Piše: Gašper Blažič
Se še spomnite leta 1999? Takrat nam je vladala še Drnovškova LDS, tranzicijska naslednica starih komunističnih oblastnikov. Dve leti po tistem, ko so slovenski intelektualci sestavili in podpisali izjavo »Ura evropske resnice za Slovenijo«, so se razmere še poslabšale. Leta 1998, v jubilejnem letu Splošne deklaracije človekovih pravic, je izšla posebna številka Nove revije v obliki zbornika Sproščena Slovenija – obračun za prihodnost, ki je nato postal tudi osnova za program prve Janševe vlade. V se bolj se je bližalo leto 2000, deseta obletnica prvih večstrankarskih volitev.
Leta 1999 je zato prišlo do nove civilnodružbene akcije, ki je bila nekakšen odmev na Majniško deklaracijo deset let prej. Majniška deklaracija, ki jo je na ljubljanskem Kongresnem trgu prebral pesnik in tedanji skupščinski delegat Tone Pavček, je zahtevala »suvereno državo slovenskega naroda«. Prebrana je bila v okviru t. i. javne seje ZSMS pred odhodom četverice JBTZ na prestajanje zaporne kazni, saj jim slovenska oblast ni želela anulirati kazni, ki jih je dosodilo vojaško sodišče komunistične JLA. Deset let kasneje pa je bila opravljena retrospektiva. Slovenija je bila res samostojna, toda daleč od stanja, kot so si ga zamislili podpisniki Majniške deklaracije ter avtorji slovenskega nacionalnega programa. Prav zato je takrat nastala Majniška izjava, s podobno izjavo se je oglasila tudi komisija Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci. Tedanji predsednik komisije Pravičnost in mir dr. Anton Stres je bil med podpisniki Majniške izjave ter avtorji prispevkov v Sproščeni Sloveniji.
Majniško izjavo objavljamo v celoti – ker pa smo jo na spletu našli le na neki starejši spletni strani avstralskih Slovencev, so v sami izjavi tudi tipkarske napake:
JAVNA IZJAVA OB 10. OBLETNICI MAJNIŠKE DEKLARACIJE
Leta 1989, v času, ko je bila Slovenija še vedno sestavni del bivše Jugoslavije in ko so Slovenci v tej državi doživljali nesporazume, provokacije in odkrite sovražnosti, je pet slovenskih demokratičnih organizacij sporočilo javnosti, da hočejo živeti v suvereni in demokratični državi slovenskega naroda, ki bo svojim državljanom zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo.
Tedaj, pred desetimi leti, so podpisniki Deklaracije pričakovali, da bo za uresničitev vseh treh točk zadostovalo sprejetje ustrezne, nove ustave države Slovenije (Teze za slovensko ustavo so izšle že leto poprej), ki bo zagotovila ustavno uvedbo demokracije in parlamentarnega pluralizma in iz nje izvirajočo zakonodajo. “Deklaracija o slovenski samoodločbi”, ki jo je nekaj mesecev pozneje podpisal Demos in ki jo smemo razumeti kot podrobnejšo razdelavo “Majniške deklaracije”, je kot garancija za strukturni preobrat dodala še neposredno ljudsko voljo v obliki volitev, plebiscit in referendum. Vsi našteti instrumenti preobrata naj bi zagotovili udejanjenje zahtev “majniškega sporočila”.
Princip upanja je bil tedaj veljavnejši od trde analize neizprosnih dejstev.
Danes, deset let pozneje, je slovenska družba v globoki strukturni krizi. Ne veljajo niti ustavno niti zakonsko določena pravila. Namesto njih kraljujeta poljubnost in voluntarizem kot metoda preživetja. Resničnost se zamegljuje in namesto nje se postavljajo imaginacija, potvorba in zabris: vlada nam strukturna laž.
Vrnjen je bil le del zaplenjenega premoženja. Krivice, ki jih je nedolžnim žrtvam povzročil bivši režim, so le delno popravljene. Občinska samouprava je še vedno pastorka premočne države. Razbohotila se je državna birokracija. Neurejena je teritorialna organizacija države. Lastninjenje in koncentracija kapitala poteka v določenem obsegu nezakonito. Pravosodni sistem še ni konstruiran kot dejansko samostojna veja oblasti – zato deluje samoomejevalno v interesu sil kontinuitete. Državna uprava vključno s policijo je politično pristranska in nestrokovna. Koalicijske vlade vodijo državo brez razvojnih strategij na gospodarskem in socialnem področju. Vrstijo se zunanjepolitičn neuspehi. Slovenska vojska in njena uprava sta v očitni krizi. Kriminalistična in tajna policija ne delujeta v skladu z mednarodnimi merili varovanja posameznikovih pravic – značilen primer je zakon o Sovi. Zakonodajna in izvršna veja oblasti se ne podrejata sodnemu varstvu človekovih pravic.
Mediji, zlasti dnevni tisk, so politično pristranski. Zamude pri uvajanju nujnih reform sistemov zdravstvene, pokojninske in socialne varnosti državljanov so vedno večje. Država ni sposobna urediti odnosov s Cerkvijo. Mračna stran bivšega režima še ni osvetljena, pripoznana in javno zavrnjena na simbolni in pravni ravni. Čeprav preprosti ljudje živijo v slogi in strpnem sožitju ne glede na različne, tudi sovražne medvojne izkušnje, številni politiki in njihovi ideologi še vedno netijo in podžigajo različne nestrpnosti. Državne šole dušijo ustrvarjalnost in zavirajo svobodni razvoj otrokove osebnosti. Javni sektor ovira razvoj novega zasebnega podjetništva. Vlada nima učinkovitih programov pomoči malemu in družinskemu zasebnemu gospodarstvu. Skoraj vse gospodarstvo obvladujejo neformalne politične strukture po starih vzorcih nadzora.
Gospodarstvo drsi v dolgoročno zaostajanje za Evropsko zvezo. Povečuje se socialno razslojevanje, ki ni utemeljeno na učinkovitem delu, kar pomeni, da se povečujejo socialne krivice.
Tem dejstvom se pridružujeta nenačelnost in korupcija. Kršitev zakonov s strani političnega razreda in njegovih institucij postaja “normalna stvar”, ki je sodstvo ne sankcionira, na ta ali oni način pa so kaznovani oni, ki kršitve in korupcije odkrivajo. Oškodovanja družbenega premoženja, ocenjena na približno 100 miljard tolarjev, pri sodiščih ne naletijo na ustrezen odziv, o čemer najbolj zgovorno priča brutalno cinična zadeva SMELT.
Odločilna je aktualna kriza zaupanja. Sedanji režim, namesto da bi v skladu z liberalnim načelom vzpodbujal svobodno podjetništvo tržno sposobnega gospodarstva, zapravlja naš skupni denar za umetno vzdrževanje napol državnih in od države odvisnih rudnikov, tovarn in kombinatov. Namesto moralne vzajemnosti, pravičnosti in solidarnosti na področju javnih in socialnih ustanov, prevladuje surovo lahkotni liberalizem. Namesto duhovne prostosti, avtonomije in ustvarjalnosti, uvajajo pristojni državni organi v univerzo, šolstvo in kulturo načele birokratske discipline in hierarhije. Namesto, da bi država dejansko varovala nepristranost, profesionalnost in neodvisnot medijev in sodstva, dopušča vladajoči politiki, da si podreja ti dve področji, katerih svobodno delovanje je ključnega pomena za demokracijo. Globalno nas v mišljenju in ravnanju obvladujejo vzorci kontinuitete. Kot slovenska družba ni zmožna dovolj radikalno prekiniti z njimi, tudi ni zmožna potegniti ločnice med prejšnjim totalitarnim režimom in demokratičnim sistemom.
Slovenska družba je v krču. Označuje jo letargija, povečuje se občutek nemoči, raste obseg molčečega dela volilnega telesa, ki se po inerciji usmerja k centrom moči in na volitvah praviloma glasuje za stranke, ki imajo po implicitnih zagotovilih medijev dejansko moč.
Nezaupanje v pravno državo, razkroj pravne zavesti, istovetenje države s trenutno oblastjo, ponovni vznik strahu pred možnostjo, da bo posameznik s svojo vestjo in artikulacijo lastne eksistencialne izkušnje videti nelojalen do vladajoče koalicije, so samo nekatere pojavne oblike dejstva, da sedanja slovenska družba ni zmožna vsrkati, sprejeti ali zavrniti nobene kritike, nobene politične zamisli ali vizije.
Slovenija je deset let po “Majniški deklaraciji” v globalni in kulturni krizi, ki že prizadeva razvoj slovenske nacije in njene zgodovinske interese, ogrožena je celo narodna indentiteta.
Kultura kot prostor duhovne ustvarjalnosti, človekove prostosti in njegove vrednostne zaveze je ustanavljala slovenski narod in varovala njegovo istovetnost vsa stoletja njegove preddržavne zgodovine. Dajala je bistvene spodbude slovenskim narodnoosvobodilnim in državotvornim dejanjem. Danes, po desetletnih izkušnjah lastne državnosti, lahko zanesljivo ugotovimo, da je kultura kot formativna družbena in nacionalna sestavina tudi trajni temelj, iz katerega poganjajo duhovne spodbude za delovanje slovenske nacije. Te spodbude dajejo duhovno in življenjsko samobitnost narodu in s tem osmišljujejo njegovo ustavo in na njej utemeljeno državo.
Pred tako imenovanim prvim korakom, ki ga predstavljajo volitve in ki bi lahko pomenil politični preobrat in eo ipso izhod iz globalne in kulturne krize, ni mogoče pustiti ob strani nekaterih postavk, ki takšen izhod omogočajo.
Okrepiti je treba delovanje civilne službe. To pa pomeni, zbrati v dejavno formo vse tiste zamisli in energije, ki jih sedanji odklon od izhodišč slovenske pomladi s konca osemdesetih let ne pušča v vseenosti in neprizadevnosti.
Nujno je prek dejavnih skupin civilne družbe razgladiti kontinuitetne vzorce mišljenja in ravnanja, ki obvladujejo tudi velik del družbe, sicer se bodo poglavitni nosilci kontinuitete v nedogled potrjevali kot veljavni.
“Normalnost”, se pravi normalni ustroj družbe, normalna družbena razmerja, ki upoštevajo vso pahljačo idejno in politično razčlenjene družbe, pri kateri je vztrajala slovenska pomlad, je v odločilni meri odvisna od demokratično razčlenjene celote javnih medijev. Vizija demokratičnega in pluralnega medijskega prostora je danes medijska moč v rokah sil komunističnega nasledstva in da je razgradnja monopolizma medijev dolžnost države. Od države je treba zahtevati, da zagotovi uravnoteženo pluralnost vseh medijev, to pa v naših razmerah pomeni, da mora finančno zagotoviti izhajanje vsaj enega dnevnega časnika in emitiranje enega televizijskega programa, ki ga ne bo obvladovala niti prikrita kontinuiteta.
Ker je tudi z načinom vstopanja Slovenije v Evropsko zvezo, kot ga prakticira vladajoča koalicija, ogrožena slovenska nacionalna identiteta, je treba vladi predložiti v premislek ukrepe in zamisli, po katerih bi se Slovenija vsaj neformalno povezala s številčno manjšimi narodi (predvsem v srednji Evropi) v Evropski zvezi z namenom skupne zaščite nacionalnih identitet.
Ob tem je treba posebej poudariti, da je spoštovanje slovenskega jezika na vseh ravneh nomičnega in integritetnega pomena za ohranjanje slovenstva.
Od vlade je v podobnem kontekstu treba tudi zahtevati, da slovenska država intenzivira odnose s slovenskimi manjšinami v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. V razmerah evropske “brezmejnosti” bo tako nekdanja težnja po “skupnem kulturnem prostoru” Slovencev postala “Zedinjena Slovenija”.
Ljubljana, 7. maja 1999
Podpisniki: mag. Rudi Šeligo, pisatelj; dr. Peter Jambrek, profesor; mag. Andrej Aplenc, inženir; Drago Bajt, urednik; dr. Andrej Bajuk, ekonomist; Janez Bernik, akadem. slikar, član SAZU; Viktor Blažič, publicist; mag. Drago Demšar, odvetnik; Niko Grafenauer, pesnik, glavni urednik Nove revije; Drago Jančar, pisatelj, član SAZU; Andrej Jemec, akademski slikar, profesor; dr. Tone Jerovšek, pravnik; dr. Dean Komel, profesor; dr. Milček Komelj, profesor, dr. Janko Kos, profesor; dr. Manca Košir, profesor; Lojze Lebič, skladatelj, profesor, član SAZU; Romana Logar, diplomirana ekonomistka; dr. Joža Mahnič, predsednik Slovenske matice; dr. Boris A. Novak, pesnik in profesor; mag. Janez Pogačnik, teolog; dr. Hubert Požarnik, psiholog; dr. Jože Pučnik, sociolog; dr. Primož Simoniti, profesor; Jože Snoj, pesnik in pisatelj; Janez Stanek, profesor; dr. Anton Stres, teolog; dr. Ludvik Toplak, rektor Univerze v Mariboru; Marijan Tršar, akademski slikar; dr. Ivan Urbančič-filozof; Dane Zajc, pesnik, član SAZU; Aleksander Zorn, urednik; in še mnogi drugi.
Med navedenimi podpisniki mnogi niso več živi, nekatera imena pa so tudi presenečenje. Verjetno dr. Boris A. Novak danes ne bi več podpisoval podobne izjave.
Zanimiv je predvsem tisti del, ki govori o »strukturni laži«. Verjetno bi bilo to dobro primerjati z ravnanjem sedanjih oblastnikov ter njihovimi lažmi. Vsekakor bi bilo zanimivo narediti razpravo o tem, kako aktualna je ta izjava dandanes.
