Piše: Gašper Blažič
Botri iz ozadja, ki krojijo politično dogajanje, so se znašli na »čistini«. V zadnjem času sta jih javno izpostavila predvsem Vladimir Prebilič in Borut Pahor, čeprav vsak na svoj način. Toda pogrom je doživel samo Pahor. Kaj se torej dogaja?
Na dan, ko je premier Robert Golob »slavnostno« zaznamoval tretjo obletnico izvolitve svoje vlade in ko je KPK napovedala, da bo zaradi afere Subotič-Karigador preiskovala predsednika vlade, je Žurnal24 postregel z intervjujem z evropskim poslancem Vladimirjem Prebiličem, nekdanjim kočevskim županom. Slednji je ob tem namignil, da »strici iz ozadja« še niso dvignili rok od aktualnega premierja, kajti politika je po Prebiliču »stvar realnih možnosti«. Prebilič se ni hotel izreči, ali je pripravljen pustiti dobro plačano službo evropskega poslanca, toda priznal je, da se je sešel z Milanom Kučanom, ki je po njegovo »neverjetno pronicljiv«. Ampak »dokončnega ‘da’ še ni«. Prebilič, ki se rad prikazuje kot nestrankarski človek (čeprav je bil denimo leta 2008 eden od svetovalcev tedanjega predsednika SD Boruta Pahorja, in sicer za področje obrambe, a obrambni minister vseeno ni postal ne glede na to, da na FDV predava prav to področje), je s tem med vrsticami povedal več, kot bi želeli njegovi botri – morda tudi to, da bi sprejel angažiranje v Sloveniji za manjše plačilo, kot ga ima sedaj v Bruslju. To pa lahko stori samo nekdo, ki ga zaradi nečesa držijo v šahu.
Starih omrežij ne smemo podcenjevati, »poslednji boj Kučanove generacije« namreč še traja.
Kaj je pravzaprav rekel Pahor
Nekaj dni po intervjuju s Prebiličem je sledil televizijski intervju z nekdanjim predsednikom republike Borutom Pahorjem, ki pa je dejansko ponovil le stare teze. Teze, da je problem leve sredine tudi v tem, da tisti, ki vladajo, pravzaprav ne vladajo, je Pahor komentiral takole: »To je bil tudi moj problem. Spoznal sem ga seveda, šele ko sem nastopil funkcijo predsednika vlade. Da pravzaprav nisem bil jaz tisti, ki je določal stvari. Ne morem reči, da ne vseh, nekatere gotovo, ampak v globalu je moč nad celotnim blokom leve sredine bila zunaj naših strank in je še danes.« Vendar ti centri sami doživljajo zaton moči.
»Če pogledate recimo eno od strank, lahko ugotovite, da je pravzaprav presenetila ena od vodilnih strank s svojo lojalnostjo poslancev. Po navadi so centri moči, če so mislili, da je treba zlomiti levosredinsko vlado in jo zamenjati z novo levosredinsko vlado, poskrbeli za razkol v poslanski skupini.« Na vprašanje Jožeta Možine, ki je vodil intervju, v zvezi s strici iz ozadja, kdo so in kaj počnejo, je Pahor dejal, da je del te moči povezan s tranzicijo iz prejšnjega sistema v ta sistem in da je pri nekaterih, ko je prišlo do spremembe, obstajal strah. »Na ta strah se je usedla struja ljudi, ki je želela ohraniti svojo moč in jo na neki način s tem strahom in skrbmi ohranja še danes. Če vi danes poslušate retoriko recimo leve sredine, boste videli, da je pravzaprav njihov glavni slogan ‘Važno je, da smo mi tukaj, da ni Janez Janša’.« V zvezi s centri moči je poleg politične in gospodarske moči še omenil, da so imeli obveščevalne službe in to, kar je ostalo po njih. Imeli so znanstva v tujini, imeli so medije in denar. »Sčasoma so ljudje opazili, da ti centri moči lahko razpolagajo z nekimi ukrepi, s katerimi institucije ne morejo, in so se začeli zatekati k centrom moči, ne k institucijam. To je v tridesetih letih privedlo do tega, da imamo šibke institucije in močne centre moči.« In to je razlog, pravi Pahor, da Slovenija zaostaja za tistimi, ki jih je v devetdesetih letih prehitevala.
Dogma o genocidu
Kakorkoli že, Pahor je s tem nekoliko obširneje pojasnil to, kar so v preteklosti dejansko priznali že nekateri drugi politiki, tudi pokojni Janez Drnovšek. Prav ta del intervjuja je bil dejanski razlog, da se je propagandni stroj tranzicijske levice vključil in Pahorja tako rekoč prežvečil in izpljunil. Kot izgovor pa so uporabili drugi del intervjuja, v katerem je namignil, da ne deli mnenja, da gre v Gazi zagotovo za genocid, češ da se mora o tem najprej izreči mednarodno sodišče. S tem je Pahor izrazil resen dvom o dogmi o genocidu, kar je postala osrednja javnomnenjska agenda tranzicijske levice v tem času (več o tem v nadaljevanju), kar je bilo dovolj za pogrom. Na tem mestu ne bomo navajali vseh drastičnih odzivov, tudi najvišjih politikov ne (denimo Aste Vrečko in Urške Klakočar Zupančič) ali »nevladnih« aktivistov (Nika Kovač). Zagotovo pa ni odveč omeniti, da znotraj SD sedaj že terjajo Pahorjevo izključitev iz stranke. Si predstavljate? Človeka, ki je stranko vodil 15 let in jo je leta 2008 celo pripeljal do zmage (čeprav s pomočjo Patrie), nato pa je svojo strankarsko izkaznico zaradi izvolitve za predsednika republike »zamrznil«, naj bi kar izključili. Na podoben način je denimo leta 1972 v Splitu govoril Stane Dolanc, in to po tistem, ko je izrekel svoj najbolj znani citat, da bodo komunisti vedno na oblasti. Namignil je namreč, da upornikom pravzaprav sploh ne bi smeli pustiti, da izstopijo iz zveze komunistov, pač pa jih morajo javno izključiti. Preprosto kot pasulj.
Problem leve sredine je po Borutu Pahorju v tem, da tisti, ki vladajo, pravzaprav ne vladajo.
Kako vpliven je še Kučan?
Marsikdo se vseeno sprašuje, ali ima Kučan še vedno prevladujoč vpliv na slovensko politiko ali pa ga morda sedaj že prehitevajo drugi botri, denimo Zoran Janković, ki ima poleg Vesne Vuković močan vpliv na predsednika vlade. V vrstah »stricev« je namreč kar precej tako nekdanjih politikov kot vplivnih finančnikov, ki so si med seboj konkurenčni, na primer Gregor Golobič, Anton Rop, Borut Jamnik, Danilo Türk, da seveda ne omenjamo medijskih vladarjev, kot sta Stojan Petrič in Martin Odlazek. Kučan in Türk imata denimo pod svojim vplivom Natašo Pirc Musar (z njo pa tudi njeno svetovalko, nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar), medtem ko z Golobom vzdržujeta pogojno premirje prek Jankovića. Morda je tudi zato Golob zadnje čase spet bolj samozavesten in je prepričan, da predčasnih volitev ne bo. Kučanov vpliv je v zadnjih letih sicer nekoliko oslabel, saj okoli sebe nima več starih operativcev, kot so bili denimo Niko Kavčič, Janez Zemljarič in Janez Kocijančič. Leta 2004 je denimo ustanovil Forum 21, s čimer je legaliziral svoj »klan«, a ga je manj kot dvajset let kasneje tudi razpustil. Toda verjetno se odgovor na vprašanje, kakšen pakt je Kučanov krog sklenil z Golobom, skriva v tem, da je nova Golobova svetovalka postala Mojca Seliškar Toš, nekdanja Türkova tesna sodelavka, ki naj bi prevzela tudi koordinacijo na področju vladnega usmerjanja odnosov med Slovenijo in Palestino, ker je doslej sama poskrbela za zdravljenje palestinskih otrok v Sloveniji. Medklic: njen pokojni mož Peter Toš je bil med drugim uslužbenec kabineta Milana Kučana, ko je bil ta predsednik Slovenije, med letoma 1999 in 2004 je bil veleposlanik v Izraelu, pred letom 1991 konzul v Clevelandu, zabeležen je bil tudi kot član Izvršnega sveta Skupščine SRS v obdobju, ko je bil predsednik izvršnega sveta Dušan Šinigoj.
Arabci in levičarji hočejo vlogo žrtve
A pojdimo k palestinskemu vprašanju. Kot je znano, je Slovenija lani uradno priznala Palestino, Golob pa se je s tem dosežkom ob prvi obletnici tega dejanja še posebej pohvalil pred javnostjo in celo pozival druge države, naj Palestino čim prej priznajo. No, nemški zunanji minister mu je hitro dal košarico, čeprav je na drugi strani naivno izpostavil zavezo, da bodo v Gazo še naprej pošiljali pomoč. A do koga? Pokazalo se je namreč, da prebivalci Gaze doslej niso dobili praktično nič, saj jim je Hamas to, kar bi morali dobiti brezplačno, prodajal za drag denar, ki ga je skupaj z donacijami z Zahoda porabljal za orožje, s katerim je provociral Izraelce. Povratne izraelske rakete pa so nato zadevale samo civiliste, ki se niso mogli skriti, ker jim teroristi tega niso dovolili. Ne glede na to pa slovenska vlada v zadnjem času celo razmišlja o pridružitvi tožbi Južnoafriške republike proti Izraelu, pa tudi o prekinitvi diplomatskih stikov z Izraelom. To od nje zahtevajo propalestinski protestniki, ki so v četrtek, 5. junija, zasedli ljubljanski Prešernov trg in celo demonstrativno legli na tla. No, zanimivo je, da ti protestniki, ki imajo očitno svoje botre znotraj koalicije (ta pa spet zunaj sebe), zahtevajo dostop prebivalcev Gaze do humanitarne pomoči Združenih narodov, ta institucija pa dejansko nikoli ne pride v neposreden stik s prebivalci Gaze. Razlog je znan: ker deluje kot instrument v službi globalne levice in arabskega lobija, slednji pa ves čas igra vlogo žrtve (mimikrija).
Palestinizacija Slovenije je projekt, ki ga stari centri moči skušajo izvesti prek sedanjih koalicijskih strank kot novo agendo za javnomnenjski nadzor nad prihodnjimi volitvami.
Kučan želi palestinizacijo Slovenije
Prav to pa je tisto, kar očitno želi tranzicijska levica − prenesti bližnjevzhodni konflikt v slovenske razmere in na podlagi dogme o genocidu razglasiti opozicijo za nečloveško in »mesarsko«, kar pomeni nič manj kot razglasitev »dovoljenja za ubijanje« tistih, ki menda zagovarjajo genocid. Mimogrede, lani septembra je bila med propalestinskimi protestniki s simbolno krvavimi rokami tudi Ana Kučan, hči Milana Kučana. Tudi to nekaj pove o tem, kako prvi človek paradržave dejansko usmerja politično klimo v naši državi. »Palestinizacija« Slovenije je torej Kučanov projekt. In to zelo nevaren za našo prihodnost. Očitno je del tega tudi Vladimir Prebilič, ki čaka na Kučanovo zeleno luč, če bi Golob zatajil.
(Članek je bil prvotno objavljen v tedniku Demokracija, 12. junija 2025.)
