Piše: Vančo K. Tegov
Morebitni »kremeljski mir« ne bo popravil geopolitične škode Rusije.
Rusi so vzgojeni tako, da se veselijo svojih preteklih vojaških zmag. Tolstojev veliki roman Vojna in mir opeva njihovo težko izbojevano zmago nad Napoleonom. Zavzetje Berlina s strani sovjetske vojske leta 1945 pa še danes ostaja v središču občutka lastne vrednosti in ponosa ruskega ljudstva.
Gorje ruskemu voditelju, ki velja za vojnega poraženca. Car Nikolaj II. si politično ni nikoli opomogel od poraza v vojni proti Japonski leta 1905 – vojni, ki jo je sam začel in slabo vodil. Leta 1917 je bil med februarsko revolucijo prisiljen abdicirati, potem ko so ga kot vrhovnega poveljnika obtožili poraza proti Nemčiji in njenim zaveznikom v prvi svetovni vojni. Ruska vojska se je sicer na vzhodni fronti dobro odrezala in močno prispevala k izčrpanju nemškega vojnega stroja, a to ni pomagalo: Nikolaj je veljal za poraženca in bil prisiljen odstopiti.
Kljub nekaterim vojaškim »uspehom« je tudi Vladimir Putin dosegel le lahke zmage. Krim je bil leta 2014 priključen brez odpora, saj je Rusija že prej delovala podtalno in propagandno ter računala na tamkajšnje Ruse in preostale prosovjetsko usmerjene prebivalce. Sirska mesta so bila od leta 2015 bombardirana z zraka, kjer ruske sile niso srečale resnejšega odpora pehote. Ukrajina pa se je izkazala za povsem drugačnega in veliko težjega nasprotnika. Letošnja parada ob dnevu zmage na Rdečem trgu je bila prvič organizirana brez tankov in najsodobnejše vojaške opreme – deloma zaradi strahu pred ukrajinskimi brezpilotnimi letali, deloma pa zato, ker je Rusija v vojni uničila velik del svoje težke oklepne sile. Istočasno so napadena tudi ruska mesta globoko v zaledju.
Napaka
Putin je načrtoval konec vojne v nekaj dneh. Nekatere tankovske posadke so s seboj celo prinesle elegantne parade uniforme za načrtovano »zmagovito« defiliranje po Kijevu. Namesto tega vojna vstopa v peto leto in noben razumen Rus si več ne predstavlja, da bi ruski cilji lahko bili realizirani gladko.
Civilno gospodarstvo, izčrpano zaradi vojaških prioritet, propada. Putin ne zmore zaščititi prebivalstva pred naraščajočimi življenjskimi stroški. Zaposlovanje v oboroženih silah postaja vse težje. Rusija vsak mesec izgubi najmanj 30.000 vojakov (mrtvih ali ranjenih). Novembra 2025 je Putin podpisal zakon, ki obrambnemu ministrstvu omogoča novačenje skozi vse leto.
To bo izjemno nepriljubljen ukrep. Že delna mobilizacija jeseni 2022 je sprožila glasno nezadovoljstvo. V zadnjem času pa poteka eksodus Rusov v srednjeazijske države, nekdanje republike Sovjetske zveze, samo da se izognejo mobilizaciji in negotovi usodi.
Putin še naprej »samozavestno« trdi, da bo zmaga njihova
V rokavu ima nekaj močnih adutov. Eden najpomembnejših je Donald Trump. Trumpova vojna proti Iranu ni mogla priti v boljši trenutek za Putina. Blokada Hormuške ožine je Američane spodbudila k odpravi prepovedi prodaje ruske nafte Indiji. Putinovi davčni prihodki so se tako dnevno povečali za več kot sto milijonov dolarjev, kar mu omogoča nadaljnji nakup vojaških komponent iz Kitajske. Tudi med nedavnim obiskom na Kitajskem se je smehljal – čeprav precej kislo.
Vendar je vzdušje v Kremlju napeto. Od prihoda na oblast leta 2000 Putin strogo nadzoruje televizijske novice. Družbeno omrežje Telegram je s svojo zasebnostjo postalo glavni konkurent temu monopolu. Uporabljajo ga tako ruske kot ukrajinske sile. Zato je Putin ta mesec omejil njegovo delovanje in hvalil konkurenčni kanal Max, ki ne ovira dela FSB. S to potezo si ni pridobil novih prijateljev, še najmanj med mlado generacijo. Množično vpoklicevanje bo neizogibno prineslo padec priljubljenosti. Do pomladi 2026 se je vojska močno zanašala na prostovoljce.
Ti »bazeni« so zdaj skoraj presahnili. Prepričevanje je doslej temeljilo na finančnem in domoljubnem motivu. Vojaki so po ruskih razmerah dobro plačani, zato so se javljali predvsem mladi iz revnejših, podeželskih regij. Prehod na prisilno vpoklicevanje bo prizadel širše sloje prebivalstva, kjer mladi moški nočejo imeti ničesar z vojno. Znano je, da rusko vojaško poveljstvo z naborniki ravna kot s topovskim mesom – oziroma, v današnjih razmerah, kot z mesom za drone.
V viharju, ki si ga je sam zakuhal, ni jasno, ali ga bo Putin sposoben prebroditi. Izobraževanje in medije je militariziral bolj sistematično kot kateri koli kremeljski vladar od Stalina dalje. Tako kot Stalin je tudi on neusmiljen do vseh, ki se mu upirajo. Politiki, ki so mu postali nevšečni, so bili ponižani (npr. Mihail Kasjanov), umorjeni (Boris Nemcov) ali zaprti (Aleksej Navalni).
Putin še vedno vzdržuje podobo prijaznega in racionalnega voditelja. A njegov videz se hitro spreminja. Pri 72 letih deluje opazno starejši. Vojna v Ukrajini, ki si jo je sam izbral, je uničila stabilnost, ponos in zadovoljstvo, ki jih je Rusiji prinesel po kaotičnih devetdesetih letih. Tudi če pride do miru pod pogoji, sprejemljivimi za Kremelj, geopolitična škoda za Rusijo ostaja ogromna. Ta vojna je velika strateška napaka.
Ga bo kdo poklical na odgovornost?
Za zdaj nič ne kaže, da bi se vladajoča elita obrnila proti njemu. Ulični protesti so brutalno zatrti. Toda tudi car Nikolaj II. je »mirno spal« na fronti, dokler ga niso dosegle novice o revoluciji v Petrogradu. Putin verjetno ne bo odšel tiho. Vendar obstaja vsaj možnost, da bi bila njegova odstranitev začetek bolj zmerne politike – tako v Rusiji kot na mednarodnem odru. To si, po vsem sodeč, želi tudi večina Rusov.
Gotovo je le to, da negotovost ne more trajati večno.
