Piše: Kulturnimarksizem.si
Na zavrnitev pritožb Poljske in Madžarske zoper t. i. mehanizem pravne države s strani Sodišča EU bi se lahko odzvali dramatično, kot so to storili nekateri člani vladajoče koalicije, in govorili o koncu Evropske unije, kot jo poznamo. Lahko pa se tudi mirno vprašamo: Kaj ste pričakovali? Pravzaprav se ta dva pogleda odlično ujemata.
Poljska je skupaj z Madžarsko upravičeno izpodbijala mehanizem pravne države, ki državam članicam omogoča, da v primeru kršitve nejasnih in nedefiniranih “načel pravne države” odvzamejo določena sredstva EU. Ta izziv je bil upravičen na dva, če ne celo na tri načine. Prvič, mehanizem pravne države ni bil uveden s pogodbo, ampak je bil od zgoraj naložen z uredbo, katere vsebina ni izhajala iz prejšnjih pogodb. Drugič, nikjer ni natančno določeno, kakšna naj bi bila ta pravna država, katere načela bi morala biti – po našem mnenju – enotna po vsej Uniji. Tretjič, tega soglasja zagotovo ni, in kar na eni strani Rena velja za kršitev pravne države, je na drugi strani sprejeto kot spodobna, razumna in seveda pravna tradicija.
Toda kaj pomaga, da je Poljska pravilno vložila tožbo, če je bil izid predvidljiv? Ker je bil mehanizem pravne države uveden predvsem zaradi kaznovanja Poljske in Madžarske zaradi neupoštevanja sodb Sodišča Evropskih skupnosti, je bilo jasno, da bi bila pritožba na isto Sodišče Evropskih skupnosti le prazna in neuporabna gesta.
Zasluge? Kakšna je razlika!
Ni smiselno se pritoževati nad vsebino zadeve. Glede na pogodbe, ki so podlaga prava EU, je bila poljska pritožba seveda povsem pravilna. Vendar je imela Poljska glede na te iste pogodbe, tudi v zadevah, ki jih je predhodno obravnavalo Sodišče Evropske unije, običajno prav, Sodišče Evropske unije pa je bilo sodišče Evropske unije in ne sodišče v pravosodju. Vendar pa je to sodišče sprejelo odločitve, ki so bile točno takšne, kot so bile. Odločitve, ki jih je Poljska zaradi občutka legitimnosti prezrla, vendar so na ta način prispevale k naraščajoči krizi v Uniji, in to ravno v trenutku, ko so se nosilci odločanja v Uniji odločili, da si po brexitu ne morejo privoščiti nove krize. Ko je postalo jasno, da pogodbe EU niso uporabne, saj so bile oblikovane tako, da nobene države ni bilo mogoče kaznovati brez popolnega soglasja drugih, so se nosilci odločanja odločili, da bodo z uvedbo dodatnih pravil obšli svoje lastne pogodbe. Kdo lahko reče ne bogatemu človeku?
Več si lahko preberete TUKAJ.
