Piše: R. Hlede
Če je do sedaj še kdo dvomil v trditev, da smo z nastopom aktualne oblasti dobili neokomunistično oblast (z vsemi revolucionarnimi oziroma totalitarnimi prvinami), se je z ukinitvijo dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja – kot že pred tem z ukinitvijo Muzeja slovenske osamosvojitve – lahko prepričal, ne le, da izrečena trditev drži, temveč tudi, da je treba aktualno oblast v najkrajšem možnem času zamenjati oziroma jo poslati na smetišče zgodovine.Naj spomnim: Janševa vlada je 12. maja 2022 sprejela sklep oziroma razglasila, da se 17. maj obeležuje kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Ob razglasitvi tega dne je vlada v svoji obrazložitvi med drugim zapisala, “da je bila samostojna država Slovenija leta 1991 utemeljena na temelju obsodb vseh totalitarizmov, tudi na temelju obsodbe zločinov komunizma”. Le kdo pri zdravi pameti temu lahko oporeka? In vendar so se našli ljudje, ki zdrave pameti pač nimajo, imajo pa namesto nje sprane možgane s komunističnimi idejami, brez trohice obžalovanja za številne zločine, ki jih je v slovenskem narodu komunistična ideologija povzročila. Da ob tem odsotnosti sočutja do žrtev komunističnega režima niti ne omenjam.Aktualna oblast oziroma vlada je svoje ravnanje opravičila (ali skušala opravičiti) s trditvijo, češ da je bil omenjeni sklep Janševe vlade sprejet le nekaj dni pred 17. majem, brez javne in strokovne razprave, in da je to razlog za razveljavitev sklepa. Poslanec Svobode Martin Premk (bojda zgodovinar), je v zvezi z odločitvijo Golobove vlade tudi dejal, da je pri sklepu Janševe vlade “šlo za ponovno zlorabo zgodovine za politične oziroma strankarske namene”, in k temu še dodal, “da nobena stranka nima pravice do izključnega razlaganja zgodovine”, kot tudi, “da je to delo zgodovinarjev in ne političnih strank”. S temi obrazložitvami se je aktualna oblast ponovno ustrelila v koleno, saj je prepričljivo in nazorno dokazala svojo oholo in sprijeno naravo ter priznala lastno početje, da skratka to, kar očita drugim, izvaja sama. Poleg tega je povsem jasno, da sploh ni pomembno, da je bil sklep Janševe vlade sprejet ‘po hitrem postopku’ (brez javne in strokovne obravnave), pomembna je njegova vsebina (da slovenska država na simbolni ravni in končno obeleži to, kar se je dejansko zgodilo) oziroma da morebitna “javna in strokovna obravnava” ne bi v ničemer spremenila dokazanega in že dolgo znanega dejstva o zločinskosti komunistične revolucije.Ob vseh dosedanjih pobalinskih in zavržnih potezah, s katerimi lomasti neokomunistična sprega Svobode, SD in Levice, je ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja skrajno zavržno in sramotno dejanje oziroma barbarstvo, ki ga samostojna Slovenija še ni doživela. Namesto da bi aktualna oblast iskala rešitve za nakopičene sistemske težave oziroma skupaj z opozicijo pripravila reforme za reševanje teh težav, odpira ideološke teme, spreobrača zgodovinska dejstva, izvaja kulturni boj in revanšizem ter neti sovraštvo in razdor med ljudmi. Ukinitev dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, ne pomeni le izbrisa več kot 600 morišč in petdeset tisoč žrtev komunističnega režima, ki ga v sedanjosti častijo njegovi ponosni nasledniki, ampak pomeni tudi poniglavo zanikanje resnice in storjenih zločinov – tako Pedro Opeka – “ki sta podlaga za spravo”, do katere pa zaradi tovrstnih ravnanj aktualne oblasti ne more priti. Zanikanje temeljev slovenske države in žrtev komunističnega režima, ki je za seboj pustil na tisoče mrtvih (ki še sedaj nimajo niti izdanih mrliških listov in niti groba) ter mnoge žalujoče svojce umrlih, kot tudi ohranjanje komunističnih spomenikov, čaščenje komunističnih voditeljev, vračanje Titovega kipa (ki je odgovoren za smrt okoli pol milijona ljudi) v park Brdo, nedavna ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in zdaj še ukinitev nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja, je, ne le poskus rehabilitacije komunističnih zločinov in hkratno izničevanje vrednot slovenske osamosvojitve, ampak je tudi zlovešča napoved aktualne oblasti o njenih namenih oziroma ravnanjih tudi v prihodnje. Če slednje ni razlog za alarm in ukrepanje, potem se Sloveniji dejansko slabo piše.
