Piše: Petra Janša
V tem čudnem času iskanja dokazov o pranju denarja v sončnem kraljestvu sem v roke znova vzela knjigo Paula Coelha z naslovom Zmagovalec je sam.
Gre za roman, ki zelo dobro odražala dogajanje v današnji družbi. Omenila sem že, da Coelho med drugim v zgodbo vplete tudi izvor besede »pranje denarja«. Tega pripisujemo ameriškemu gangsterju Alu Caponeju, ki je v Chicagu kupil verigo pralnic Sanitary Cleaning Shops in je po njej nalagal v banke denar, ki ga je služil z nezakonito prodajo pijač v času prohibicije v ZDA. Tako je, če bi ga nekdo vprašal, zakaj je tako bogat, vedno lahko rekel: »Ljudje hodijo več v pralnice kot kadarkoli prej. Vesel sem, da sem investiral v to panogo.« Al Capone je naredil vse, kot je treba. Pozabil je edinole prijaviti davek na dobiček svojega podjetja.
In tako romaneskni policijski inšpektor Savoy med svojim raziskovalnim delom odkrije novodobne prijeme pranja denarja. Zdaj že veste: »vzameš več pomaranč, narediš oranžado in jo postrežeš, ne da bi kdo pomislil na izvor sadja«. »’Pomaranče’ so ljudje, ki krožijo po igralnicah z denarjem, ki jim ga posodi ‘prijatelj’ v državah, kjer je nadzor nad stavami veliko manjši kot korupcija: nikomur ni prepovedano zaslužiti velikega bogastva. V tem primeru obstajajo predhodni dogovori z lastniki, ki obdržijo del denarja, ki kroži po mizah. Igralec – nekdo, ki nima visokih prihodkov – pa lahko naslednji dan upraviči svojemu bančniku ogromno količino denarja, ki ga polaga na račun. Sreča. Naslednji dan pa skoraj ves denar nakaže ‘prijatelju’, ki mu ga je posodil, in sam obdrži drobtinice.« Tako zapiše Savoy in nadaljuje, da »je bil nekoč najbolj priljubljen nakup restavracij – ki so lahko računale pravo premoženje za svoje jedi in polagale denar na račun, ne da bi bile sumljive. Tudi če bi kdo vstopil in videl popolnoma prazne mize, bi bilo nemogoče dokazati, da tam ves dan ni jedel nihče«. Razumete? V kakšnem od naslednjih zapisov pa še o drugih, veliko ustvarjalnejših postopkih pranja denarja. Iz romana, seveda.
