PRIPOMBE K PARTIZANSKEMU PORTRETU SLOVENIJE
Odgovor Shaunu Walkerju: »Slovenia’s PM Janša channels Orbán with attacks on media and migrants« (»Slovenski premier Janša z napadi na medije in migrante igra Orbána«), The Guardian, 4. maj 2020
Ljubljana, 6. maj 2020
Začetna misel gospoda Walkerja, da so novinarji – ali bi morali biti – nekako izvzeti ali vsaj zaščiteni pred kritikami ali celo preganjanjem s strani političnih oblasti, je pravilna in na splošno sprejemljiva. V (nekdanjih) komunističnih državah, Slovenija je ena izmed njih, novinarji niso bili upravičeni do neodvisnih in kritičnih mnenj, vsekakor ne do kritičnih mnenj o oblasteh. Opredeljeni so bili kot “družbenopolitični delavci” in naj bi sodelovali s strankarskimi uradniki, tajno policijo itd. Avtorji na drugi strani so bili disidenti; številne so zaprli, se jih znebili (“lustrirali”) ali jih vsaj cenzurirali. Leta 1990 je nekaj teh avtorjev, med njimi tudi Janez Janša, zamenjalo nekdanje voditelje. Vendar sami s čistilci/lustratorji niso počistili/jih lustrirali – zaradi svojih moralnih načel, občasno pa zaradi naivnosti. Tu se začne zanimiva zgodba sodobne Slovenije, njene demokracije in njenega novinarstva.
Leta 1990 so nekdanji disidenti (zbrani v koaliciji Demos) zmagali na parlamentarnih volitvah, ki so obljubljale demokracijo zahodnega sloga in nacionalno neodvisnost; toda nekdanji predsednik komunistične partije Milan Kučan je premagal disidentskega kandidata Jožeta Pučnika in postal prvi predsednik Slovenije. (Predsednik je bil do leta 2002.) Njegova izvolitev je pomenila delno zaščito nekdanjega vladajočega razreda, vključno z družbeno-političnimi delavci v medijih. Demos razen vladnih ministrov ni zamenjal praktično nikogar, posledica tega pa je bila njegova kratka življenjska doba (do leta 1992). Nekdanji funkcionarji stranke in socialnopolitični delavci – nekateri med njimi so se spreobrnili v socialne demokrate ali liberalce – so na najvišjih položajih v Sloveniji preživeli približno 80 odstotkov obdobja tridesetih let po letu 1990. Njihova prevladujoča politika/usmeritev je bila preprečiti, da bi se skupina strank Demosa kdaj koli vrnila na oblast.
Mainstream mediji, inspirirani/financirani s strani vlade, in njihovi družbenopolitični delavci, ki so postali novinarji, so nenehno poveličevali »levosredinske« koalicije in demonizirali »desnosredinsko« koalicijo – pod vodstvom Janševe Slovenske demokratske stranke (SDS). Leta 2004 je ta koalicija na parlamentarnih volitvah kljub vsemu zmagala, kar je povzročilo ogenj in bes v »levosredinskem« taboru. Gospod Blaž Zgaga, ki je imel nekaj izkušenj z organizacijo proti-Janša protestov, je leta 2007 – skupaj z drugim novinarskim aktivistom Matejem Šurcem – zbral 571 podpisov proti slovenskemu predsedovanju Evropski uniji. Po odmevnem zaključku predsedovanja julija 2008, kar je bilo v nasprotju s ciljem Zgage, je Janša konec leta 2008 na volitvah izgubil. Leta 2012 je gospod Boris Vezjak, filozof, ki je organiziral »mariborsko vstajo« – skupaj z lovcem na korupcijo Goranom Klemenčičem – prispeval k propadu še ene Janševe koalicije. Potem je prišlo leto 2020.
Ob članku gospoda Walkerja so se v Sloveniji nepristranskim in dobronamernim ljudem dvignile obrvi, kakor tudi tistim, ki cenijo ugled The Guardiana. Članek se začne s hipotezo, da Janša koronavirusno krizo uporablja za politično korist. Slovenski premier je povezan s trumpovsko nagnjenostjo k streljanju tvitov, obtožen je zavezništva do premierja Victorja Orbána, podpore madžarske in poljske vlade, podpiranja kronizma in korupcije … Sklepna skrb članka je, da slovenski premier poskuša preoblikovati slovensko politično sceno in nadaljevati v tej smeri do konca, tako daleč kot madžarski premier. Večina zgornjih obtožb je očitno lažnih; osnovane so na dvomljivih tvitih in komentarjih političnih aktivistov blizu nekdanje vlade in sedanje opozicije.
Bralci mednarodne izdaje The Guardiana (4. maja 2020) si zaslužijo boljše. Zavedati bi se morali, da bo članek, objavljen v odmevnem časopisu, hočeš nočeš vplival na razprave in govorice – beri: povzročal politično škodo – v Sloveniji in EU, ne glede na to, da so se Britanci izvzeli iz take družbe.
Za začetek upoštevajmo, da je celotna slika stanja naroda, tudi stanja demokracije in medijev v Sloveniji, napačna. Avtorja teh pripomb se ne vidiva kot privrženca slovenskih levičarskih ali desničarskih strank in nisva niti člana niti aktivista desnosredinske stranke sedanjega predsednika vlade. Sva pa zelo kritična do splošnih demokratičnih in medijskih dosežkov v naši državi. Naj to na kratko skicirava:
Glavni tiskani in elektronski mediji v Sloveniji so usidrani in podpirajo levi politični blok, razen majhnih regionalnih in specializiranih medijev ali tednikov v domeni katoliške cerkve ali kakšne politične stranke. Približno 50 odstotkov volivcev, ki imajo konservativne osebne preference in poglede, nima medijev, ki bi njihova stališča artikulirali in jih branili kot državljane in volivce.
Glavni levičarski mediji svoje uredniške percepcije prestavijo z »notranje pluralnosti politik«, katere cilj je, da se v obdobju med parlamentarnimi volitvami zdi nevtralna, na ostro protifaktorsko kampanjo za levi blok pred volitvami ali v časih, ki jih nacionalni levičarski voditelji, kateri koli že to so, dojemajo kot strateške in kritične. Trideset let, od leta 1990 do danes, je bila to stalnica osrednje medijske obravnave Janeza Janše in njegove politične stranke. Oba sta bila in veljata za razrednega sovražnika; gre za odnos, ki izhaja iz komunistične propagande in povezuje sovražnika z domačimi in tujimi elementi, ki ogrožajo prevladujoči red in njegovo strukturo moči. V tem pogledu kampanjski atentat na karakter Janeza Janše in Slovenske demokratske stranke poteka vse do današnjega dne.
Žal nama je, da se ta slovenska partizanska, neuravnotežena in ponarejena razprava (Thomas Luckmann bi ji rekel protifaktorska) ponovno pojavlja v mednarodnem dnevniku The Guardian z najvišjim statusom. Naj zaključiva z opažanjem najboljšega sodobnega slovenskega pesnika Daneta Zajca, ki je leta 2002 zapisal: »V mnogih člankih je mogoče čutiti izrecno zlonamernost in zadovoljstvo nad žrtvovanjem tistih, ki jih opisuje novinarsko pero. Tako značilno za malomeščanskega duha. In tako se je naše javno prizorišče spremenilo v opravljivo, ozkogledno provinco.«
Dr. Peter Jambrek, prvi predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, prvi slovenski sodnik na Evropskem sodišču za človekove pravice
in
dr. Dimitrij Rupel, minister za zunanje zadeve Republike Slovenije (1990-1993, 2000-2008), župan Ljubljane (1994-1997), veleposlanik Slovenije v Washingtonu (1997-2000)
………………
Izbrali smo drugačen pristop, pomagajte podpreti Demokracijo.
V ozračju politične korektnosti in ekonomske negotovosti prihodki od oglasov komaj zadoščajo za ohranitev neodvisnega in svobodnega glasu revije in spletne strani Demokracije. V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Če prebirate naše članke, vas prosimo, da nas podprete z donacijo, ki bo zagotovila, da nas boste lahko še naprej spremljali in brali. TUKAJ.
Hvala Vam.
