčas je Kardelj v svetu najbolj znan po omembi v Solženicinovem opusu, kjer nastopa kot staliniste razburjajoči pismouk maršala Tita, o katerem je veliki zgodovinar A. J. P. Taylor dejal, da ni komunistični Luther, temveč Henrik VIII. V Ljubljani rojeni duh, ki vse zanika, je bil zares Brozov dvorjan: generalpolkovnik je, denimo, postal le zaradi sedenja za štabno mizo,” je Kardelja za Delo ocenil zgodovinar in literarni zgodovinar Igor Grdina, iz česar izhaja tudi naslovna oznaka. Kot je še povedal za Delo, naj bi bil Kardelj dovolj pameten, da se je zadovoljil z vplivom in ni hlepel po moči, ki je bila pridržana za vodjo režima, Grdina pa to in vzpostavitev lastne politične dinastije v Sloveniji označi kot ključna dejavnika za njegovo drugo mesto v SFRJ. Zgodovinar Stane Granda v članku nato opozori, da je Kardelj sejal strah s svojo maščevalnostjo: “Čeprav sem ga spremljal, ko je bil še živ, nikoli nisem znal uskladiti njegove zunanjosti – dajal je vtis dobrodušnega strička – z njegovo brezobzirno naravo. Človeka, ki bi ga intimno spoštoval, nisem srečal, zato pa je bil vseprisoten velik strah pred njim, večkrat sem slišal tudi o njegovi brezobzirni maščevalnosti.”
Kardelj odgovoren za množične poboje med in po drugi svetovni vojni, Kidriču osebno naročil, naj pohiti s čiščenjem
Kot Titovega najtesnejšega zaveznika je Kardelj nedvomno odgovoren za množične povojne poboje nedolžnih civilistov, med katerimi so bile tudi številne ženske in otroci, kot smo na Nova24TV že pisali. Srbski mediji so že pred časom namreč objavili slovenski dokument komunistične tajne službe iz časa OF, ki je nedvoumno dokazoval, da je leta 1943 Kardelj osebno odredil uboj vseh nekomunistov in njihovih družin. V članku so opisovali njegovo vsebino, pod dokument se je podpisal vodilni komunistični ideolog Kardelj, po koncu vojne pa se je komunistični scenarij uresničil v najbolj krvavi moriji v zgodovini slovenskega naroda. Slovensko zemljo so tako prepojili z več kot 600 množičnimi morišči in več deset tisoč nedolžnimi žrtvami. Srbski Blic se je prav tako dokopal do dokumentov, ki razkrivajo tudi navodilo Kardelja Borisu Kidriču, v katerem 25. junija 1945 med drugim zapiše: “Nimate torej nobenega razloga biti tako počasni v čiščenju kot doslej.” Podrobno je so bile opredeljene tudi osebe, ki bi jih bilo potrebno “počistiti”, tako bi bilo potrebno umoriti celotne družine, ki so vključevale vsaj enega protikomunističnega člana, vse intelektualce, ki niso strogo sledili marksizmu, vse meščane, veleposestnike, duhovnike in tako naprej. Nekdanji drugi človek SFRJ pa je, ko je bil Tito na potovanjih, upravljal kar sam. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na eno največjih neumnosti, tj. t. i. samoupravni socializem, ki naj bi ustvaril razmere “v katerih bo človek kar najbolj svoboden pri takšnem osebnem izražanju in ustvarjanju, da bo lahko – na podlagi družbene lastnine proizvajalnih sredstev – svobodno delal in ustvarjal za svojo srečo.” Sliši se lepo in benigno, a družbena lastnina je bila de facto državna lastnina, ves sistem pa je v celoti temeljil na prisili s strani totalitarne države in pretežni odsotnosti tržnega mehanizma v gospodarstvu. Sistem je bil tako povsem enak, kot vse druge bolj ali manj “prave” vrste komunizma, njegov propad, ki je bil neizbežen, pa se je, žal, končal krvavo!
Navodilo Kardelja Kidriču (Foto: Facebook)
Skrivnostna smrt žene Pepce še danes razburja javnost
Da je bilo vse skupaj zgrajeno na krvavih temeljih, pa je v Tribuni 26. marca 1990 priznala tudi žena Pepca Maček Kardelj: “Komunisti bodo morali kot posamezniki in kot stranka ne samo moralno ampak tudi pred sodiščem odgovarjati za storjene zločine. O krivdi Republike Slovenije pa je v zvezi z zločini težko govoriti, saj so bili vsi vzvodi oblasti od leta 1945 do danes v rokah komunistov. Poboj domobrancev in njihovih spremstev (nedolžnih otrok in njihovih mater) kot tudi številnih zavednih Slovencev, ki sploh niso bili aktivno udeleženi v vojni, pa je bil izvršen v imenu neke ideje – komunizma.” Tri tedne kasneje, 15. aprila 1990, so jo našli mrtvo. V novicah je bilo brati o nenadni smrti, med ljudmi so se širile govorice o samomoru ali celo zastrupitvi. Kaj se je zares zgodilo, ne bomo vedeli nikoli, v eni izmed teorij pa naj bi za njeno smrt poskrbel prav njen brat Ivan Maček, saj so se komunisti najbolj bali, da bi še kdaj spregovorila.
(vir: twitter)
Vnuk Šoltes še danes viden politik, a je le vrh ledene gore politične dinastije, ki nam vlada že več kot 70 let…
Dobro je že znan primer Kardeljevega vnuka Igorja Šoltesa, ki danes zavzema enega najbolje plačanih političnih položajev kot poslanec v Evropskem parlamentu. Da je resnično Kardeljev vnuk, je Šoltes v preteklosti med drugim dokazal tako, da je skozi kariero po socialistično izkoriščal davkoplačevalce. Kar 16 let je namreč živel v občinskem stanovanju, za katerega je plačeval netržno najemnino v višini pičlih 400 evrov, razliko do tržne najemnine pa smo mu lepo subvencionirali davkoplačevalci. V občinsko stanovanje, ki je veliko 80 kvadratnih metrov, se je vselil že leta 1993, v njem pa ostal kar šestnajst let, vse dokler za njegovo izkoriščanje socialne države ni izvedela javnost, ki je bila ob razkritju ogorčena. Kot hinavec se je izkazal tudi v Evropskem parlamentu, kjer je molčal ob političnem zaprtju Janeza Janše tik pred državnozborskimi volitvami leta 2014, oglasil pa se je, da bi v en glas z drugimi levičarji podpiral nesojene katalonske osamosvojitelje. Osebni interesi so pri tem vidni že na prvi pogled: leta 2014 je upal na to, da bo presegel en odstotek glasov na državnozborskih volitvah, ob dogajanju v Kataloniji pa je preusmerjal pozornost od domačih težav z migranti, korupcije v zdravstvu ter gospodarskih težav. Sodeč po njegovem Instagram profilu državljane, kot se za ekološkega socialista spodobi, straši pred uporabo plastike. Prav tako je nedavno podprl obremenilno poročilo, polno laži in zavajanj o dogajanju na Madžarskem, s katerim evropski socialisti skušajo nagajati Viktorju Orbánu ter pokazati, da želijo uničiti vsak odpor proti naraščajočemu vplivu zbirokratizirane Evropske unije.
J. Ž./Nova24TV
