Piše: STA, C. R., G. B.
Na sodišču v Osijeku so na 20 let zapora v odsotnosti obsodili nekdanjega šefa jugoslovanske vojaške protiobveščevalne službe (KOS) Aleksandra Vasiljevića. Sodili so mu za vojne zločine nad hrvaškimi civilisti in vojnimi ujetniki v taboriščih na območju Srbije in Hrvaške, sojenje je trajalo od leta 2018, sodba pa še ni pravnomočna.
V mestih Begejci, Stajićevo, Sremska Mitrovica, Niš in Stara Gradiška so oktobra 1991 ustanovili taborišča za vojne ujetnike, v katerih so do maja 1992 usmrtili 19 hrvaških ujetnikov, več so jih hudo poškodovali, ženske pa so sistematično posiljevali. Obtožnica proti Vasiljeviću iz leta 2011 je nekdanjemu šefu Kosa očitala kazniva dejanja, ki jih je v teh taboriščih storil kot poveljnik uprave za varnost tedanjega jugoslovanskega zveznega sekretariata za ljudsko obrambo. Vasiljević je za resnične vodje taborišč postavil sebi podrejene pripadnike varnostnega organa in na zasliševanje vojnih ujetnikov poslal več častnikov. Po navedbah iz obtožnice je vedel, da njegovi podrejeni, pa tudi pripadniki drugih enot mučijo in ubijajo hrvaške ujetnike, a ni storil ničesar, da bi to preprečil in da bi kaznovali storilce.
Sodišče v Osijeku je v ponedeljek po poročanju hrvaške tiskovne agencije Hina razsodilo, da je Vasiljević odgovoren za dogajanja v taboriščih. Predsednik sodnega sveta Zvonko Vrban je v obrazložitvi sodbe dejal, da njegovo krivdo dokazujejo zbrani dokazi, pričanja, materialna dokumentacija in pričanje samega obtoženca. Sodišče je nesporno ugotovilo tudi, da so taborišča vodili Vasiljevićevi podrejeni, čeprav so bili poveljniki taborišč uradno pripadniki tedanje Jugoslovanske ljudske armade (JLA).
Leta 1938 rojeni Vasiljević, ki se je dokončno upokojil leta 2001, je bil sicer priča tožilstva v več postopkih pred haaškim sodiščem. Leta 2003 je tako med drugim pričal tudi na sojenju proti nekdanjemu srbskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću.
Je pa Vasiljević znan tudi po tem, da je bil leta 1988 kot funkcionar KOS JLA v Beogradu poklican v Ljubljano po tistem, ko je slovenska SDV (Udba) aretirala dva člana četverice JBTZ. Medtem ko so Ivana Borštnerja kot vojaškega uslužbenca aretirali organi JLA, so Janeza Janšo in Davida Tasiča aretirali udbovci ob podpori milice, medtem ko se je Franci Zavrl zatekel na psihiatrijo in se kasneje, ob procesu proti četverici, branil s prostosti. Dogajanje je sicer podrobno opisal Igor Omerza v knjigi “JBTZ – čas poprej in dnevi pozneje”.
Kako je prišlo do “afere JBTZ”
Janeza Janšo so organi SDV aretirali 31. maja 1988 v zgodnjih jutranjih urah in ga po postopkih v prostorih Mikro Ade odpeljali na Povšetovo, dan pozneje kasneje pa so ga izročili v roke organov JLA. Že kmalu po tistem so pripadniki SDV in milice aretirali tudi Davida Tasiča, tedanjega urednika notranjepolitične redakcije Mladine. Seveda je šlo za dolgotrajne priprave na “proces proti četverici”: vrh ZKS je namreč skupaj z agenturo SDV iskal možnosti, kako ustaviti procese slovenske pomladi, saj je za bližajoči se kongres ZSMS kandidiral tudi Janez Janša, ki je imel zelo radikalni program za tisti čas. Če bi bil namreč izvoljen za predsednika ZSMS, bi s tem SDV imela velike omejitve pri sledenju, saj je za funkcionarje družbeno-političnih organizacij veljala neke vrste imuniteta. Glede na pritiske iz vojaških ter partijskih vrhov v Beogradu, češ da slovenski komunistični vrh ne obvladuje kontrarevolucionarnih teženj v tedanji SR Sloveniji, je bilo sklenjeno, da CK ZKS, ki ga je vodil Milan Kučan (s podporo beograjskega “mentorja” Staneta Dolanca), “poreže špice”. Tako ali tako so bili tedanji “mladinci” problematični, ker je Mladina v članku napadla tedanjega jugoslovanskega obrambnega ministra admirala Branka Mamulo zaradi prodajo orožja v Afriki ter gradnje vile v Opatiji. Nato je prišlo še do objave povzetka stenograma tajne seje v Beogradu, kjer so beograjski centralisti na sestanku s slovenskimi predstavniki napovedali represivne ukrepe. Tako je v Mladini izšel inkriminirani članek “Noč dolgih nožev”. Seveda pa je udbovce zanimalo, kako je stenogram prišel do uredništva Mladine, saj je šlo za strogo zaupen dokument.
A po drugi strani je udbovski vir na Mikro Adi sporočil, da so tam dobili kopijo tajnega dokumenta JLA (o premeščanju vojaškega moštva in tehnike z mejnih območij v osrednjo Slovenijo, kar bi lahko pomenilo morebitno krepitev JLA v primeru demonstracij), ki ga je urednik Mladine Franci Zavrl dobil od Davida Tasiča, slednjemu pa je dokument prinesel njegov vojaški znanec Ivan Borštner, ki se je že pred tem oglasil na uredništvu, ko je poročal o svojih težavah, ker je bil kot Slovenec v JLA diskriminiran in podrejen strogemu unitarizmu. Zato je napovedal izstop iz zveze komunistov. SDV je tako pripravila načrt in z nočnimi obiski prostorov Mikro Ade pripravila “teren” za aretacije, vmes pa je tudi na sedežu devetega armadnega območja JLA v Ljubljani prišlo do odkritja, da je prišlo do kopiranja zaupnega dokumenta. SDV in JLA sta tako šele v sklepni fazi priprav združili moči in se usmerili zlasti na Janšo, ki je bil kot obramboslovec, publicist, sodelavec mirovnega gibanja ter zadolžen za problematiko splošnega ljudskega odpora in družbene samozaščite v okviru ZSMS vpliven vojaški ocenjevalec in tudi hud kritik JLA. Če bi ga namreč civilna oblast izročila vojski, bi mu sodili v tajnosti, ZKS pa bi si po pilatovsko umila roke. Tako je tudi prišlo do aretacije 31. maja ter dan kasneje do izročitve v roke JLA.
Vasiljević bi Slovence kar izbrisal
Samo dan pred Janševo aretacijo (torej 30. maja 1988) se je zgodil še zadnji skupni sestanek KOS in SDV. Na sestanku je že sodeloval Vasiljević, ki je pred tem prišel iz Beograda, sodelovali pa so ljubljanski udbovci, ki so dan kasneje sodelovali pri aretaciji. No, kot je znano, se je sojenje začelo sredi julija 1988, torej mesec in pol po tistem, ko je bila trojica (Janša, Tasič, Borštner) aretirana. V vmesnem času je svoje umazano delo opravljal zloglasni Vasiljević, tedaj še polkovnik, kasneje pa general. Bil je neusmiljen in strupen zasliševalec, njegova naloga je bila psihično zlomiti aretirance. Pri zasliševanjih je bil navzoč tudi načelnik ljubljanske KOS Emin Malkoć, ki je – v primerjavi z Vasiljevićem – deloval nekoliko bolj humano.
Ker je v tem času že prišlo do ustanovitve Odbora za varstvo človekovih pravic ter množičnih zborovanj, za katerega aretiranci niso vedeli, medtem ko je zanje dobro vedel Vasiljević, je slednjemu 21. junija pod vtisom množice, zbrane na Kongresnem trgu, ob zasliševanju besno ušlo: “Pa šta, i ako se svi Slovenci pobunite, a mi vas poubijemo, neće biti neke velike štete za Jugoslavijo. Biće nas osam procenata manje ali bićemo jači.” (sl. “Pa kaj, četudi se vsi Slovenci uprete in vas mi vse pobijemo, ne bo neke velike škode za Jugoslavijo. Osem odstotkov nas bo manj, a bomo močnejši”). (vir: Janez Janša, Ivan Borštner, David Tasič: 25 let pozneje).
Obsojeni polkovnik JLA Aleksander Vasiljević mi je v vojaškem zaporu na Metelkovi junija 1988, dan po veličastnem zborovanju na Kongresnem trgu, na zaslišanju zabrusil:
"Slovencev vas je v Jugoslaviji le kakih 8%. Tudi če se vsi uprete in vas vse pobijemo, Jugoslavija ne bo… https://t.co/0Bgu4aPnyt— Janez Janša (@JJansaSDS) March 21, 2023
Iz teh besed je jasno, da je šlo za povsem komunistično vzgojenega vojaškega in obveščevalnega funkcionarja, ki je bil pripravljen za dosego svojih ciljev doseči tudi genocid.
