7.6 C
Ljubljana
sobota, 24 februarja, 2024

Razlike v delovanju političnih blokov v času kriz so očitne

Piše: Dr. Metod Berlec

Nedavna katastrofalna ujma je jasno pokazala razliko v političnem delovanju in razmišljanju obeh ključnih političnih taborov (poenostavljeno rečeno blokov) v Sloveniji. To je levega in desnega. Za prvega je značilno, da je obseden z oblastjo, kar je posledica dejstva, da so ideološki in krvni predniki sedanjih oblastnikov med drugo svetovno vojno in po njej prišli na oblast s krvavo komunistično revolucijo. V letih po tem pa so naredili vse, da bi oblast v svojih rokah obdržali. V številnih primerih so to počeli z brezobzirnim preganjanjem in uničevanjem resnične, potencialne in tudi namišljene opozicije. S popolno uzurpacijo vseh por družbe torej. V skladu z besedami Staneta Dolanca, ki jih je izrekel kot sekretar izvršnega biroja predsedstva Zveze komunistov Slovenije 9. septembra 1972 v Splitu: »Vsem mora biti jasno, da smo pri nas na oblasti mi, komunisti, kajti če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, vendar ni tako in nikoli ne bo.«

Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja je bila partija pod vodstvom zadnjega šefa Zveze komunistov Slovenije Milana Kučana prisiljena »sestopiti z oblasti«. K temu so jo prisili gospodarski zlom SFRJ (s tem tudi SRS), kriza planskega gospodarstva, korupcija, klientelizem, nesposobnost za reševanje realnih problemov ljudi, propad komunističnih režimov v Srednji in Vzhodni Evropi ter splošno nezadovoljstvo ljudi. Slednje so s svojim programom uspešno nagovorile novonastale politične zveze oziroma stranke, ki so se združile v Demokratično opozicijo Slovenije (DEMOS) pod vodstvom dr. Jožeta Pučnika. Demos je na prvih demokratičnih volitvah po drugi svetovni vojni zmagal in prevzel oblast s pozitivnim programom, ki je imel za cilj vzpostavitev demokratične družbene ureditve, svobodnega tržnega gospodarstva in samostojne slovenske države v okviru prenovljene Evrope. Desnosredinski Demosovi vladi pod vodstvom Lojzeta Peterleta je to kljub sramotnemu in destruktivnem ravnanju postkomunistične opozicije uspelo. Uspel ji je zgodovinski dosežek, saj Slovenije ni popeljala samo v demokratično družbeno ureditev, ampak je dosegla njeno osamosvojitev. Slovenijo je vojaško obranila pred vojaško agresijo JLA in dosegla mednarodno priznanje Republike Slovenije. Se pravi prve demokratično izvoljena vlada ni rušila, ampak gradila in zgradila samostojno slovensko državo.

Podobno je bilo z Bajukovo ter s prvo, drugo in tretjo Janševo vlado. Leta 2000, v času kratkotrajne vlade Andreja Bajuka, je bil narejen pomemben korak v približevanju Evropski uniji. Prva Janševa vlada (2004–2008) je s številnimi reformnimi ukrepi močno približala Slovenijo povprečju razvitosti Evropske unije. Pomenila je čas gospodarskega razcveta naše države, ki je takrat prvič predsedovala Svetu Evropske unije. Druga Janševa vlada (2012–2013) je nastopila mandat v času najhujše finančne in gospodarske krize. S številnimi protikriznimi ukrepi je Slovenijo rešila pred finančnim in gospodarskim zlomom. Tretja Janševa vlada (2020–2022) pa je svoj mandat nastopila v času epidemije novega korovnavirusa. Z desetimi protikoronskimi zakonodajnimi svežnji je Slovenijo uspešno popeljala tudi čez to zdravstveno, ekonomsko in posledično vsesplošno krizo. A vse desnosredinske vlade so se vseskozi soočale s histerično postkomunistično opozicijo, ki jih je s pomočjo dominantnih medijev, politično kontaminiranih organov pregona, različnih državnih institucij in sodstva na vse mogoče načine poskušala zrušiti. Ob koncu prve Janševe vlade s pomočjo »Kučanovega velikega poka« iz Finske, v času druge Janševe vlade s pomočjo politično motiviranega poročila Klemenčičeve Komisije za preprečevanje korupcije in v času tretje Janševe vlade s sistematičnimi protesti in z ustvarjanjem izrednih razmer.

Sedaj imamo spet levo vlado. Vlado, ki je nastala na podlagi »antijanševske« retorike. Vlado, ki se je v preteklih mesecih »izkazala« predvsem s kadrovskimi čistkami in z izničevanjem ukrepov prejšnje vlade. Z revanšizmom torej. No, kljub temu ji je opozicija pod vodstvom SDS po katastrofalni ujmi stopila naproti s pomočjo prizadetemu prebivalstvu in s predlogi ukrepov, saj se zaveda, da je treba v času kriz pomagati in ne nagajati. Drugače seveda razmišlja zadnji šef partije Milan Kučan, ki se je pred dnevi oglasil in verbalno napadel tako SDS in Janeza Janšo kot Anžeta Logarja. Očitno je, da se je v precejšnji meri sprijaznil s svojeglavim Robertom Golobom kot predsednikom vlade. Iz čistega koristoljubja. Z Golobovo vlado se namreč ohranja in na novo krepi prevlada tranzicijske levice v vseh treh vejah oblasti in na splošno v družbi. Golob pa sivolasca iz Murgel potrebuje, da bo, gledano dolgoročno, uresničil svoje energetske (beri finančne) interese …

 

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine