Piše: Andrej Sekulović
Vedno več držav se spogleduje z idejo remigracije, čeprav tega nekatere nočejo priznati. Vendar pa katastrofa množičnih migracij vse bolj jasno kaže, da so množične deportacije in dobro zastražene meje edina rešitev.
Remigracija je koncept, ki se je iz identitarnih krogov preselil v politično areno. Predstavlja dolgotrajno in temeljito rešitev za migrantsko problematiko. Čeprav nimajo za seboj kapitala globalistov kot številne nevladne organizacije, so identitarci dosegli, da se je ideja o remigraciji prebila v javno razpravo. Kot je v intervjuju za Demokracijo magazin, ki je izšla letos pomladi, razložil avstrijski vodja identitarcev Martin Sellner, se remigracija osredotoča predvsem na tiste migrante, ki so nekompatibilni z evropsko kulturo, so kriminalci ali pa predstavljajo ekonomsko breme. Delimo jih lahko na naslednje tri kategorije; prosilci za azil, migranti brez državljanstva in tisti, ki imajo državljanstvo, pa se niso asimilirali. Kot je poudaril Sellner, gre za projekt, ki bi trajal tudi desetletja. Prvi bi bili poslani domov prosilci za azil, sledili bi migranti, ki so breme za državo in jim ne bi podaljšali dovoljenja za bivanje. Enako bi veljalo tudi za tiste, ki so kriminalci in nimajo državljanstva. Tisti, ki pa so že državljani in ustvarjajo svoje vzporedne skupnosti v Evropi, pa bi bili podvrženi močnim pritiskom asimilacije, hkrati pa bi zanje pripravili programe za prostovoljno repatriacijo in pomoč v njihovih domačih državah.
Remigracija se prebija v politično debato
V zadnjih letih se je koncept remigracije preselil v parlamente nacionalnih držav in tudi v Bruselj. V Franciji je k remigraciji pozival Éric Zemmour, vodja stranke Preporod (Reconquête). V Nemčiji zagovarjajo idejo remigracije kot rešitev za migrantsko krizo v vrstah AfD (Alternativa za Nemčijo), v Avstriji pa so svobodnjaki (FPÖ), zmagovalci letošnjih volitev, svojo predvolilno kampanjo precej močno zasnovali prav na konceptu remigracije pri vprašanju migrantske politike. O remigraciji govorijo tudi v Evropskem parlamentu, kjer k izvajanju slednje poziva tudi slovenski evroposlanec iz vrst SDS Branko Grims. Ideja o remigraciji je čez Atlantik dosegla tudi Združene države Amerike. Republikanski predsedniški kandidat na prihajajočih volitvah, ki bodo morda celo odločilne za usodo ZDA, Donald Trump namreč v primeru zmage obljublja obširne deportacije nezakonitih migrantov ali »največjo deportacijsko operacijo kriminalcev, preprodajalcev mamil in tihotapcev ljudi«. V okviru svoje kampanje je na družbena omrežja med drugim zapisal: »Kamaline nezakonite migrante bomo vrnili v njihove domovine (temu se reče tudi remigracija).« Ob tem Trump obljublja tudi, da bo pred migrantskim kriminalom rešil mesta in kraje v Minnesoti, Wisconsinu, Michiganu, Pensilvaniji, Severni Karolini in povsod po Ameriki.
Največje deportacije v zgodovini ZDA?
Množične migracije so zadnja leta v središču predvolilnih kampanj tako v Evropi kot v ZDA. Nezakonite migracije so v času Bidnovega mandata močno poskočile, saj naj bi bilo v tem času zabeleženih več kot osem milijonov nezakonitih poskusov prečkanja južne meje med ZDA in Mehiko. Leta 2022 je v ZDA živelo kar enajst milijonov nezakonitih migrantov. Trump je zato obljubil, da bo nemudoma ustavil invazijo na južni meji in končal nezakonite migracije. S tem ciljem na obzorju naj bi bil pripravljen uporabiti vsa zvezna in državna pooblastila, ki bi mu bila na voljo. Trump je tako napovedal, da bo ob vrnitvi v Belo hišo nemudoma ukazal Agenciji za migracije in carine ZDA (ICE), da se loti največje operacije deportacij v ameriški zgodovini. Po poročanju ameriških medijev naj bi tovrstna operacija med drugim vključevala preklic študentskih vizumov za tiste, ki imajo »protiameriške in antisemitske nazore«, ter ljudi, ki zakonito živijo v ZDA, so pa naklonjeni džihadizmu. Prav tako naj bi na južno mejo premestil na tisoče čet, ki se ta čas nahajajo onstran morja, in prerazporedil zvezne agente, tudi iz FBI in Agencije za boj proti mamilom (DEA), v agencijo, ki preprečuje nezakonite migracije. Seveda pa bo nadaljeval tudi z graditvijo zidu na mehiški meji.
Prepoved vstopa islamistom, nad ilegalce z nacionalno gardo
Trump naj bi znova uvedel tudi prepoved vstopa za določene muslimanske države z namenom preprečevanja infiltracije radikalnih islamistov in teroristov. Za migrante, ki hočejo priti v ZDA, naj bi uvedel tudi preverjanje njihovih nazorov, katerega namen bi bil zadržati zunaj ZDA »nevarne norce, fanatike in tiste, ki se spogledujejo z radikalnimi islamističnimi teroristi in ekstremisti«. Končal naj bi tudi s pravico do državljanstva na podlagi rojstva, ki določa, da je vsakdo, ki je rojen na območju ZDA, njihov državljan. Tako otroci nezakonitih migrantov ne bi več avtomatsko prejemali ameriških državljanstev, saj bi za pridobivanje slednjega in drugih dokumentov moral biti vsaj eden od staršev ameriški državljan ali pa imeti urejeno stalno prebivanje. Glede samega procesa remigracije za nezakonite migrante bi Trump uporabil policijo, nacionalno gardo, in če bi bilo treba, tudi vojsko. Združene države Amerike so se znašle v demografski krizi tudi zaradi spremembe migracijske politike, ki je bila uvedena leta 1965, ko so bile ukinjene določene kvote, ki so narekovale, da se sprejemajo predvsem migranti iz Zahodne in Severne Evrope. Že pred tem pa je prišlo do prvih poskusov remigracije.
Operacija Mokri hrbet – eden prvih poskusov remigracije?
Levičarski mediji in politiki seveda trdijo, da takšen postopek remigracije ni mogoč, vendar pa zgodovina govori drugače. Nekaj, čemur bi lahko rekli prvotni poskus remigracije, se je v ZDA zgodilo že v 50. letih prejšnjega stoletja pod predsednikom Dwightom D. Eisenhowerjem. In prav na program množičnih deportacij, ki ga je uvedel Eisenhower, se sklicuje tudi Trump. ZDA so namreč leta 1942 ob sodelovanju z mehiško vlado začele s programom »Bravero«, ki je omogočal mehiškim pogodbenim delavcem kratkoročno zakonito delo v ZDA. Vendar pa je tovrstno delo kmalu začelo privabljati tudi nezakonite migrante, saj pri najemanju slednjih ni bilo veliko birokratskih ovir. Tako je le majhno število delavcev iz Mehike pridobilo veljavna dovoljenja za delo, hkrati pa je močno naraslo število delavcev na črno, ki so bili nezakoniti migranti. Naraščanje števila slednjih je seveda kmalu razburilo javnost, saj je negativno vplivalo na plače ameriških delavcev. Zaradi tega je poleti leta 1954 prišlo do t. i. operacije Wetback (Mokri hrbet) − kar je danes žaljiv izraz za Mehičane −, v sklopu katere je bilo po takratnih podatkih Službe za imigracijo in naturalizacijo deportiranih kar dober milijon Mehičanov, čeprav nekateri viri danes trdijo, da je bilo število teh migrantov nižje, približno tristo tisoč. Točno število migrantov, ki so bili deportirani, ostaja nejasno, saj ni točno razvidno, kateri so prostovoljno odšli domov in kateri so bili dejansko deportirani. Cilj operacije je bil ustaviti ali upočasniti pritok nezakonitih migrantov in odvračati delodajalce pri zaposlovanju ilegalcev. ZDA so tako v enem poletju uspešno deportirale in premestile nazaj v Mehiko na deset in celo sto tisoče ljudi. Če je bila operacija le delno uspešna, temu botruje dejstvo, da čeprav je za nekaj časa odvrnila nezakonite migracije, se zaradi napačnih pristopov pri zadovoljevanju potreb po delovni sili omenjeni program zaposlovanja Mehičanov ni končal.
Reševanje migrantske krize v Evropi
Poleg Trumpovih načrtov, če zmaga na volitvah, se takšni ali drugačni premiki v migrantski politiki, ki jih lahko povežemo z remigracijo ali vsaj z omejevanjem množičnih migracij, pojavljajo tudi v Evropi. Zdajšnja švedska desnosredinska vlada je letos okrepila pobudo, ki sicer obstaja že več let in migrantom v zameno, da odidejo, ponuja določeno plačilo. Po zdajšnji shemi lahko migrantska družina prejme največ 3.500 evrov, do leta 2026 pa bodo ta znesek zvišali na celo več kot 30.000 evrov. Italija pod vodstvom Giorgie Meloni je prav tako letos oktobra poslala prvo skupino migrantov v nove sprejemne centre v Albaniji. Prejšnje leto sta državi sklenili sporazum, da bo Italija v tej balkanski državi zgradila sprejemni center za migrante z več objekti, kamor bo preusmerjala in pošiljala prosilce za azil. Italija je prav tako več držav, iz katerih prihajajo migranti, dala na seznam varnih držav, kar pomeni, da bo velika večina prošenj zavrnjena. Na seznam varnih držav je vlada dodala med drugim Bangladeš, Egipt, Slonokoščeno obalo in Tunizijo. Italijanski vladi sicer pravosodje meče polena pod noge, saj je sodišče v Rimu kasneje ukazalo, da je treba nekatere od migrantov vrniti v Italijo, češ da Egipt in Bangladeš pravzaprav še nista varni državi. Preden ga ni opustila nova laburistična vlada, je tudi Združeno kraljestvo imelo načrt, da v Ruandi nastani prosilce za azil. Tej državi je prejšnja vlada za izvedbo načrtov celo že plačala stroške v višini 370 milijonov funtov. Sedaj pa o podobnem načrtu razmišlja celo Nemčija pod vodstvom leve vlade. Nizozemska pa naj bi razmišljala o tem, da bi zavrnjene prosilce za azil iz Afrike pošiljala v Ugando, ki bi za njihov sprejem prejela finančno nadomestilo.
Zahteva po učinkovitejših deportacijah
Poleg tega velja omeniti tudi, da je 17 evropskih držav pozvalo k drugačni migrantski politiki, ki bi zagotavljala, da so zavrnjeni prosilci za azil nemudoma deportirani nazaj domov. Sedaj se dogaja, da številni kljub odredbi o izgonu ostanejo v Evropi. Med njimi tudi takšni, ki kasneje zagrešijo gnusne zločine proti domačinom. Na čelu z Avstrijo in Nizozemsko so članice EU skupaj s tremi državami, ki so del schengenskega območja, čeprav niso članice, podprle dokument, v katerem piše, da morajo ljudje, ki nimajo pavice do bivanja, upoštevati navodila in da so potrebni novi zakonski temelji, ki bi opredeljevali njihove pravice in dolžnosti. »Zavračanje sodelovanja mora imeti posledice in biti sankcionirano,« prav tako piše v dokumentu, ki so ga poleg omenjenih dveh podprle še Hrvaška, Češka, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Luksemburg, Malta, Slovaška, Švedska, Norveška, Švica in Lichtenstein. Nekatere države se sicer obračajo stran verjetno zaradi strahu pred še večjim porastom konservativnih sil in hočejo pokazati volivcem, da bodo ukrepale glede migracij.
Remigracija tudi v Dominikanski republiki
Za konec lahko omenimo še en primer množičnih deportacij, in sicer v Dominikanski republiki. Slednja je v začetku oktobra letos napovedala, da bo začela izganjati tudi do 10.000 migrantov na teden; šlo pa naj bi predvsem za prišleke s Haitija. Že lani je bilo iz te karibske otoške države izgnanih več kot 200.000 Haitijcev. Načrt množičnih deportacij vključuje povečano število mejnih inšpektorjev, nadzor z brezpilotnimi letali in začasna taborišča za repatriacijo. Preprečevanje migracij torej in izgon tistih, ki so se prebili čez meje. Predsednik Abinader, ki je bil letos znova izvoljen, je kljub protestom humanitarcev zavzel strogo stališče do migrantov. Poleg izgona prišlekov naj bi Dominikanska republika tudi odvzela državljanstvo približno 200.000 ljudem haitijskega izvora.
