Piše: Tine Valentinčič
Spolno razmnoževanje je način razmnoževanja in ohranjanja življenja pri bakterijah, rastlinah in živalih. Molekule, ki omogočajo dedovanje lastnosti živih bitij ležijo v jedru vsake telesne celice. Genom (celotni kompleks genov v organizmu) ali dednina je dedna informacija živega bitja zapisana v DNK (dezoksiribonkleinski kislini).
DNK je sestavljena iz strukturnih genov in iz zapisov, ki omogočajo prepisovanje genske informacije. Strukturni gen je dedni zapis za posamezno beljakovino. Zvite molekule DNK v jedru celice sestavljajo kromosome, vsak kromosom v telesnih celicah je sestavljen iz dveh enakih podolgovatih molekul, imenovanih kromatidi. V mitozi – delitvi telesnih celic se ob vsaki delitvi celic kromatidi razideta, nova jedra, ki nastanejo imajo isto število kromosomov kot prej, število kromatid pa je do tvorbe novih kromatid, ki poteka v interfazi, polovično. Pred naslednjo mitozo se kromatide podvojijo, vsak kromosom ima spet dve kromatidi. Zoritvene delitve spolnih celic – mejoza – potekajo v spolnih žlezah – gonadah. Vsako jedro telesnih celic vsebuje pare enakovrednih kromosomov, ki jim pravimo sestrski kromosomi. Sestrski hromosomi izvirajo iz staršev, eden iz samca in drugi iz samice. V mejozi poteče fizična povezava med sestrskimi kromosomi, ki vključuje prekrižanje kromosomskih niti ter s tem omogoča mutacije – spremembe teh dednih zapisov. V prvi zoritveni delitvi – mejozi 1 se sestrska kromosoma razideta, tako da se število kromosomov prepolovi in do ploditve – združitve haploidnega jajčeca in haploidne semenčiče ostane polovično, haploidne spolne celice po oploditvi spet dajo diploidno oplojeno jajčno celico – zigoto.
Nukleotidi so gradbeni elementi dezoksiribonukleinske (DNK). Posamezen nukleotid DNK sestavljajo sladkor (deoksiriboza), dušikova baza (adenin, citozin, gvanin in timin) in fosfatna skupina. V dvojni vijačnici držijo vodikove vezi obe vlakni DNK v pravem položaju. Nukleotidi ene verige DNK so povezani z nukletudi druge verige DNK z dvemi (adenin in timin) ali tremi (citozin in guanozin) vodikovimi mostički. V interfazi s pomočjo vodikovih mostičkov, med podvajanjem zaporedij na hiter način nastaja enaka sekundarna struktura – to je zaporedje baz DNK, kot je zaporedje baz na izvorni kromatidi. Na enoverižni DNK se po principu komplementarnih nukleotidov sintetizira druga veriga DNK. Tako dobimo novo dvoverižno vijačnico DNK, ki je enaka kopiji originala.
V evoluciji živega je nespolno razmnoževanje starejše od spolnega razmnoževanje, kljub temu pa se je v približno tri cele sedem miljardah let evolucije uveljavilo spolno razmnoževanje. Nespolno razmnoževanje je energijsko bolj učinkovito kot spolno razmnoževanje. Prednost spolnega razmnoževanja pa je v tvorbi novih kombinacij dednega materiala, ki nastaja z mutacijami. S tem dobijo vrste živih bitij večjo možnost za prilagajanje selekcijskim pritiskom okolja, s tem se pospeši evolucija. Velika večina mnogoceličarjev se danes razmnožuje spolno – skoraj vse rastline in živali. Spolno razmnoževanje živali omogočata dva spola, samci in samice, pri nekaterih vrstah živali je pogosta tudi dvospolnoost ali hermafrooditizem. Hermafroditizem je sočasna ali zaporedna razvitost spolnih žlez – gonad obeh spolov v istem osebku. Pri sočasnem (pravem) hermafroditizmu je oploditev medsebojna, sočasni hermafroditi so polži, vsak osebek deluje kot samec in samica, dva osebka naenkrat oplodita drug drugega. Najvišje razvita skupina živali so vretenčarji, mednje spadajo: ribe, dvoživke, plazilci, ptiči in sesalci. Zaporedni hermafroditizem (dvospolnost) je razvit pri nekaterih ribah, najprej se pri njih izrazijo gonade enega spola, nato pa, praviloma leto kasneje, gonade drugega spola, prve pa zakrnijo. Ribe kot so girice (menole) imajo obvezno proteroginijo, prvo let odraslosti osebki postanejo samice, ki se drstijo, drugo leto odraslosti pa se samice spremenijo v samce, ki se tudi drstijo. Pri oradah je ravno obratno, najprej se osebki razvijejo kot samci (proterandrija), kasneje pa se spremenijo v samice.
Molekula, ki vsebuje dedni zapis za beljakovine v telesu se imenuje dezoksiribonukleinska kislina (DNK). Večina dezoksiribonukleinse kisline je v jedru v obliki kromosomov, nekaj pa tudi v mitohondrijih. Pri človeku je skupaj 23 parov kromosomov, 22 parov kromosomov so avtosomi, ki določajo genetske lastnosti telesa, en par kromosomov so spolni kromosomi z imeni X in Y, ki določajo genetske lastnosti ženskega (X) in moškega (Y) osebka. Človek, opice in vsi sesalci imajo dva spola, brez izjem. Vse telesne celice živali so nastale iz iste oplojene jajčne celice, ki ji pravimo zigota, nastale so z mitotskimi delitvami. Med mitotskimi delitvami se dedna snov zigote podvoji torej imajo vse nove celice iste kromosome kot zigota, tudi spolne kromosome XX ali XY. Vse celice samic imajo XX kromosoma in vse celice samcev imajo XY kromosoma. Število celic človeškega osebka je ogromno – približno 30 bilijonov (3×1013). Ker so spolni kromosomi v vsaki celici telesa, vsebujejo moški osebki približno 30 bilijonov Y kromosomov in 30 bilijonov X kromosomov. Žensko telo vsebuje približno 60 bilijonov X kromosomov. Razen če del organizma propade, se tega ne da bistveno spremeniti.
Spolne celice zorijo v spolnih žlezah – gonadah. Med zoritvijo spolnih celic nastanejo pri samicah jajčeca s po enim X kromosomom, pri samcih pa semenčice z enim kromosomom X ali enim kromosomom Y. Po oploditvi se jajčeca in semenčice združijo, nastanejo zigote – oplojene jajčne celice ki imajo bodisi spolne hromosome XX ali XY, XX zigote zrastejo v samice, iz XY zigot pa zrastejo samci. Redke so napake v številu človeških spolnih hromosomov. Pri samcih je ena napaka na spolnih kromosomih na 400 zarodkov, pri samicah pa ena napaka na 650 zarodkov.
Med rastjo organizma poteka delitev telesnih celic, pravimo ji mitoza. Podvojitev dednine se zgodi v interfazi, pred mitozo. V anafazi mitoze se kromatidi dvokromatidnega materinskega kromosoma razideta v enokromatidni hčerinski kromosom. Med mitozo se število kromosomov v celici ohrani. Med zoritvenimi delitvami v spolnih organih – med mejozo pa se število kromosomov prepolovi, telesne celice in mlade celice v spolnih organih imajo 46 kromosomov, jajčne celice in semenčice pa 23 kromosomov. Med mejozo gresta sestrska kromosoma narazen, po en v vsako spolno celico. Iz ženskih zarodnih celic nastanejo jajčne celice, ki vsebujejo po en X kromosom, iz moških zarodnih celic pa semenčice ki vsebujejo en ženski X ali en moški spolni kromosom Y. Vsaka gameta vsebuje eno kopijo popolnega kompleta genov samca ali samice. Redukcija števila kromosomov se zgodi v prvi zoritveni delitvi, v mejozi I. V drugi zoritveni delitvi (mejozi II), se hčerinske celice z enim sestrskim kromosomov podvojijo. Končni rezultat mejoze so 4 hčerinske celice z enim sestrskim kromosomom.
Mejozo I sestavljajo 4 faze, profaza 1, metafaza 1, anafaza 1 in telofaza 1. Profaza I ima pet podfaz. Konjugacija sestrskiih kromosomov po celi dolžini kromosomov se zgodi v 2. podfazi mejoze 1 v zigotenu, s tem je zagotovljena pravilnost kopij DNK. Pomembni dogodki, ki so bistveno drugačni od običajne mitoze se zgodijo v 3 podfazi profaze ena – v pahitenu, ko se zgodi prekrižanje. V prekrižanju sestrskih kromosomov, eden izvira od matere, drugi od očeta, se funkcionalno identična dela kromosomov zamenjata, s tem nastanejo mutacije, spremembe dednine. Pri ljudeh so povprečno dva do tri prekrižanja v vsakem paru sestrskih kromosomov. V anafazi 1 se razidejo sestrski kromosomi. Po en kromosom iz vsakega para sestrskih kromosomov se razporedi v eno od obeh novih jedr, ki ležijo na nasprotnih polih celice. Jedro se je tako razdelilo, temu sledi citokineza, delitev citoplazme. Tako dobimo haploidno stanje celic, ki vsebujeta jedri s po 23 kromosomi, vsak kromosom ima 2 kromatidi. Po kratki interfazi sledi mejoza 2, ki je ekvacijska mitoza (delitev celice). Zaporedje je tako kot v običajni mitozi. Po mejozi 2 nastanejo 4 celice s haploidnim številom kromosomov. Vsak tak kromosom ima eno kromatido (eno molekululo DNK). Mejoza omogoča redukcijsko delitev in s tem po oploditvi enako število kromosomov v novem osebku kot pri starših, prekrižanje pa je omogočilo gensko rekombincijo nekaterih genov in s tem večjo variabilnost osebkov.
Kromosomske sestave dednih zasnov ne more spremeniti nobena operacija telesa, še manj pa pravna odločitev parlamentarnih domišljavcev, ki bi radi prevzeli vlogo boga. Moški, ki si je dal kastrirati moške spolne organe, je v arabskem svetu evnuh, kastriranemu biku rečemo vol, nasploh pa ljudje kastriramo domače živali, mačke in pse, z namenom da se ne bi razmnoževali. Torej moški, ki so mu odstranili moda in penis je genetsko še vedno moški, tudi če so mu nadgradili umetno vagino in če jemlje hormone, da bi mu zrastle prsi. Večina celic njegovega telesa, približno 30 000 000 000 000 (trideset bilijov) je še vedno moških. Zato je pravilno klasificiranje take kirurške operacije pohabljenje. Če tako operacije izvajajo na mladoletnih otrocih, je to zločin proti otroškemu telesu – to je skrajna oblika nasilja nad otrokom, ki je hujša od pedofilije. Pedofilija je psihiatrična bolezen v kateri čuti odrasla oseba ali starejši odraščajoči osebek spolno privlačnost do predpubertetnih otrok. Spolno izkoriščanje in zloraba otrok v vseh oblikah pa je po mednarodnem pravu kaznivo dejanje. Nedvomno so operacijski posegi namenjeni spreminjanju spola mladoletnih oseb kazniva dejanja, ne samo kazniva dejanja zdravnikov ki so vpleteni take operacije, temveč tudi kazniva dejanja poslancev, ki so tako zakonodajo izglasovali.
Pet procentov sekvence DNA v moškem in ženskem kromosomu je enake, 95% moškega kromosoma Y pa je različnega od ženskega kromosoma X. Torej, po spolnih lastnostih genskega zapisa smo moški in ženske različni, to omogoča razvoj različnih sekundarnih spolnih znakov človeka. Pri človeku prave dvospolnosti (hermafroditizma) ni, obstajajo interseksi, osebki, ki imajo nekatere lastnosti obeh spolov. Lastnosti interseksov ima 1,7% populacije, to je 17 osebkov na 1000 ljudi, kar je več kot bi pričakovali iz napak v številu kromosomov. Nekatere spremenjene spolne lastnosti so posledica napak znotraj kromosomov. Anomalije prepoznamo v puberteti, imajo različna imena. Pri monosomiji manjka celoten spolni kromosom, pri duplikaciji je en spolni kromosom preveč, če manjka del spolnega hromsoma je imenujemo delecija. Klinefelterjev sindrom so otroci moškega spola, ki imajo v svojih celicah 2 kromosoma X in en kromosom Y, izraženi so na manj kot dveh tisočinah populacije. Klinefelterjevi samci večinoma ne morejo imeti otrok, so nefertilni. Ženske, ki imajo odvečen X kromosom so normalno fertilne. Osebki z odvečnim nespolnim kromososmom – trisomijo so običajno bolni, taka je trisomija 21 kromosoma, ki povzroča downov sindrom ali mongoloidnost. Osebki, ki jim manjkajo nespolni kromosomi ne preživijo. Čeprav kromosomskih in genskih anomalij ne moremo popravit, med medicinskimi postopki ob razmnoževanju lahko odpravimo nekatere pomanjkljivosti. Za kromosomske anomalije testirajo spolne celice in za umetno oploditev uporabijo izključno zdrave celice. Zdravniki testirajo lahko zarodke pred rojstvom ko se lahko odločijo, ali si ženska želi otroka, ki ima downov sindrom.
Privlačnost med osebki obravnavamo kot spolno orientacijo, ki je psihološka kategorija. Heteroseksualnost je privlačnost med osebama različnega spola, homoseksualnost je privlačnost med osebama istega spola, biseksualnost pa je privlačnost med osebami različnega in istega spola. Spolni hormoni usmerjajo razvoj telesa, tudi spolnih žlez in možganov. Spolnost osebka je odvisna od lastnosti genov, ki jih celice vsebujejo in organov, ki se na osnovi teh genov razvijejo ter hormonalne regulacije. Možgani omogočaja prirojena vedenja, učijo pa se tudi z izkušnjami. Moški možgani so po mnogih dednih lastnostih različni od ženskih možgan. Prirojena vedenja lahko pripeljejo do normalne spolne orientaciije. Ker so možgani namenjeni kontroli vedenja, ki izvira iz izkušenj, izkušnje lahko povzročijo napačno izražanje spolnega vedenja, pripeljejo do izkrivljene spolne orientacije. Mehanizma za nenormalne spolne orientacije sta torej 2, prirojena vedenja, ki izvirajo iz napak na kromosomih oziroma dednini, drug pa je učenje nenormalnih spolnih praks. Zato je zelo pomembno, da mladih ljudi ne izpostavljamo napačnim spolnim praksam. V naravi se je spolnost razvila za uspešno razmnoževanje vrste, samo heteroseksualna spolnost ima biološki pomen. Nenormalne spolne prakse biološko – za namene evolucije ne služijo ničemur. Torej lezbijke in homoseksuaci nimajo biološkega pomena. Pravna država nikakor ne more odpraviti te “pravne pomanjkjivosti”, če pa jo poskuša odpravljati, povzroči neskončno škodo otrokom, ki bi jih morala zaščititi. Če je parada ponosa to, da jo vodijo osebki ki mislijo da imajo pravico manipulirati z otroki, potem nisem in kot biolog ne smem biti za tako družbo.
Kaj pa ljudje z biološkimi znaki obeh spolov – interseksi. Interseksi imajo razvite različne spolne organe (jajčnike ali testise), kromosome, hormone, in razmnoževalne organe. Eden od 100 belcev je interseks, okrog 2% ljudi na svetu pa ima vsaj nekaj lastnosti interseksov. Čeprav je nekoliko sporno, interseksi niso bolezensko stanje. Spolna identiteta organizmu omogoča občutke spola. Nekatere kulture smatrajo, da ima interseksualna oseba pravico da sama izbere svojo spolno identiteto, da ima pravico do samodefiniranja. Rezultati take izbire so LGBTIQ osebki: lezbijke, gayi, biseksualci, transrodni osebki (osebki drugačnega spola kot ob rojstvu) interseksi in queer osebki (spolne manjšine). Humanost dopušča interseksom normalno življenje in delovanje v družbi, vključno zaposlitvijo in dedovanjem. Do problemov pride, če si taki osebki zaželijo družino. Dokler so to polnoletni osebki, ki delujejo med seboj, so seveda svobodni pri izbiri spolnih praks. Delajo lahko kar hočejo, dokler s tem ne motijo drugih osebkov. Zelo je problematična zakonska zveza med homoseksualci, saj je zakonska zveza v mnogih jurisdikcijah in v biologiji defirana kot zveza moškega in ženske. Ta definicija ni posledica vere, je izključno posledica bioloških lasnosti živih bitij. Zveza dveh homosexualnih oseb bi morala imeti drugačno ime, saj ne služi ohranjanju človeške vrste. Nepravno nasilje nekaterih pravnikov, ki mislijo, da lahko naravo definiranjo drugače, kot se je to zgodilo v naravi, nima nobenega pomena v evoluciji človeka. Do hudih oblik izkoriščanja nepolnoletnih oseb pride, kadar hočejo homoseksualni pari v svoje življenje vključiti otroke. Svojih otrok ne morejo imeti, za otroka sta potrebna dva, mama in oče. To ni izmišljotina človeške družbe ali izmišljotina cerkve, to je posledica bioloških lastnosti vsega živega. Normalnega razvoja ne more določati nobena človeška inštitucija, še najmanj pa stranke, parlamenti, forum Sao Paolo ali partije. Zato je bil nacistični način, ki so ga izvajali pred in med drugo svetovno vojno, da so ženske rodile bodoče naciste, nasilno dejanje nad otroci. Dojenčke so ločili od mater in jih dali v posebne zavode za vzgojo nacistov. Za normalni razvoj možgan potrebuje otrok udeležbo staršev ali skrbnikov obeh spolov. Jemanje otrok naravnim ali krušnim staršem in nameščanje takih otrok v homoseksualne pare je zločin proti človeštvu, ki ga tudi pravni akti ne morejo in ne smejo opravičiti. Na otrokov razvoj morata vplivati osebka različnega spola, sicer otroka prikrajšamo za normalno življensko okolje. Vse drugačne interpretacije potrebe po očetu in mami so egoistična kršitev pravic otrok. Nobena pravica odrasle osebe ne more imeti prednosti pred pravico otrok do staršev obeh spolov.
