-1.1 C
Ljubljana
ponedeljek, 6 februarja, 2023

Na pragu prelomnice: tudi predsedniške volitve odločajo o prihodnosti

Piše: Gašper Blažič

Nedelja, 23. oktober, bo za Slovenijo volilni dan. Takrat se bo namreč za funkcijo predsednika republika spopadla sedmerica kandidatov, čeprav jih je kandidaturo napovedovalo precej več. Zagotovo pa so te volitve zelo pomembne za slovensko prihodnost ne glede na to, da predsednik republike sicer nima takšnih pooblastil kot v državah s predsedniškim (ZDA) ali polpredsedniškim (denimo v Franciji) sistemom.

 Slovenska ustavna ureditev je glede predsednika republike še najbolj podobna avstrijski. Tudi tam namreč potekajo neposredne volitve predsednika republike (za šestletni mandat), medtem ko v Italiji in Nemčiji predsednika izvoli parlament. V začetku oktobra je bil za nov mandat izvoljen dosedanji avstrijski zvezni predsednik Alexander Van der Bellen, nekdanji voditelj avstrijskih Zelenih, ki je naklonjen tudi slovenski manjšini v Avstriji in se je v slovenskem jeziku opravičil za dosedanje neizpolnjene zaveze avstrijske države do tam živečih Slovencev. Tudi v Avstriji se je za položaj predsednika potegovalo sedem kandidatov, Van den Bellen pa je bil s 55,4 odstotka izvoljen že v prvem krogu in je vse kandidate pustil daleč za seboj. Še najbolj se mu je približal svobodnjaški kandidat Walter Rosenkranz z 18,4 odstotka glasov.

Milan Kučan in Danilo Türk sta bila primera predsednikov republike, ki sta izključevala drugače misleče. (Foto: EPA/Blaž Samec, STA/Nebojša Tejić)

Kakšna pooblastila ima predsednik?

Tako v Avstriji. Kaj pa Slovenija? Še preden se posvetimo aktualnemu notranjepolitičnemu dogajanju, najprej nekaj besed o tem, kakšna ustavna pooblastila ima pri nas predsednik republike. Slednji med drugim razpisuje volitve v državni zbor, razglaša zakone najkasneje osem dni po njihovem sprejetju, če državni svet ni zahteval vnovičnega glasovanja (kar pomeni, da zakone podpiše, preden se  objavijo v Uradnem listu RS), postavi in odpokliče veleposlanike in poslanike republike ter sprejema poverilna pisma tujih diplomatskih predstavnikov, imenuje državne funkcionarje, kadar je to določeno z zakonom; izdaja listine o ratifikaciji; odloča o pomilostitvah; podeljuje odlikovanja in častne naslove; na zahtevo državnega zbora mora izreči mnenje o posameznem vprašanju; skliče prvo sejo novega državnega zbora, in to najkasneje dvajset dni po njegovi izvolitvi; lahko zahteva tudi sklic izredne seje državnega zbora; po posvetovanjih z vodji poslanskih skupin državnemu zboru predlaga kandidata za predsednika vlade; predlaga sodnike ustavnega sodišča, prav tako predlaga pet od enajstih članov sodnega sveta.
Kadar se državni zbor ne more sestati, predsednik republike na predlog vlade odloča o razglasitvi vojnega ali izrednega stanja, nujnih ukrepih in njihovi odpravi. Lahko tudi izdaja uredbe z zakonsko močjo, s katerimi se lahko pod določenimi pogoji izjemoma omejijo posamezne pravice in temeljne svoboščine. Odločitve, ki jih sprejme, da v potrditev državnemu zboru, takoj ko se ta sestane.

Borut Pahor je kot predsednik republike klecnil v primeru politično motiviranega odpoklica veleposlanika Toneta Kajzerja iz Washingtona. Šele po že odobrenem in podpisanem odpoklicu je priznal, da je bila ta odločitev napačna. (Foto: Twitter)

Kako je Pahor klecnil pri Kajzerju

Med naštetimi pristojnostmi v zadnjem času izstopata predvsem dve: imenovanje in odpoklic veleposlanikov ter predlaganje kandidatov za ustavne sodnike. Marsikdo se bo spomnil na nedavni predčasni (pravzaprav kazenski) odpoklic kariernega diplomata Toneta Kajzerja s funkcije slovenskega veleposlanika v Washingtonu. Kot je znano, je septembra zunanje ministrstvo pod vodstvom Tanje Fajon (SD) veleposlaništvom poslalo depešo za zbiranje podpisov za Natašo Pirc Musar kot kandidatko za predsednico države in je za to na ministrstvo poslala zaprosilo. Kajzerjev »greh« pa je bil v tem, ker je menda fotografiral zaslon z depešo in fotografijo poslal predsedniku opozicijske SDS Janezu Janši, ta pa je fotografijo objavil na svojem profilu na Twitterju. No, Golobova vlada se je na to dejanje odzvala, kot da bi šlo za nekakšno veleizdajo in izdajanje tajnih podatkov iz depeš, ki so sicer zaupne narave, ter sklenila, da Kajzerja odpokliče, ker naj bi bil interesom opozicijske stranke dal večjo veljavo kot interesom države, ki jo zastopa – ob tem pa je očitno vladni propagandni aparat prepričal veliko večino članov diplomatskega zbora, da gre za skrajno zavrženo dejanje. Kakorkoli že, Kajzerjeva diplomatska kariera je bila končana v trenutku, ko je odlok o odpoklicu podpisal tudi predsednik republike Borut Pahor. Pri tem je bilo bizarno, da se je Pahor pozneje razjezil na vlado, češ da se ni prej posvetovala z njim. Po njegovo je odpoklic pretiran ukrep, ker Kajzerjevo dejanje »ni imelo neposrednih škodljivih posledic za zunanjepolitične interese države. Veleposlanik je ravnal narobe in bi bila morda kakšna druga sankcija primernejša kot pa sam odpoklic«. A po toči zvoniti je prepozno in mnogi menijo, da je šel Pahor v poslušnosti vladi predaleč, kar pomeni, da bi s podpisom odpoklica počakal. Vendar tega ni storil, saj je vladno odločitev potrdil in jo javno kritiziral, šele ko je bilo že prepozno.

Dva nekdanja premierja, ki sta nato postala predsednika republike: Janez Drnovšek in Borut Pahor. Drnovšek je v prvem delu svojega predsedniškega mandata, dokler ga ni prizadela huda bolezen, deloval zelo solidno, Pahor ga je nato poskušal posnemati. (Foto: EPA/Justin Lane, STA/Jure Makovec

Bo v Washington odšel proruski diplomat?

Mimogrede: o mogoči zamenjavi Kajzerja smo na naši spletni strani pisali že v nedeljo, 11. septembra, zvečer, ko se v javnosti še vedelo nič o morebitnem odpoklicu. Pri tem smo tudi namignili, da želi Golobova vlada s tem dati t. i. tolažilno nagrado Marti Kos, ki bi lahko postala nova slovenska veleposlanica v Washingtonu, čeprav jo je inšpekcija MNZ nadzirala že dvakrat: v Berlinu in nato še v Bernu, kjer je leta 2020 v času, ko je zunanje ministrstvo vodil sedanji predsedniški kandidat Anže Logar, odstopila. Kot je znano, je vlada sklep o odpoklicu Kajzerja sprejela 16. septembra, štiri dni kasneje pa je odpoklic dokončno potrdil Pahor. Očitno pa je, da bodo v vladi z imenovanjem novega veleposlanika počakali najprej na izvolitev novega predsednika republike. A sedaj Marte Kos, ki je medtem odstopila tudi kot podpredsednica Gibanja Svoboda, nihče več ne omenja v zvezi z Washingtonom, čeprav še vedno lahko pride do presenečenja. Nekateri krogi so najprej omenjali, da bi lahko veleposlanik postal sedanji državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Vojko Volk, ki naj bi bil tudi glavni kreator zunanje politike Golobove vlade (in to močnejši od zunanje ministrice Tanje Fajon, ki je bila sicer na sobotnem kongresu znova izvoljena za predsednico SD, a tokrat brez protikandidata in brez vpliva na izbiro glavnega tajnika stranke, kar bo nedvomno oslabilo njen položaj tako znotraj stranke kot znotraj vlade). Po kuloarjih pa že kroži ime novega kandidata, prav tako državnega sekretarja v Golobovem kabinetu Andreja Benedejčiča. Gre za slovenskega diplomata, o katerem je Požareport pisal, da je znan po proruski usmeritvi in je v zadrego spravljal že nekdanjega zunanjega ministra Karla Erjavca. Takšna odločitev v času Putinove vse večje agresivnosti pa bi lahko močno zaostrila odnose Slovenije ne samo z ZDA, ampak tudi z zvezo Nato in celotnim Zahodom.

Kaj pa ustavni sodniki?

Predsednik republike ima močno vlogo tudi pri predlaganju kandidatov za ustavne sodnike. Žal je Pahorju spodletelo, da bi v svojih dveh mandatih poskrbel za bolj uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča, kar se je pokazalo predvsem v obdobju prejšnje vlade, ko je ustavno sodišče ekspresno hitro razveljavljalo odloke vlade, ko je šlo za varnost pred epidemijo. V zadnjem času pa je ustavno sodišče pritrdilo tudi interesom LGBT, s čimer je vprašljiv tudi morebiten referendum o družinskem zakoniku, saj lahko pride do odločitve, da je referendum neustaven in s tem nedopusten, ker naj bi posegal v človekove pravice. Zadnje čase pa so zakrožile govorice, da bi Golobova koalicija za ustavno sodnico utegnila predlagati aktivistko Mirovnega inštituta Nežo Kogovšek Šalamon.

Prav ta primer kaže, da je predsednik republike kot glas razuma tudi jeziček na tehtnici. Kakorkoli si že mislimo – tudi zaradi hude napake pri Kajzerjevem odpoklicu – o Borutu Pahorju, sicer levičarju, ki je svojo kariero začel kot zunanjepolitični svetovalec na CK ZKS v času, ko je bil predsednik Milan Kučan, nato postal poslanec, predsednik SD, predsednik državnega zbora, za nekaj časa celo evroposlanec in nato premier (zanimivo, da nikoli ni bil zunanji minister), lahko rečemo, da je v obdobju od 2012 do danes predstavljal solidno držo evrolevičarja, ki drugače mislečih načeloma ni izključeval v nasprotju s svojim predhodnikom Danilom Türkom, ki mu naskok na drugi mandat ni uspel, saj se je že preveč kompromitiral z držo režimskega aparatčika.

Predsednik republike ima tudi pristojnost, da predlaga kandidate za ustavne sodnike. Žal je Ustavno sodišče RS zadnja leta nazorsko neuravnoteženo in s tem pristransko. (Foto: STA/Daniel Novaković)

Pahorjev vzpon in pot do izvolitve

Pahor se je v ospredje prebil leta 1997 kot novoizvoljeni predsednik (ZL)SD, nasledil je Janeza Kocijančiča), kot predstavnik nove generacije politikov leve sredine, ki je takrat želel slediti konceptu »tretje poti« po zgledu britanskih laburistov pod vodstvom Tonyja Blaira. Že takrat je bil deležen kritike starejših in bolj dogmatično usmerjenih strankarskih sopotnikov. Po volitvah leta 2008, ko je SD dosegla prvo mesto, je prevzel vodenje vlade, a se je pokazalo, da ni ravno operativec, njegova vlada ni dokončala celotnega štiriletnega mandata. Je pa takrat javno govoril o »stricih iz ozadja«, ni pa si jih upal poimensko našteti. Na zadnjem kongresu SD pred predsedniškimi volitvami leta 2012 v Kočevju je za las izgubil proti Igorju Lukšiču, a s tem mu je stranka dala dobro popotnico za uspeh na predsedniških volitvah. V svoji kampanji je zaradi všečnosti velikokrat izpadel tudi smešno, a zaradi tega je bil dejansko največ kritike deležen iz lastnih vrst – nedavno ga je zaradi tega napadla sedanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan, ki od sobotnega kongresa SD naprej ni več podpredsednica SD. Dilema pomladnega oz. demokratičnega (»desnosredinskega«) tabora pa je bila v tem, ali podpreti sorazmerno pragmatičnega Pahorja in s tem pustiti nekaj manevrskega prostora pri uveljavljanju pomladne agende ali pa podtalno podpreti katerega od dogmatičnih tekmecev, ki bi vladavino tranzicijskih plenilcev že v kratkem času pripeljal čez Rubikon. Takšna dilema se je pojavljala denimo leta 2017, ko se v drugi krog ni prebil nihče od kandidatov iz pomladnega tabora (kjer je, vsaj formalno, tudi Ljudmila Novak ne glede na to, da s svojimi stališči dobesedno že imitira Spomenko Hribar). V drugi krog se je uvrstil tedanji kontroverzni kamniški župan Marjan Šarec in Pahorju pobral kar precej glasov. Bojan Požar je tedaj pravilno napovedal, da je bila to le odskočna deska za Šarčev pohod na vlado, kar se je izkazalo za resnico. Poleti 2018 je Šarec postal predsednik vlade ne glede na to, da je največ glasov osvojila SDS. Pahorju, ki se je poleg borčevskih proslav udeleževal tudi srečanj katoliške mladine v Stični, se je po drži nekoliko približal Janez Drnovšek v prvi polovici svojega edinega mandata.

Stabilna podpora Logarju

Za zdaj javnomnenjske raziskave kažejo dokaj stabilno podporo Anžetu Logarju, temu pa tesno sledi Nataša Pirc Musar. Logar je po svoji drži dokaj podoben Pahorju, za odtenek manj populističen in nekoliko bolj prilagodljiv večinskim opredelitvam glede pomembnih ideoloških vprašanj, zato bi imel – seveda pod normalnimi pogoji – zelo dobre možnosti, da postane predsednik republike. To bi pomenilo, da bi Slovenija prvič dobila predsednika republike iz izvirno demokratičnega tabora. Če se seveda prebije v drugi krog, kar bo spričo dejstva, da so v tekmi posamični predstavniki strank (NSi je predlagala svojega kandidata Janeza Ciglerja Kralja, ki bo imel težavo, ker se NSi tako rekoč že vključuje v zdajšnjo koalicijo), nekoliko teže, bo zagotovo imel precej veliko opraviti s tem, da ga bo tranzicijska levica poskusila izločiti, ker je pač član SDS (kar je njegov edini »greh«). In zanimivo je, da takšen razplet napoveduje – na podlagi lastnih izkušenj – predsedniški kandidat iz leta 2007 Lojze Peterle. No, morda bo Logarju vendarle nekoliko pomagal srdit spopad med Natašo Pirc Musar in Milanom Brglezom, ki v nasprotju z Danilom Türkom leta 2007 ni več politično »nepopisan list«, pa čeprav nastopa zelo spravljivo.

Anže Logar je prvi pomladni predsedniški kandidat, ki ima zelo resne možnosti za zmago na predsedniških volitvah. A boj v drugem krogu bo zelo trd in do konca negotov. Odločal bo vsak glas. (Foto: Facebook)

Dve možnosti globoke države

A večji mlinski kamen za vratom slovenske države je to, da je Golobova koalicija prav pred kratkim zavrnila vsako možnost nadzora nad postopki v Državni volilni komisiji (DVK), ob tem pa brezobzirno ščiti direktorja DVK, nekdanjega poslanca tranzicijsko-plenilske LDS Dušana Vučka. Pri tem v koaliciji sploh ne zanikajo nepravilnosti, ki so se dogajale pri zadnjih volitvah, pri tem pa se seveda pojavljajo arogantni pozivi, češ, vrnite poslanske mandate, če mislite, da so bile volitve nelegitimne. Kot je znano, je pred kratkim prišlo do hudih protestov v Bosni in Hercegovini, natančneje v Republiki Srbski, kjer so množice prepričane, da je Milorad Dodik – sicer dober prijatelj Milana Kučana in Vladimirja Putina – znova dobil mandat predsednika s pomočjo goljufij. A tu moramo ločiti med seboj dve možnosti, ki jih ima pred seboj globoka država: ali se umestitve svojega kandidata loti s pomočjo psihološke manipulacije z množicami ali pa s pomočjo poneverb na volitvah. Ali pa kar obojega. Do sedaj se je še vedno zgodilo, da kandidatom demokratične strani v drugem krogu ni moglo uspeti: leta 1990 je Kučana lovil Jože Pučnik, leta 2002 pa je Janeza Drnovška v drugem krogu izzivala Barbara Brezigar. Pet let kasneje je proti Türku izgubil Peterle, kar je bil tudi zadnji drugi krog volitev s pomladnim kandidatom.

V Republiki Srbski je zaradi poneverb na volitvah prišlo do protestov – pri nas je očitno »vse v redu« z DVK, ki jo vodi Dušan Vučko, nekdanji poslanec LDS, ki ga Golobova vlada ščiti. (Foto: Twiter, STA/Anže Malovrh

Predsedniške volitve od Kučana do Pahorja

Slovenija je svojega prvega predsednika republike uradno dobila jeseni 1992. Pred tem je imela predsednika republiškega predsedstva zaradi stare kardeljanske ustavne ureditve, saj leta 1990 na prvih večstrankarskih volitvah še nismo imeli nove ustave, zato so bile izvedene volitve posebej za predsednika predsedstva in posebej za člane predsedstva (volili smo štiri člane predsedstva, kar je bila sicer polovično število članov predsedstva SR Slovenije v obdobju 1988–1990, ko so bili v predsedstvu, ki ga je vodil Janez Stanovnik, člani Majda Gaspari, Alojz Briški, Ivo Fabinc, Janko Pleterski, Milan Kučan, Jože Smole, Ivan Ribnikar in Andrej Marinc). S sprejetjem nove ustave konec leta 1991 je Slovenija formalno dobila predsednika republike s petletnim mandatom, pri čemer lahko predsednik kandidira le še enkrat, dejansko pa smo predsednika republike dobili s prvimi predsedniškimi volitvami slabo leto kasneje. Nova ustava je namesto dotedanje tridomne skupščine uvedla državni zbor, državni svet in Vlado Republike Slovenije (čeprav se je Izvršni svet RS že v času osamosvojitve formalno preimenoval v vlado, sekretariati pa v ministrstva).

Največ kandidatov za predsednika (devet) se je potegovalo leta 2002 in 2017. V seznamu smo navedli le odstotke zmagovalnih kandidatov oz. tistih, ki so se uvrstili v drugi krog. Predsednika republike smo v drugem krogu prvič izbirali šele leta 2002. Zmagovalni kandidat je zapisan v poudarjeni pisavi.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine