Piše: Domen Mezeg (Nova24tv.si)
“Žal vidimo, da predsednik vlade ne pozna osnovnih zgodovinskih dejstev, in kar je dodatno zaskrbljujoče, tudi krog sodelavcev, ki mu svetuje, je do zgodovinske resnice očitno ignorantski. Ljubljana seveda ni bila koncentracijsko taborišče, trpela je pod okupacijo kot vsa takratna mesta, s tem da je podeželje pogosto še veliko bolj, ker je bilo poleg okupatorjevega nasilja tudi na udaru revolucionarnega terorja,” meni zgodovinar Jože Možina.
Včeraj je na Orlah blizu Ljubljane potekala tradicionalna borčevska proslava s soudeležbo tranzicijske smetane. Tam so bili vidni člani SD-ja, denimo bivši poslanec Marko Koprivc in pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan. Dogodka se je pričakovano udeležil ljubljanski župan Zoran Janković, manjkal pa ni niti premier Robert Golob z ljubico Tino Gaber. Ena od bajeslovnih pripovedi za Titove pionirčke, ki spremlja vsakoletno slovesnost na Orlah, govori, da so partizani tik pred koncem vojne zmagovito porazili nemško armado. V resnici je šlo za umik, ki je bil posledica dogodkov na vzhodni in zahodni fronti. Gre za podobno mitologijo, kot je tista, povezana z Dnevom upora (27. aprila), ko se ni zgodilo nič, je bil pa dan prej “krožek” ljubiteljev Sovjetske zveze.
Govora je o ustanovitvi Protiimperialistične fronte in ne o uporu proti (nemškemu) okupatorju. Upor Komunistične partije se je začel šele s Hitlerjevim napadom na Sovjetsko zvezo (junija 1941), pred tem pa so nacisti in komunisti družno veseljačili na praznik dela.
Nepresenetljivo pa je na proslavi še eno abotnost “postregel” Golob, ko je izjavil: “Ljubljana je bila edina prestolnica v Evropi, ki je bila spremenjena v koncentracijsko taborišče.” Spomnimo, da gre za državnika, ki ne pozna niti točnih podatkov glede inflacije (več tukaj, 9 min 28 sek). To, da je Golob analfabet na zgodovinskem področju, bi bil sladek problem, če bi obvladal vsaj ekonomsko politiko. Dodatna pojasnila smo pridobili od zgodovinarjev Jožeta Možine in Jožeta Dežmana.
Možina: “Žal vidimo, da predsednik vlade ne pozna osnovnih zgodovinskih dejstev, in kar je dodatno zaskrbljujoče, tudi krog sodelavcev, ki mu svetuje, je do zgodovinske resnice očitno ignorantski. Kot bi jim bilo vseeno, kaj je res in kaj ni. To me malo spominja na povojni čas, ko so revolucionarji na shodih in mitingih blebetali vse mogoče. Od sladkih obljub do groženj in potvarjanj … Ljubljana seveda ni bila koncentracijsko taborišče, trpela je pod okupacijo kot vsa takratna mesta, s tem da je podeželje pogosto še veliko bolj, ker je bilo poleg okupatorjevega nasilja tudi na udaru revolucionarnega terorja.” Na vasi so bili pogosto skupne žrtve npr. italijanskega okupatorja in “partijske gverile”. Možina izpostavlja požige vasi s strani okupatorja in tudi partizanskega gibanja, ropanje premoženja in številne umore.
Zgodovinar Jože Možina je velik poznavalec obdobja med 2. svetovno vojno, saj je na temo medvojnega nasilja partizanov tudi doktoriral. (Foto: STA)
“Od jeseni 1942 je bila Ljubljana z ograjo zaščitena pred partizani, mesto sorazmerno varno, kultura pa cvetela!”
Žica okrog Ljubljane je bila okupatorjev drastičen represivni ukrep za obvladovanje ilegalnih povezav iz mesta v zaledje. Toda Edvard Kardelj je npr. šel iz tega “taborišča” brez večjih težav preoblečen v železničarja, podobno vsi ostali revolucionarji, pa Edvard Kocbek in drugi. “Obroč okrog Ljubljane je bil očitno všeč tudi osvoboditeljem, saj so ga zadržali še dobrih 14 dni po vojni, nekateri ocenjujejo, da še veliko več. In to iz enakih razlogov kot prej okupator,” še poudarja Možina.
Zgodovinar Jože Dežman pa je Golobovo izjavo komentiral tako: “Mi imamo mit o kulturnem molku. Ampak to je bila ena zlata doba za produkcijo knjig, gledališko življenje, opero itd., tako pod Italijani kot pod Nemci. To ni bilo ravno koncentracijsko taborišče. Druga stvar pa je, da je po koncu terorističnega vala z umorom bana Marka Natlačena od jeseni 1942 bila Ljubljana z ograjo zaščitena pred partizani.” Za Ljubljano je tedaj nastopilo razmeroma varno obdobje, ko je cvetelo kulturno življenje.
“Če bi bilo to “mesto heroj”, bi pričakovali, da bo partizansko gibanje zmagovito. Je pa dejstvo, da so ga uspešno zatirali že Italijani, domobranci in Nemci, slednji pa so ga tudi dokončno zlomili. Kar se tiče partizanskega gibanja, je bila Ljubljana na eni strani center izzivanja državljanske vojne, na drugi strani pa mesto poraženega partizanskega gibanja,” ocenjuje Dežman.
Ta “kompleks mitologije”, ki se razvija, je po njegovem “nekakšno bolezensko stanje”. Gre za “preoblačenje titoistične mitologije, serijo cesarskih novih oblačil, ki gre sproti v smeti.” Ironija prizora na Orlah je ta, da je moral Golob “vpoklicati še svoje nove partnerske pridobitve, ki ne s koncentracijskim taboriščem ne s heroizmom nimajo kaj dosti skupnega, vidi pa se, v kakšni obupni stiski živijo, da se Svoboda ideološko in mitološko podreja Jankoviću in Milanu Kučanu.” Najhujše uničevalno, koncentracijsko taborišče za Slovence (upoštevaje vse tri totalitarne režime) pa je bilo v Ljubljani vzpostavljeno maja 1945 v Šentvidu v Škofovih zavodih, še dodaja zgodovinar Dežman.
Zgodovinar dr. Jože Dežman. (Foto: STA)
