Piše: Franc Bešter
Po 32 letih samostojne države imam občutek, da se njen demokratični razvoj bliža neki prelomnici, ko se bo odločilo, ali bo šla po poti demokracije ali zdrsnila v neko regresijo – v totalitarizem nekdanje SFRJ. Na slednje dovolj jasno kažejo znana dejanja sedanje oblasti. Da bi razumeli to stanje in to dogajanje, mislim, da moramo na kratko preleteti politični razvoj mlade države Slovenije. Predvsem pa oceniti temelje, na katerih je začela graditi, na čemer je država začenjala svojo samostojno pot.
Tranzicija kot prehod iz totalitarizma v demokracijo: mislim, da ni uspela, posledica takega neuspeha je, da državi zavlada neka oligarhija, ne pa od ljudstva izvoljene strukture (tako stanje imamo npr. tudi v Rusiji). Glavni vzrok vidim v odsotnosti lustracije, bivše komunistične države, ki so to uspešneje izpeljale, nas zato prehitevajo. A pri nas le-tega ni bilo, vzrok vidim tudi v tem, da smo se mi morali ukvarjati tudi z odcepitvijo od Jugoslavije, če bi se takrat zapletli še v notranji državljanski spopad, bi bila osamosvojitev ogrožena, vkolikor bi bila sploh mogoča. Tako mislim, da je to stanje (skoraj stalna oblast levice v samostojni državi) cena, ki jo zdaj plačujemo za razmeroma poceni pridobljeno samostojnost. Sicer bi bilo pa naivno pričakovati, da bodo od komunizma podedovane strukture kar na lahko in na hitro prepustile svojo Oblast (in s tem številne privilegije itd.) novim, iskreno demokratičnim političnim silam.
Demos: demokratična opozicija Slovenije. Uspelo mu je izpeljati osamosvojitev, a je prehitro razpadel, da bi Slovenijo popeljal še v večjo demokratizacijo kot jo poznamo danes. Nekateri pravijo, da se je pokopal sam (zaradi velikih notranjih razlik), drugi, da so ga razbili. Sam se nagibljem k slednjemu. »Stare sile« so bile namreč premočne, npr. z ohranjanjem svojih pozicij v družbenih podsistemih, z mnogo več političnih izkušenj (kilometrine) kot nove politične sile. Z novo ustavo smo sicer vzpostavili formalno demokracijo, vendar pa resnična demokracija nujno zahteva še kaj več, npr. pluralne medije, tega pa v vsem tem času ni bilo, in bojim se, da tega še dolgo ne bo. Tako smo v vseh teh letih priča nekemu političnemu dogajanju, ko stare strukture (globoka država) v svojem permanentnem boju za Oblast, s pomočjo medijev nastavljajo nove in nove obraze, katerim volivci vedno znova nasedajo. Tudi ena od posledic komunizma: tudi miselne šablone v njihovih glavah imajo svojo vztrajnost. Oni niso vajeni demokracije, ki zahteva aktivno državljanstvo, so politično apatični, nesposobni analizirati dogajanje, so nezreli… . Odtod to nasedanje. A »novi obrazi«, ki so bolj lutke, so politično neizkušeni, brez kilometrine, in Slovenija za to plačuje s svojo stagnacijo ali celo nazadovanjem.
To neučinkovitost in nesposobnost sedanja oblast skuša prikrivati tudi z odpiranjem ideoloških tem in z raznimi ukrepi kot ukinitvijo muzeja osamosvojitve in dneva spomina na žrtve komunizma. Logično je tudi, da se dediči tistih, ki so izvedli tako krvavo revolucijo, ne bodo kar tako umaknili. Raje še naprej razdvajajo narod, ker jim to samo koristi (»deli in vladaj«). In jim tudi ni v interesu, da bi iskreno šli v proces sprave, sprava namreč nujno zahteva resnico (o medvojnem, povojnem dogajanju), iskreno iskanje te resnice bi zahtevalo tudi priznanje zločina in krivde, kar bi močno škodovalo legitimnosti neke Oblasti. Tako pa le-to utemeljujejo tudi s to delitvijo: na osvoboditelje in kolaborante (ta silna poenostavitev mnogih ne moti!). V zvezi s tem je bilo sicer v teh desetletjih, odkar imamo »svobodo govora«, ogromno izrečenega in napisanega, razumski argumenti so znani in jasni, a mislim, da pri tem preveč pozabljamo, da človek ne funkcionira le na miselni, ampak tudi na čustveni ravni.
Tako moram zaključiti, da Slovenija ni in ne more biti tako uspešna kot bi lahko bila, ker je morala graditi na tako problematičnih temeljih kot je revolucija med vojno in 50 let komunizma po njej.
