Piše: Mag. Tadej Ian, politolog, družboslovec in publicist
Drugi akademski pojav, ki v svojem bistvu uničuje družboslovno znanost in ustvarja zmedo v družbi in politiki, so študije spola. V Sloveniji so škodljivi vplivi te postmodernistične akademske struje šele v povojih, toda v Zahodni Evropi ter še posebej v ZDA in Kanadi je družbenopolitična škoda zaradi njih že katastrofalna in med drugim povzroča strahovito trpljenje otrok.
Prevladujoča filozofija kvaziznanstvenikov, ki so lansirali študije spola, je, da je spol družbena in ne biološka kategorija. Ljudje naj bi moški in ženske postali šele z vzgojo, medtem ko naj bi bili biološki spolni organi po njihovo relativno nepomembni. Akademiki, ki forsirajo študije spola, vsa družbena razmerja gledajo skozi spol in spolnost, zato so si zelo blizu z akademskimi predstavniki, ki poudarjajo pomen ženskih študij, o katerih bomo govorili prihodnjič.
»Dol z biologijo!«
Študije spola so se razvile v ZDA. V angleščini obstajata za spol izraza »sex« in »gender«. Prvi naj bi bil biološka kategorija, drugi pa družbena. V preteklosti je šlo bolj ali manj za sinonima, toda zagovorniki študij spola zdaj trdijo, da se »sex« in »gender« nedvomno lahko razlikujeta. Kajpak se za tem skriva zgodba o spolni disforiji, ki je stanje, ko se posamezniku zdi, da se je rodil z napačnim spolom. Na tem mestu ne bi razpredali o tem, zakaj do spolne disforije pride, poudarjamo pa, da gre zgodovinsko gledano za izredno redko stanje peščice posameznikov. Predstavniki študij spola pa so – podprti s političnimi spolnimi aktivisti (predvsem iz vrst radikalnih pripadnikov LGBT+) – na tem zelo redkem fenomenu zgradili temelje politične akcije in vsesplošne propagande v z radikalno levo ideologijo okuženih osrednjih medijih. Posledica te zablode, za katero so krive radikalno leve študije spola, je, da se v zahodni civilizaciji diagnoze spolne disforije multiplicirajo iz leta v leto. Tako se je denimo v veliki Britaniji v desetletju število diagnoz spolne disforije povečalo za več tisoč odstotkov! To povečanje je po eni strani posledica vsesplošne pozitivne politično aktivistične propagande transspolnosti, družbenega (sprememba imena in identitete) ali medicinskega (fizična sprememba spolnih organov v povezavi z agresivno hormonsko terapijo) spreminjanja spola torej, po drugi strani pa posledica znanstvene preobleke družbenega aktivizma, ki se skriva za družboslovno kvaziznanostjo postmodernistov (beri: socialnih marksistov), ki so predstavniki študij spola.
Kritike študij spola
Kritiki študijam spola očitajo predvsem to, da je njihov pristop neznanstven in da se za njim skriva ideologija, ki povzroča motenje normalnega razvoja otrok. Kritiki očitajo tudi to, da zagovorniki študij spola popolnoma prezrejo biološka dejstva. Na posameznika vplivajo hormoni, ki določajo tudi njegovo vedenje in razvoj. Znan je primer Skandinavije, kjer so doma najbolj egalitarne družbe na svetu, ki so s politikami in zakoni poskušale uravnotežiti prisotnost obeh spolov v različnih poklicih in sferah javnega življenja, a se je na koncu izkazalo, da je bila posledica takih egalitarnih politik to, da so se razlike med moškimi in ženskami še toliko bolj povečale. Iz tega sledi, da smo si moški in ženske pač različni zaradi bioloških dejavnikov, če to hočemo ali ne. Kritiki nadalje očitajo, da zagovorniki študij spola ogrožajo sistem človeške reprodukcije in družino kot temeljno funkcionalno družbeno celico, saj povzročajo škodo v človeški družbi, ker poskušajo na ideološki ravni spreminjati človeško kulturo. Težava teoretikov, ki izvirajo s tega področja znanosti, je namreč v tem, da menijo, da je spol kategorija, s pomočjo katere se je v družbi razvila represija. Verjamejo, da je človek prisiljen bivati »v spolu, v katerega je rojen«, in da je to narobe. Toda ljudje smo biološko ustvarjeni dvospolno: moški in ženske imamo različno muskulaturo in obstajajo celo razlike v konstrukciji možganov, da o različni hormonski sliki, ki vpliva na naša dejanja in razvoj, sploh ne govorimo – vse to predstavniki študij spola ignorirajo. Njihova težava je v tem, da se ukvarjajo s tem, kako naj bi ljudje živeli, namesto da bi preučevali to, kako ljudje v resnici živijo. Številni kritiki zagovornikom študij spola očitajo tudi, da otrokom vsiljujejo temo o spolnosti v starosti, ko je zanje to še neprimerno. Znani so primeri publikacij v nižjih razredih osnovnih šol in celo v vrtcih, kjer je v slikanice vključeno kontroverzno gradivo – denimo risbe spolnih aktov odraslih oseb.
Žrtve študij spola so mladi homoseksualci
Zaradi propagiranja transspolnosti se predvsem med mladimi v Kanadi, ZDA, Veliki Britaniji in še kje dogajajo množične družbene ali fizične spremembe spola – včasih že iz banalnih razlogov (če majhna deklica denimo ne mara roza barve ali pentelj ali se ne mara igrati s punčkami ipd., ji lahko diagnosticirajo spolno disforijo in jo tako ali drugače spremenijo v dečka). Družbena sprememba pomeni, da se otroku uradno spremenita ime in spol. To je seveda v prihodnosti mogoče popraviti, ko oz. če si otrok kasneje premisli. Nemogoče pa je izničiti vplive hormonske terapije, ki je hudo tvegana, saj ni zanesljivih študij o njenih dolgotrajnih posledicah, ker se množično opravlja šele nekaj let. S hormonsko terapijo v največ primerih otroke kemično trajno sterilizirajo in jih nato kirurško pohabljajo. Vrstijo se vložene tožbe otrok, ki so jih dosmrtno pohabili in so si kasneje v puberteti premislili. Kritiki pravijo, da je največ žrtev poblaznelega spreminjanja spola v vrstah mladih homoseksualcev, ki jih pohabijo, še preden bi lahko razvili svojo pravo identiteto.
Implikacije študij spola za Slovenijo
Kot smo v Demokraciji že večkrat izpostavili, se vsi socialni trendi iz ZDA po letu 1945 prelijejo v Evropo. Dodaten argument je to, da je modus operandi slovenskih levičarjev praviloma tak, da se zgledujejo po ZDA in Zahodni Evropi ter potem podobne socialne vložke vsiljujejo v Slovenijo. Rušilni družbenopolitični vplivi študij spola so se pri nas sicer šele dobro začeli kazati. Vsiljevanje izmišljenih izrazov in jezikovnih vložkov radikalno aktivističnega dela LGBT+ v slovenski jezik že ima svojo obliko. Znan je primer spolno nevtralnih stranišč na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kar je še najbolj slabo za ženske, ki tako izgubljajo svojo zasebnost. V prihodnosti lahko pričakujemo še več sprememb na tem področju. V slovenskih ženskih slačilnicah lahko pričakujemo vdor moških, ki se bodo identificirali kot ženske, čeprav bodo ohranili spolne ude. Tudi v slovenskih ženskih zaporih lahko pričakujemo vdor moških zapornikov, ki čez noč spremenijo identiteto in se prelevijo v ženske. Na Zahodu (še posebej v ZDA) je to v zadnjem času postal »šport« posiljevalcev, ki s svojim spolnim nasiljem tako lahko nadaljujejo v ženskih zaporih. Kajpak to še zdaleč ne bo vse. Še največji pritisk gre v Sloveniji v prihodnosti pričakovati v odnosu do otrok in najstnikov, na katere so zagovorniki študij spola še posebej osredotočeni, da bi jim omogočili »izbiro družbenega spola ter se tako izognili tiranskemu družbenem določanju spola ob rojstvu«. Po eni strani bo prihajalo do pritiska na otroke prek šolskih vsebin (seveda le v primeru, če bodo leve stranke v vladi), po drugi pa prek medicinskih institucij, ki bodo določenim otrokom in mladostnikom »pomagale s hormonskimi terapijami in kirurškimi spremembami spola«. Vse to je v Sloveniji najverjetneje le še vprašanje časa, če volivci levičarjev doma in drugje na Zahodu ne bodo ustavili.
