Piše: C. R.
Vojna v Ukrajini je vsekakor nekaj, kar bo najbolj močno opredelilo vladavino ruskega predsednika Vladimirja Putina, piše Eugene Rumer, direktor programa za Rusijo in Evrazijo pri think-tanku Carnegie Endowment for International Peace. »Četudi bo vladal še četrtino stoletja, bo smatran za vojnega zločinca”, «b tem poudarja. Vendar pa bodo posledice te vojne lahko še bolj daljnosežne; pustile bodo madež na ruski družbi in politiki, ki bo ostal tudi po Putinovem odhodu.
Skozi svojo vladavino naj bi Putin dosegel, da Rusija še dolgo ne bo videla sprememb. Imel naj bi nadzor nad elitami, prav tako je pridobil javno podporo za svojo vojno. Odnos med Rusijo in Zahodom je zastrupil do te mere, da bo popravljanje škode velik zalogaj za njegove morebitne naslednike.
Putin je neposredno odgovoren, ne le za vojno, temveč tudi za represijo v Rusiji, ki vrača to veliko deželo v čase Sovjetske zveze. Težava pa je v tem, da je njegova vladavina pustila posledice na elitah in na javnosti, ki bodo ostale tudi po njegovem odhodu. Elita, ki podpira putina vključuje mnoge, ki so znani kot »sistemski liberalci«, ki so v devedesetih sodelovali v liberalni dobi Rusije pri gospodarskih reformah. Med njimi je guvernerka centralne banke, Elvira Nabiullina, ki je odigrala ključno vlogo v gospodarski krizi leta 2014, leta 2018 pa je bila povabljena v Washington, kjer je imela govor za Mednarodni denarni sklad. Danes znova pomaga ruskemu režimu pri posledicah zahodnih sankcij. Čeprav je nekaj takšnih pomembnih »igralcev« odšlo v tujino, jih je večina ostala doma in so del sistema. Tako se držijo potapljajoče se ladje, saj vedo, da so sokrivi za vojno in da je njihova usoda povezana z usodo Putina.
Poleg elit ima Putin tudi precejšnjo podporo javnosti. Glede na javnomnenjske raziskave 43 odstotkov vprašanih odločno podpira vojno, 33 odstotkov je naklonjeno vojni, 48 odstotkov je za nadaljevanje vojne, 45 odstotkov pa je za pogajanja z Ukrajino. Splošno odobravanje Putina je bilo v maju 82-odstotno. Rusi sicer večinoma niso občutili kakšnih hujših gospodarskih posledic zaradi konflikta, in celo delna mobilizacija ni imela veliko vpliva na javno mnenje. Protivojni protesti, ki so bili hitro zatrti, so bili tudi sicer redki. Rusija se ni nikoli odrekla svoje »imperialne« preteklosti, tudi po razpadu Sovjetske zveze pa so se hitro pojavile zahteve za posebno obravnavanje Rusije med bivšimi sovjetskimi republikami, in za »vrnitev« Krima. Odtod verjetno tudi navdušenje ob tej »vrnitvi« leta 2014, ko je bil Krim zaseden. Celoten establišment nacionalne varnosti prihaja iz vrst sovjetskega varnostnega aparata, in se je počutil ogroženega zaradi tega, kar je smatral za obkolitev iz Zahoda.
Vprašanje je, ali se bodo ruske elite spremenile, ko Putina ne bo več. Enako velja za rusko javnost. V preteklosti je skušal Nikita Hruščev v petdesetih letih prejšnjega stoletja izvesti de-stalinizacijo« Sovjetske zveze, vendar pa Stalin še danes za mnoge velja za junaka druge svetovne vojne. Podobno je Jelcin v začetku devetdesetih let prepovedal Komunistično partijo, ki pa se je že leta 1993 vrnila kot Komunistična partija Rusije, in postala precej močna politična sila. Dejavna je tudi danes, njen dolgoletni vodja Gennady Zyuganov pa podpira vojno v Ukrajini in tudi sam poziva k »demilitarizaciji in denacifikaciji« Ukrajine. Putinovi nasledniki ga lahko krivijo za njegove napake, vendar pa je vprašanje, če bodo tudi prevzeli odgovornost. Bolj verjetno je, da bodo sledili njegovim stopinjam.
