Piše: Gašper Blažič
Imate občutek, da so vsi nezadovoljni s sedanjo vlado, da je nezadovoljstvo ljudi prešlo vse mere? Da, takšen občutek imate, če se nahajate v svojem mehurčku, denimo pri znancih ali pa na družbenem omrežju. Če boste stopili iz svojega mehurčka ven, boste opazili, da so širše razmere morda precej drugačne od tistih, ki ste jih vajeni v svojem mehurčku. In da ljudje morda res težko živijo, vendar jim je nekako vseeno, češ saj nam nikoli ni lahko pod nobeno vlado.
Vendar bodo uporniško dvigovali glave le takrat, ko bodo na oblasti »nenaši«. Vprašajte se, kako je to mogoče. Toda pojdimo po vrsti. V drugi polovici 60-ih let, torej pred debelo polovico stoletja, je v okviru tedanje Visoke šole za sociologijo, politične vede in novinarstvo (danes je to FDV) nastal Center za raziskovanje javnega mnenja. Leta 1968 je ta ustanova izvedla prvo veliko merjenje javnega mnenja in se lotila tudi za tiste čase tveganega posla: merjenja popularnosti politikov. Partijskih kajpak, saj drugih nismo imeli. Pokazalo se je, da je bil predsednik republiške vlade Stane Kavčič med ljudmi zelo priljubljen, kar je samo podžgalo odpor pripadnikov »zdravih sil« do njega osebno in njegove agende. Kot je znano, je leta 1972 Titova intervencija opravila s Kavčičem, čistke pa so se kasneje še dolga leta dogajale na univerzah. Zanimivo je, da so enega od tedaj močno profiliranih Kavčičevih sodelavcev, namreč dr. Zdenka Roterja, za las zaobšle. Ta podatek mi je povedal sedaj že pokojni dr. Janez Jerovšek, ki je bil v sedemdesetih letih tudi sam žrtev partijskih čistk. In kot je znano, je danes še vedno živeči 98-letni Roter, v času po vojni oznovski zasliševalec duhovnikov, v osemdesetih in devetdesetih letih tesno sodeloval z zadnjim predsednikom CK ZKS Milanom Kučanom, kasnejšim predsednikom republike. Roterjeva debela knjiga »Padle maske« razkriva marsikateri trik, ki so se ga »rdeči strici« posluževali, ko so iskali načine, kako znotraj demokratičnih procesov »pritisniti na pravi gumb«, da se bodo volivci odločali »prav« in podprli pravega kandidata. V tem krogu je seveda sodeloval tudi Roterjev družboslovni kolega dr. Niko Toš.
Kako deluje javnomnenjski inženiring?
Prav to pa tudi dokazuje, kako pomemben je za današnji čas t. i. javnomnenjski inženiring. Naj vas spomnim, da tu ne gre za merjenje javnega mnenja, ampak za njegovo ustvarjanje ob močnem vzajemnem sodelovanju socialne psihologije ter tehnologije izvajanja anket. Če smo natančnejši: gre za iskanje povezav med posameznimi kandidati in strankami na eni strani ter ljudstvom na drugi. Torej iskanju najširšega možnega profila volivca, ki ga lahko podzavestno usmerjaš. Če temu profilu ustreza zelo širok krog ljudi (pol milijona volivcev denimo), potrebuješ samo ustrezno aplicirano marketinško akcijo – in zmaga je dobljena.
Laboratoriji za inženiring javnega mnenja – dandanes jih je že kar nekaj, vsi pa so na nek način »mladiči« prej omenjenega javnomnenjskega centra s FDV – tako preverjajo vrednote in razpoloženje med ljudmi, v skladu s tem pa oblikujejo primerne agende in marketinške prijeme, s katerimi politiki nagovarjajo širše množice. Seveda je jasno, da tu ne gre samo za razumsko odločanje ljudi na volitvah, ampak predvsem za usmerjanje njihove podzavesti. Naše zavestno ravnanje je namreč zgolj »vrh ledene gore«. Glavna ciljna skupina, ki jo inženirji človeških duš obdelujejo, niso že vnaprej opredeljeni volivci, ki redno spremljajo politiko, ampak tista širša publika, ki politično dogajanje spremlja zgolj z »enim ušesom« in se odzivajo bolj nagonsko kot razumsko. Katere so njene skupne vrednote, kaj imajo radi, kaj jih nagovarja? To je tisto vprašanje, s katerim se ves čas ukvarjajo javnomnenjski centri. Izsledke raziskav seveda nato posredujejo naročnikom, iz tega se nato oblikuje strategija nagovarjanja ljudi.
Razlaga uspeha Gibanja Svoboda
To je tudi delni odgovor na vprašanje, zakaj je leta 2022 neka sprva minorna in obskurna stranka z imenom Gibanje Svoboda na volitvah osvojila tako visoko število glasov, ne glede na relativno visoko uspešnost dosedanje vlade. Zgodilo se je namreč, da je propagandni aparat nomenklature v tistem času znal generirati nezadovoljstvo ljudi, ki so bili naveličani dogodkov, povezanih s covid19. Zagotovo je vsak drugi Slovenec zaradi sporočil, ki so preko medijev prihajali do njih, podzavestno sestavil sliko prihodnosti: če spet zmaga SDS, nas čaka nova štiri leta omejevalnih ukrepov zaradi covid19. Vemo, da je takšno stališče povsem iracionalno in dejansko zelo mastna laž, vendar to ne spremeni dejstva, da je zelo veliko ljudi razmišljalo prav na takšen način! Odločitev, da dajo svoj glas »pernatemu menedžerju«, je bil z njihovega zornega kota (!) daleč najboljša odločitev v tistem trenutku. Češ, nimamo kaj izgubiti, vsaj ukrepov ne bo več. In verjemite, v tistem trenutku nihče ni mislil dosti na prihodnost. Politika je prostor tveganja, dogaja pa se tukaj in zdaj. Morda s sedanje časovne distance lahko rečemo »a vam nismo rekli, da bo tako«, toda na dan volitev večina pač ni razmišljala v tej smeri, pač pa v smeri “tukaj in zdaj”. Še več, tedanja opozorila so jo le še bolj podžgala v prepričanju o pravilnosti njihove odločitve.
Ko pa gre denimo za davke, bo javnomnenjski inženiring preusmeril ost – takrat bo nenadoma prihodnost zelo pomembna. Jasno je, da nihče nima rad višjih davkov, ker nas konec koncev tepejo po žepu. Toda ko je Golobova vlada začela zviševati dajatve in ukinjati projekt postopnega zmanjševanja davčne obremenitve plač, se je javno mnenje večinsko postavilo na Golobovo stran. Jasno, ker so davki potrebni, ker je potrebno sodelovati pri zagotavljanju skupne blaginje in ne moremo gledati zgolj na lasten egoizem, ne da bi skrbeli za skupnost. Tako se vzorec razmišljanja lahko hitro obrne.
Najprej minimalizirana, sedaj že pozabljena laž o izobrazbi
Poglejmo sedaj enega najbolj svežih primerov javnomnenjskega trika. Gre za imenovanje nove kmetijske ministrice, ki je v manj kot enem tednu brez težav prišla na ta položaj – ne glede na razkritje medijev, ki ne sodijo v mainstream (Požareport, Demokracija, itd.), da je kandidatka lagala o svoji izobrazbi. Pustimo ob strani dejstvo, kako je v zakulisju prišlo do inavguracije Mateje Čalušić (o tem podrobneje piše Požareport, šlo naj bi za posebno operacijo, ki jo je izvedla Vesna Vuković, desna roka Roberta Goloba) – vendar je treba priznati, da je vladajoča stranka zelo hitro nevtralizirala očitek o laganju o izobrazbi. V normalni državi z demokratično tradicijo bi to pomenilo odstop s poslanskega mesta, tu pa se je zgodilo celo napredovanje na ministrsko funkcijo, kar pomeni, da imamo Slovenci glede tega zelo visok tolerančni prag (vendar le, ko gre za »naše«).
Ampak pazite: če boste ljudi vprašali, kaj je jedro očitka Čalušičevi, bodo rekli, da ji očitajo – prenizko izobrazbo (pa vemo, da to ni res). In vemo, da za vodenje ministrstva sploh ni potrebna univerzitetna izobrazba (Matjaž Han ima na primer končano le srednjo šolo, pa vodi gospodarski resor). Namreč, stranka, kamor spada ministrica, je že v začetku pohitela z nekakšnim opravičilom, da je šlo za »administrativno napako«, javnost je to »nerodnost« (ki je dejansko laž!) zelo hitro odpustila. Njena laž je bila tako minimalizirana. Danes je že pozabljena. Od opozicijskih poslancev jo, kakor je razvidno iz poročila o razpravi, ni nihče izpostavljal. Ker bi verjetno s tem koristili koaliciji, škodovali pa sebi.
In navsezadnje, se spomnite nekdanjega poslanca LMŠ Darija Krajčiča? Zaradi kraje sendviča je odstopil, vendar se je »skozi stranska vrata« vrnil tako, da je po zadnjih volitvah postal državni sekretar na kmetijskem ministrstvu. Trenutno te funkcije ne opravlja, ker je bil oktobra lani po razrešitvi prejšnje kmetijske ministrice Irene Šinko tudi sam razrešen s položaja. Ni pa izključeno, da se bo spet vrnil pod novo ministrico. No, dandanes se njegove afere s sendvičem komaj še kdo spomni, marsikdo celo meni, da je eksperimentiral in sprejel vlogo kolateralne žrtve, da bi dvignil moralni rejting svojega tedanjega vladnega in strankarskega šefa Marjana Šarca.
In kaj bo sedaj sledilo današnji rutinski izvolitvi ministrice? V roku nekaj tednov bo javnost pozabila na to laž, ljudem pa se bo zdelo imenitno, da je končno ena »luštna kelnarca« tudi ministrica. Večina ljudi tako ali tako ne spremlja parlamentarnih TV prenosov, zato niti ne ve, da je do sedaj praktično neznana poslanka Gibanja Svoboda navajena nastopanja z branjem z listkov in da pravzaprav nima nobenih izkušenj ter referenc za vodenje ministrstva. Kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) bo zelo kmalu pristala med najbolj popularnimi politiki, čeprav jo do sedaj ni nihče poznal. Kar je dokaz, da javnomnenjski inženiring v naši državi zelo dobro deluje. V prid političnega podzemlja, se razume. Inženiring človeških duš namreč lahko “pokrije množico grehov”. Ali, kakor je pred dobrimi dvajsetimi leti dejal dolgoletni poslanec mag. Branko Grims: “Za slovenske inženirje človeških duš je bil Orwell navaden vajenec.”
