Piše: Gašper Blažič
Predsednica Republike Slovenije Nataša Pirc Musar je prejšnji teden sprejela novoimenovano vlado RS. Pred sprejemom se je na ločenem srečanju sestala s predsednikom vlade Janezom Janšo, so sporočili iz Urada predsednice RS.
V nagovoru je predsednica republike vladi ob začetku mandata zaželela uspešno delo in poudarila, da vodenje države ni le izvrševanje oblasti, temveč predvsem »služenje vsem ljudem, ne glede na razlike med njimi, skrb za skupno, javno dobro in varovanje zaupanja državljanov v demokratične procese«. Ob tem je izrazila željo, da bi bil sprejem izhodišče za prihodnje konstruktivno, korektno in spoštljivo sodelovanje z vlado.
Kaj je vloga predsednice?
Vendar pa se glede na vsebino njenega nagovora in tudi glede na prakso lahko vprašamo, ali bo res tako. Predsednica republike je sicer poudarila, da njeno vodilo pri delu ostaja spoštovanje ustave, pravne in socialne države, solidarnosti ter odgovornosti do prihodnjih generacij. »Te vrednote zame niso ne leve ne desne. So univerzalne. So vrednote demokratične države. So moje sidro, ki ga ne bom dvigovala ne glede na smer dnevnega političnega vetra,« je dejala. Ob tem je jasno izpostavila tudi meje, pri katerih bo kot predsednica republike vedno opozorila, če bo ocenila, da so ogroženi ustavni red, neodvisnost institucij, človekove pravice ali temeljne svoboščine. To je natanko tisto, kar se od vsakega predsednika republike pričakuje. Predsednik republike sicer nima močnih formalnih pooblastil, je pa izvoljen na neposrednih volitvah, podobno kot v Avstriji. Pri tem pa je lahko njegova vloga precej arbitrarna in predstavlja jeziček na tehtnici, ko gre za zavarovanje interesov te ali one politične elite.
Besednjak jo je izdal
Torej, eno so visokoleteče fraze, drugo pa je realnost. Ne glede na izrečene zaveze smo namreč lahko opazili dvoje. Najprej, da je v času Golobove vlade predsednica bolj ali manj molčala. Vendar pa je nadaljevanje nagovora tudi pokazalo, zakaj. Odkrito je namreč namignila, da so njene simpatije veliko bolj na strani sedanje opozicije, to je prejšnje koalicije. Kot je poudarila, ukinjanje ali »integracija« neodvisnih institucij, omejevanje civilne družbe, poskusi nadzora nad posamezniki, onemogočanje sindikalne dejavnosti, omejevanje svobode medijev in morebitni poskusi spreminjanja javne RTV v državno po njenem mnenju niso koraki, ki bi vodili v boljšo državo in zrelejšo družbo. Prav tako bo opozarjala na napade na sodno vejo oblasti ter na odločitve, ki bi slabile javno zdravstvo in javno šolstvo. Vlado je pozvala tudi, naj se izogiba t. i. omnibus zakonom, saj ti glede na izkušnje ustvarjajo dodatne pravne dileme in izzive v odnosu do ustave ter veljavne zakonodaje.
Lahko rečemo, da se prav v tem besedišču izkaže njena arbitrarna vloga v notranji politiki, saj problemov, ki jih je naštela, ni opisala dosti drugače, kot to sicer počne prejšnja koalicija. Lahko bi rekli, da je Pirc Musarjevo tu »izdal jezik«. Toda po svoje je bilo to pričakovano, saj se je sama odrekla možnosti, da bi podelila mandat za sestavo vlade, ne glede na svoje napovedi, da bo mandat prejel tisti, ki bo prvi zagotovil najmanj 46 glasov. Ker je to očitno storila »napačna oseba«, so mandatarja nato predlagali poslanci sami, predsednica pa si je s tem umila roke in se otresla vsake odgovornosti za nastanek sedanje koalicije ter vlade. Zato to vnaprejšnje nezaupanje niti ni presenetljivo. Marsikoga njena drža spominja na Danila Türka, ki je prav zaradi svoje arogance izgubil bitko za svoj drugi predsedniški mandat, še leta 2006 pa se je desni strani ponujal kot kandidat za ljubljanskega župana. Za Pirc Musarjevo pa je sicer znano, da sodi v interesni krog Milana Kučana in je na splošno na strani levice. To navsezadnje dokazujejo tudi njeni komentarji mednarodnega dogajanja, saj dosledno zastopa mnenje, da Izrael izvaja genocid nad Palestinci, kar je sicer stališče trdega jedra levice – tako slovenske kot mednarodne.
(Celoten članek si preberite v novi številki revije Demokracija.)
