Piše: Peter Jančič (Spletni časopis)
Izjemno poslovno obdobje se je s prevzemom oblasti Roberta Goloba začelo za privatni zavod 8. marec, ki ga je ustanovil minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac (Levica), vodi pa ga levičarska aktivistka Nika Kovač.
Čeprav še naprej nimajo zaposlenega nikogar, so jim prihodki zadnja leta eksplodirali. V primerjavi z letom prej so se jim lani skoraj podvojili. Bližajo se milijonu. V primerjavi s časi vlade Janeza Janše ali Marjana Šarca so eksplodirali kot supernova. V času tistih vlad so imeli le po nekaj tisoč evrov prihodkov in odhodkov. Po bilancah Agencija za javnopravne evidenca (Ajpes) so se jim prihodki in odhodki zadnja leta gibali tako:
Gre za strankarski zavod, ki je obvod za izvajanje in financiranje kampanj, ker pri zavodih ni nadzora in zakonskih omejitev. Še podatki, ki jih objavljam, niso kar dostopni javnosti. Posebej je treba prositi zanje. Maljevac se je leta 2022 zaradi prevzema oblast iz ustanoviteljstva (lastništva) zavoda umaknil. Kovačevo mediji in organizatorji prireditev, kjer še posebej zadnje čase pogosto gostuje, predstavljajo kot ustanoviteljico in direktorico tega zavoda. To dvoje se zakonsko izključuje.
Za Kovačevo je znano, da jo je pred časom nekaj časa zaposlena v Zavodu Pionirski dom, ki sodi pod mestno občino Zorana Jankovića. Njen zavod pa je proti meni sprožil uspešen spor pred častnim razsodiščem društva novinarjev, da ne bi smel razkriti imena Katarine Ravnikar, ki ji je župan Zoran Janković uredil zaposlitev za intimnosti. Ime in priimek bi, je določilo razsodišče, moral ljudem prikriti, ko sem poročal, kako je farmacevtka neuspešno tožila kriminalista, ki sta naredila zabeležko o odnosih z županom. Sporno za Ravnikarjevo v sodnem postopku je bilo, kar je iz zabeležke nastal vtis prisile Jankovića. Ravnikarjeva je na sodišču zanikala, da bi jo župan silil, bilo ji je samoumevno, kaj si želi kot moški. Obratno pa je Kovačeva in častno razsodišče odločilo, da bi ime in priimek moral prikriti, ker je bila Ravnikarjeva po njihovi oceni žrtev. V času spora priimka, ki bi ga po oceni 8. marca in častnega razsodišča morali prikriti javnosti, ta več ni uporabljala. Je pa bil ta priimek že davno znan javnosti zaradi poročanja Bojana Požarja in Slovenskih novic, kjer javnosti niso prikrivali pomembnih dejstev.
Drugi mediji so jih. Razsodba je pokazala popolno zlizanost novinarske in “nevladne” organizacije. Društvo novinarjev zadnja leta financira vlada, obe pa sta podpirali največjo čistko na RTVS, ki so jo izvedle stranke Svoboda, SD in Levica, da bi ohranile in še okrepile svoj nadzor nad daleč največjim medijem. S spremembo zakona je društvo novinarjev dobilo tudi svojega zastopnika s svetu RTVS, ki je čistko, predčasno so bili zamenjani tudi odgovorni uredniki, tam pomagal izvesti.
V imenu ima zasebni zavod 8. marec zapisano besedo inštitut, da je videti bolj učeno, čeprav nima nobene zveze z znanostjo ali izobraževanjem. To pokaže že, ker Zavod 8. marec nimajo niti enega zaposlenega. Ta zavod, katerega politično propagandno dejavnost številni mediji zaradi močnih osebnih povezav med novinarji in politiki levice redno reklamirajo, posluje povsem ne transparentno. Od kod je denar, je prikrito. V številnih referendumskih in volilnih kampanjah pa na vso moč pomaga vladnim strankam. V kampanji za čistko na RTVS, da bi te stranke ohranile svoj vpliv, je ta Zavod porabil celo drugi največ denarja med vsemi organizatorji kampanj.
8. marec je primer izrabljanje luknje, ko sistem za politične stranke zahteva transparentno poslovanje, ne smejo se financirati iz tujine, prepovedane so vse donacije pravnih oseb, pravilnost porabe denarja pa vsaj občasno nadzoruje računsko sodišče. Pri privatnem zavodu, ki ga ustanovijo politiki, pa ni nobene od teh omejitev. Stranke zaradi tega na zasebne zavode prenašajo del svoje dejavnosti, da se izognejo omejitvam denarnega poslovanja in nadzoru. Tveganje korupcije, ker ni nadzora, je velikanko. Od strank na videz povsem ločeno poslovanje takšnega zavoda pa se še dodatna splača, ker v vsaj delu medijev zaradi tega lahko veliko več prostora namenijo tej organizaciji in njeni politični propagandi. Vtisu politične pristranosti in navijaštva, čeprav sta povsem očitna, se izognejo tako, da lažno trdijo, kako ta zavod nima nič s stranko in politiki, ki so ga ustanovili.
Letno poročilo zasebnega zavoda 8. marca za lansko leto, iz katerega črpam podatke, je takšno:
Kako strahovito medije napihujejo dogodke ob 8. marcu, kaže izpis brskalnika google o zbiranju podpisov, s katerimi poskuša ta Zavod na evropski ravni vplivati, da bi lahko ženske iz držav, kjer otežujejo izvedbe splavov, s financiranje evropske unije splav izvedla v državah, kjer omejitev ni. Ena takšnih je Slovenija. Da je 8. marec zbral milijon podpisov in dosegel “zgodovinski” uspeh, mediji poročajo in ponavljajo že štiri mesece. Da so zbrali milijon podpisov in s tem izpolnili pogoje za vložitev pobude, smo, denimo, izvedeli že decembra lani. Pa pozneje še velikokrat. Nazadnje, da jih je 1,2 milijona, konec marca. Zadnje dni pa še, da so pa zdaj prenehali zbirati podpise.
