Piše: Petra Janša
Brali smo že, da se je sodni svet nedavno seznanil s pojasnili predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika o dodeljevanju zadev in z veliko večino (devet za, eden proti) sklenil, da se začne postopek ugotavljanja obstoja okoliščin za razrešitev predsednika sodišča.
Kot pravijo poznavalci, se lahko zgodi, da bo sodni svet predsednika Okrožnega sodišča v Ljubljani Marjana Pogačnika razrešil, ta pa se bo potem upokojil, saj je malo verjetno, da bo delo nadaljeval kot navaden sodnik. Isti viri so še dodali, da so postopki za razrešitev načeloma dolgotrajni. Spomnimo. Konec lanskega leta, natančneje 19. decembra, je Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v primeru odvzema otrok materi, ki je zaradi upiranja otrok potekal več ur, odločilo, da je bila prepoved stikov matere z otroki neupravičena in da so bile tako materi kot otrokom kršene pravice. Prav tako ni bila pravilna niti izbira sodnice, ki je konkretni primer vodila. Predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča je tako po ugotovitvah sodišča, s tem ko »je zadeve pritožnikov dodelil določenemu sodniku v nasprotju z objektivnimi, vnaprej določenimi merili, nasprotoval temu, da se zagotovi naključnost pri dodeljevanju primerov«.
Začeli postopek Pogačnikove razrešitve
In čeprav je ESČP razsodilo, da je Marjan Pogačnik, predsednik ljubljanskega okrožnega sodišča, kršil pravni red, je ta še naprej užival zaupanje predsednika vrhovnega sodišča Miodraga Đorđevića, in to vse do nedavnega, ko so se v sodnem svetu odločili, da bodo začeli postopek njegove razrešitve na podlagi 64. člena zakona o sodiščih. Ta namreč določa, da se predsednik sodišča razreši s funkcije predsednika, če zadev sodne uprave ne opravlja skladno s predpisi ali z merili za kakovost dela sodišč ali če jih ne opravlja pravočasno; če s kršitvijo predpisov ali kako drugače okrni načelo neodvisnosti sodnikov pri sojenju; če sodišče, ki mu predseduje, dve leti zaporedoma neupravičeno ne doseže načrtovanih poslovnih rezultatov, pa tudi če krši ali dopusti kršitev predpisov v zvezi z dodeljevanjem zadev. Skladno z zakonom o sodiščih o razrešitvi predsednika sodišča odloči sodni svet, ki mora pred odločitvijo pridobiti tudi mnenje ministra, pristojnega za pravosodje, in predsednika vrhovnega sodišča. Predsedniku sodišča mora biti sicer v postopku razrešitve dana možnost, da poda pisno izjavo o vseh okoliščinah, ki zadevajo razrešitveni razlog. Sodni svet se je 17. aprila s Pogačnikovimi pojasnili že seznanil, pojasnila drugih navedenih pa še čaka.
O »naših« in nasploh sodnikih
Kako in zakaj se dodeljujejo pravi sodniki, ki sodijo po nareku, pa je nedavno v oddaji Kdo vam laže plastično razložil tudi nekdanji sodnik Zvjezdan Radonjić, ki je za portal Nova24TV po omenjeni sodbi ESČP med drugim dejal, da je »sam o zakonitosti poslovanja gospoda Pogačnika v preteklosti pisal dovolj«. »Nikoli ni posvečal posebne pozornosti dodeljevanju zadev po abecednem sosledju,« je tedaj poudaril in pozval sodni svet, da ga glede na zakonske določbe brezpogojno razreši. Prav tako je Pogačnikova zadeva zanimiva tudi z vidika, kako »vesoljsko« so se dodeljevali sodniki in sodniki porotniki v zadevi Trenta, kot je preskakovanje abecednega reda itn. Kako se krši pravica do naravnega sodnika, je nekdanji sodnik opisal v omenjeni oddaji: »Sto načinov kršitve je – na vpisniku, tako da sodnik zboli in mu rečejo Janez, zboli danes in ostani doma … Predsedniki sodišč vedo, kdo je bolj mehak, kdo je bolj trd. Včasih se določajo spisi tako, da se preskoči red, da se spisi založijo za dva, tri dni. Če še ne gre, se pokliče, da tožilstvo prosi, da se spise vrne, češ da nekaj dopolnijo.« Dodal je, da »imamo ‘naše’ sodnike in nasploh sodnike«. »’Naši’ sodniki so zaščiteni – teh je morda 150, 200 v državi. Njim se ne more nič zgoditi, oni so multi zadovoljni s takšnim stanjem, kakršno je. Vendar obstaja še vedno nekih 500 sodnikov, ki so marginalizirani, katerih znanje se zaničuje, katerih poštenje se zaničuje. (…) Ti se ne morejo sprijazniti s takšnim stanjem stvari. In tu vidim neko možnost, da se začne filtracija pravosodja, pri čemer mora biti tudi politika zraven, saj se sodstvo samo nikoli ne bo prečistilo,« je še prepričan Radonjić.
Predsednik vrhovnega sodišča, tajkun in narkodiler
Radonjić je komentiral tudi posnetek, ko se predsednik vrhovnega sodišča in dolgoletni ljubljanski župan objemata kot največja prijatelja, pri čemer vemo, da je slednji v mnogih odprtih postopkih. »Da se predsednik vrhovnega sodišča objema z nekim obdolžencem in daje jasno vedeti, da sta prijatelja, je še najmanjši problem. Pet metrov stran je na častni tribuni sedel največji narkodiler v državi, predsednik Pahor pa 15 metrov po vertikali vstran. Zdaj glejte, kaj mora predsednik države gledati pred sabo – na petih kvadratnih metrih imate predsednika vrhovnega sodišča, vrhunskega tajkuna in zraven še osebo, ki je zdaj že pravnomočno obsojena zaradi ‘dilanja’ ogromnih količin mamil,« je pojasnil nekdanji sodnik Radonjić. »A se nič ne zgodi,« je pripomnil voditelj oddaje Boris Tomašič. »Ja, se. Dogaja se, da oni bogatijo,« je hudomušno pripomnil gost oddaje in pri tem opozoril na pomembno vlogo medijev pri tem.
Kako sodnik ve, kaj mora narediti?
Nekdanji sodnik Radonjić pa je še bolj nazorno odgovoril na voditeljevo vprašanje, kako sodnik ve, kaj mora narediti. »Glejte, oni se neuradno družijo med sabo – hodijo na morje na orade, pečejo se čevapčiči v Kninski krajini, potem tja povabijo tudi predsednika vrhovnega sodišča in tam se on z njimi druži. (…) Dajo mu vedeti, da imajo oni tu svoje interese in da bo hudo, če jih ne bo upošteval. Potem se lahko tudi direktno pokliče po telefonu, češ, dajva se dobiti na kavi. Tako kot midva sediva zdaj tukaj, sedita onadva in se mu enostavno pove, kaj je interes. Nato neki vrhovni sodnik zadevo spravi navzdol po vertikali do druge ali do prve stopnje,« je bil jasen sodnik in dodal, da »najpomembnejše stvari grejo po navadi prek političnih in sodnih struktur«. »Vedno je na vrhovnem sodišču precej ljudi, ki so jih tam inštalirale odvetniške družbe, politične sile in oni seveda odgovarjajo tem svojim. To so po navadi tudi predsedniki disciplinskih komisij – vsem naokoli solijo pamet v etičnih komisijah in ne moreš se jih znebiti. Navadni sodniki, ki to nedotakljivost spremljajo, enostavno vidijo, da morajo ukrepati, tako kot je njim všečno.«
Od kod prihaja diktat, kako se sodi?
Na vprašanje, od kod prihaja diktat, kako se sodi, je nekdanji sodnik odgovoril, da obstaja neka struktura interesov po posameznih panogah. »Nekih dvesto, tristo ljudi odloča. Oni seveda ne sedijo vsak dan skupaj, da bi se dogovarjali, ampak pokrivajo neka področja – eden krije mamila, drugi krije medicinske pripomočke, tretji krije dogajanje v športu, četrti pokriva gradnje, peti pokriva javne razpise itn. Tu so različne zavarovalnice, tu so različne banke in njihovi vodstveni kadri, ki se neradi izpostavljajo v javnosti in orkestrirajo ta dogajanja – v politiki prek političnih strank levice, v sodstvu pa po navadi prek predsednika vrhovnega sodišča, ki ga nastavijo,« je razložil Radonjić. »Če pa zadeva ni tako pomembna, kot je ta Janševa, ki je po vsej verjetnosti prišla prek politike na vrhovno sodišče, potem se za take zadeve kličejo predsedniki višjih sodišč ali pa celo okrožnih sodišč. Vedeti moramo, da tu ne gre samo za kazenskopravne primere, tu gre predvsem za gospodarstvo. Največ teh interesov se uresničuje prek gospodarskih zadev – tu so razni stečaji, kjer izginjajo milijoni in milijoni evrov, tu so različni stečajni upravitelji, ki sodelujejo z vsemi. (…) Nekemu podjetniku odpustijo 38 milijonov evrov, če je prave krvi itn. Se pravi, kontrola sodstva je namenjena pokrivanju vseh teh vej postopka, prihaja pa iz višjih krogov globalno globoke države, ki sodelujejo tudi z domačimi strukturami in uveljavljajo ta svoj, tuj bruseljski interes,« je povedal nekdanji sodnik Radonjić. Kot je še dejal, gre za zelo kompaktno gmoto vsemogočnih ljudi, ki prek sistema postavijo vrhovnega sodnika, predsednike višjih in okrožnih sodišč.
Pomembna tudi hitrost sojenja
V nadaljevanju pogovora sta z voditeljem osvetlila tudi, da za pravično sojenje ni pomemben le rezultat sojenja, ampak tudi njegova hitrost. Tomašič je ob tem spomnil, da se zadeva Trenta vleče že petnajsto leto, kar vpliva ne le na Janševo politično kariero, ampak je to tudi hud pritisk na njegovo družino, kar je potrdil tudi Radonjić. Pri tem je slednji komentiral tudi oprostilno sodbo Janeza Janše in soobtoženih na celjskem okrožnem sodišču, ki ga je, kot je dejal, presenetila, saj takega izida ni pričakoval – tudi zaradi nekaterih podatkov, ki jih je imel iz sodniških vrst. »Če je sodnica odločila po svoji vesti, ji čestitam in ji želim vse najboljše, če pa se izkaže, da je v zadnjem trenutku prišlo do teh aktivnosti, da se ena absolutna obsodilna sodba spremeni v oprostilno, potem lahko rečemo, da je to neki nov ‘timing’ ali pa morda prevelik pritisk javnosti. Mimogrede, poslušal sem, kar je predsednik Janša danes (18. 4., op. p.) govoril o sojenju, in podpišem vsako besedo,« je nadaljeval nekdanji sodnik, ki ne dvomi, da si lahko Janša v tej zadevi oddahne ne prej kot marca prihodnje leto, ko bodo volitve.
Negativna selekcija v tožilstvu
Nekaj kritičnih besed pa je nekdanji sodnik namenil tudi tožilstvu. »Morate vedeti, da vrhovi državnih tožilstev po ravneh nenehno kontaktirajo s sodišči. Državni tožilci imajo dolžnost v svoj dnevnik pisati vse, kar se jim zdi nenavadno na neki obravnavi. To potem predsednica tožilstva pošlje predsedniku sodišča in on to zbira v mapo. Nato povabi sodnika k sebi in ga začne nadirati in mu našteva primere iz te mape, ko je pravzaprav državni tožilec tisti, ki je denunciral sodnika. To so sklopi raznih mehanizmov, ki se jih poslužujejo v pravosodju. In jaz sem bil priča vsem tem zadevam. Nič od tega ne govorim na pamet,« je še dejal nekdanji kazenski sodnik in pri tem izpostavil strahovito negativno selekcijo v tožilstvu, ki je mogoča predvsem zaradi tega, ker je to samostojni odločevalec in nima nikakršnega nadzora. Kakšno rešitev za boljše delovanje tožilstva ima Radonjić, pa si lahko ogledate v posnetku omenjene oddaje na Nova24TV, kot tudi to, zakaj zanj ne bi bila težava, da bi se sojenja javno predvajala.
Želeli so Radonjića v lisicah
Je pa 16. aprila letos minilo že šest let, odkar je takrat še kazenski sodnik Zvjezdan Radonjić prebral razsodbo in oprostil dr. Milka Noviča. Še pred obrazložitvijo oprostilne sodbe je napovedal, kaj se mu bo zgodilo. In vse se je uresničilo. Tako sta ga v sodni postopek zaradi razkritja pritiskov spravila tudi ljubljanska sodnica Andreja Sedej Grčar in tožilka Blanka Žgajnar. Okrožna sodnica z Okrožnega sodišča v Celju Gordana Malović je v tej zadevi na prvi stopnji nekdanjega sodnika Radonjića obsodila »za obrekovanje in razžalitev zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka«, celjsko višje sodišče pa je obsodilno sodbo razveljavilo. Spomnimo, da si je omenjena celjska okrožna sodnica privoščila podlost zoper nekdanjega ljubljanskega okrožnega sodnika Zvjezdana Radonjića. Slednji je njeno odredbo, da ga v stanju anksiozno-depresivne motnje prisilno privedejo na sodišče in celo vklenejo, ocenil za sadistično izživljanje. Celjsko okrožno sodišče bo tako moralo znova odločati o zadevi. Poznavalci pravijo, da bodo sodniki zadevo zastarali.
