Piše: Dr. Jože Dežman
Predsednik Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč Dr. Jože Dežman je na ministrstvo za pravosodje poslal Dopolnitev Prvega poročila Republike Slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji, kjer je zapisal:
“Komisija Vlade RS za reševanje prikritih grobišč se odziva na poziv MP za oddajo dopolnitev k Prvemu poročilu Republike Slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji.
Komisija ves čas svojega delovanja opozarja na dejstvo, da RS ne izpolnjuje svojih obveznosti do žrtev najhujših mirnodobnih vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti na ozemlju RS oz. po drugi svetovni vojni v Evropi, ko so komunistične oblasti na ozemlju RS umorile več deset tisoč vojnih ujetnikov in civilistov različnih narodnosti, med njimi tudi več kot 15.000 prebivalcev Slovenije oz. en odstotek prebivalstva. Komisija trenutno obravnava več kot 800 prikritih morišč in grobišč.
V eni svojih javnih izjav je Komisija opozorila, da v Republiki Sloveniji ves čas poteka kulturna vojna med tistimi, ki ta temelj slovenske državnosti uveljavljamo, in tistimi, ki še vedno zanikajo pravico do groba in spomina za vse žrtve vojne, okupacije, upora, revolucije, protirevolucije, državljanske vojne. Gre za delovanja, za katera je značilno zanikanje zločinov (npr. z izjavami »še premalo smo jih pobili«), sramotenje odkrivanja resnice (npr. z izjavami, da gre pri odkrivanju in pokopu umorjenih za »premetavanje kosti«), odklanjanje pravice do groba in ureditve vojnih grobišč tabuiranim žrtvam (npr. z izjavami, da v Ljubljani ne bo »domobranskih spomenikov«).
Vlada RS je leta 2023 dala z državnimi častmi pokopati načelnika komunistične tajne politične policije, ministrica za kulturo je slavila ustanovitev stalinistične Komunistične partije Slovenije, Vlada RS je ukinila dan spomina na žrtve komunizma in Muzej slovenske osamosvojitve. Vlada RS podpira Zorana Jankovića, župana Mestne občine Ljubljana, ki z vsemi sredstvi preprečuje pokop posmrtnih ostankov ljudi, ki so jih umorili komunistično partizansko gibanje med drugo svetovno vojno in komunistične oblasti po drugi svetovni vojni. Razstavo o Jami pod Macesnovo gorico je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije črtalo iz programa Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije kot vsebinsko in strokovno neprimerno.
Tako stanje je obsodil Odbor za peticije Evropskega parlamenta, ki je 14. februarja 2024 soglasno podprl peticijo št. 0718/2023 o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Predsednica Odbora Delors Montsserat je 16. februarja pozvala Vlado RS k odzivu nanjo.
Tako stanje je neposredna kršitev 15.člena Mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnim izginotjem (MKZVOPI)[1], alinee g 2.točke 17.člena MKZVOPI[2] in 3.točke 24.člena[3].
Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč je po Zakonu o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev zadolžena za vodenje postopkov odkrivanja in urejanja prikritih morišč in grobišč do »dokončnega slovesa« oz. vpisa v register vojnih grobišč.
Komisija skuša vsaj od leta 2015, ko je začela s sistematičnim arheološkim raziskovanjem, prekopi posmrtnih ostankov umorjenih in urejanju morišč in grobišč, s predlogi programov, pozivi in predstavitvami svojega dela uresničevati svoje zakonske obveznosti.
S sklepi, predlogi in pozivi Komisije so imele tako ali drugače težave vse Vlade RS. Sedanja Vlada RS se na predloge in pozive Komisije ne odziva. Program Komisije za leto 2024 je bil medresorno usklajen in poslan v obravnavo in sprejem Vladi RS že februarja 2024. Komisija pričakuje od Vlade RS, da bo usklajeni program čim prej sprejela.
Še vedno ni rešeno vprašanje vpisa tabuiranih smrtnih žrtev v matične dokumente države. Inštitut za novejšo zgodovino je v popisu smrtnih žrtev 1939 – januar 1946 med prebivalci na območju RS zbral podatke o okoli 100.000 žrtvah. Zbrani podatki so bili preverjeni tudi po matičnih knjigah, v katerih je bilo v času trajanja raziskave moč preveriti le 53.473 imen, vpisanih v mrliške matične knjige. Toda namesto, da bi INZ nadaljeval raziskavo in tako omogočil ureditev matičnih evidenc, je zaprl popis za javnost in se celo odpovedal raziskavi 2.svetovne vojne. Nujno je, da RS nadaljuje proces popisa smrtnih žrtev, njihovega vpisa v matične dokumente in izda mrliške liste vsem, ki jim še niso bili izdani.
Neustrezen odnos do temne dediščine komunizma je viden tudi v registrih kulturne dediščine, saj sta Teharje pri Celju in rov sv. Barbare v Hudi jami sicer razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, toda lokalne izpostave Zavoda za varstvo kulturne dediščine ne vpisujejo morišč in grobišč med kraje memorialne dediščine. Prav tako je diskriminatoren odnos do vpisovanja farnih spominskih plošč in druge dediščine v register kulturne dediščine. RS naj spodbudi vpis te dediščine v register kulturne dediščine.
Komisija z Nacionalnim forenzičnim laboratorijem slovenske policije opravlja nekatere posamezne identifikacije ekshumiranih žrtev. Vse desne stegnenice žrtev se hranijo v depoju Nacionalnega forenzičnega laboratorija v Škofji Loki. Toda RS še ni sprejela predpisov, da bi lahko DNK vzorce za identifikacijo hranili kot trajno zbirko podatkov. S tem pa je temeljno delo pri identifikaciji žrtev onemogočeno.
V RS so bili kot žrtve vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti med- in po drugi svetovni vojni umorjeni tudi pripadniki tujih narodov, omenimo predvsem Hrvate, prebivalce BiH, Srbe, Črnogorce, vojne ujetnike nemške vojske … Komisija ugotavlja, da kljub nekaj sprejetim mednarodnim sporazumom sodelovanje z državami naslednicami ne poteka v skladu s standardi, ki jih predpisuje MKZVOPI.
Teh nekaj navedb, ki jih potrjuje obširna literatura, sprejeti dokumenti, javno objavljena stališča in poročila, zaslužijo posebno poglavje v Prvem poročilu republike slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji.
V pričakovanju naklonjenega sprejema naših dopolnitev Prvega poročilu Republike Slovenije o uresničevanju mednarodne konvencije o zaščiti vseh oseb pred prisilnimi izginotji vas lepo pozdravljamo.
[1] Države pogodbenice sodelujejo med seboj in si v največji meri zagotavljajo medsebojno pomoč, da pomagajo žrtvam prisilnega izginotja in pri iskanju, odkrivanju kraja, v katerem je izginula oseba, in njeni rešitvi, ter v primeru smrti pri izkopu in prepoznavi izginule osebe in vrnitvi posmrtnih ostankov.
[2] 2. Vsaka država pogodbenica v svoji zakonodaji brez poseganja v druge mednarodne obveznosti države pogodbenice glede odvzema prostosti:
(g) v primeru smrti med odvzemom prostosti okoliščine in vzrok smrti ter namembni kraj posmrtnih ostankov;
[3] 3. Vsaka država pogodbenica stori vse potrebno, da prisilno izginule osebe išče, ugotovi, kje so, in jih izpusti, v primeru smrti pa ugotovi, kje so njihovi posmrtni ostanki, z njimi ravna spoštljivo in jih vrne.”
