Piše: Gal Kovač (nova24tv.si)
Ob prvi obletnici ruske agresije na Ukrajino smo spregovorili z dolgoletnim politikom Jelkom Kacinom. Izmed številnih političnih funkcij, ki jih je v preteklosti opravljal, je bil tudi stalni diplomatski predstavnik Slovenije pri zvezi NATO. Z njim smo spregovorili o srži konflikta med Rusijo in Ukrajino ter odmevih tega konflikta v Sloveniji, pa tudi o tem, kako razume delo in vlogo zunanje ministrice. Trdi, da želi Rusija vsiliti svetu svojo vizijo “sfer vpliva”, slovenska levica pa se je po njegovem znašla v težavnem položaju, vključno s Tanjo Fajon.
O slednji trdi, parafraziramo, da je pod vplivom ozadij, ki se predstavljajo kot moralne avtoritete, v resnici pa so vse prej kot to. Več v nadaljevanju.
O razlogih za agresijo, ki jo je izvedla Rusija 24. februarja lanskega leta se je pojavilo veliko razlag. V strokovni javnosti je sicer jasno, da se konflikt vrši okoli dveh pravic, ki jih zase terjata tako Ukrajina kot Rusija. Ukrajinci terjajo svojo pravico do suverenosti in ozemeljske celovitosti, Rusi trdijo, da imajo pravico do sfer vpliva. Jelka Kacina so najprej povprašali, koliko legitimnosti je t. i. sferah vpliva oziroma želji po širitvi pristojnosti onkraj mednarodno priznanih meja Ruske Federacije. Kacin odgovarja, da si Rusija te pravice nima, si pa jo jemlje.
“Rusija je še naprej imperialna sila in si svet razlaga in lasti po svoje. Mi smo bili že leta 2008, takoj po koncu prvega predsedovanja Slovenije v EU. pred prvim takim velikim posegom, ko je prišlo do zaostritev v Gruziji. Takrat je bil Putin, predsednik ruske vlade, funkcijo predsednika opravljal predsednik Medvedev, njegov tesni sodelavec. Putin je bil na olimpijskih igrah v Pekingu in ko se je situacija zaostrila je pridrvel domov in še danes se spomnim besed francoskega predsednika Sarkozyja, ki je pripovedoval, kako sta z Medvedovom mirila Putina celo uro, preden so se lahko začeli pogovarjati,” se spominja Kacin, ki razloži, da je bil tedaj Putinov plan, da zasede gruzijsko prestolnico Tbilisi, a ga je Sarkozy uspel prepričati nasprotno, v imenu EU in Francije, jedrske sile. Dalje spomni, kako je Putin tedaj stopil korak nazaj in počakal, da je lahko ponovno prevzel funkcijo predsednika države.
Jelko Kacin. Foto: STA
Naš sogovornik nato spomni na nezakonito aneksijo Krima. Pojavu neznanih vojakov brez oznak, ki jih je bilo vse več, vse dokler Krim ni bil zaseden s strani vojske brez oznak. Temu je sledilo spoznanje, da je Krim okupiran s strani ruske vojske. “Takrat se je EU, kot tudi zavezništvo zganilo. Jens Stoltenberg je postal nov generalni sekretar. To funkcijo je prevzel predvsem zaradi tega, ker je bila Norveška tista država, ki je zaveznice vnaprej opozarjala, da bo do takratnega razvoja dogodkov. Imela je izredno kvalitetne obveščevalne, strateške analize in podatke. Od takrat naprej je zavezništvo in EU, zavezništvo sicer hitreje pripravljalo na drugačne odnose z Rusijo,” pojasnjuje.
Sogovornika nato povprašamo, kakšne so posledice te vojne za Rusijo. Ta namreč še vedno trdi, da je vojna za ozemlje v Ukrajini priprava na nek nov, multipolaren svet, v katerem bi imela več veljave Rusija, kot velesila. Ampak zgodilo se je ravno nasprotno. Iz želje po več veljave, se je vpliv te države zmanjšal, “aura” silovite ruske vojske pa se je razblinila. Na vprašanje, ali Rusiji še pripada status velesile, Kacin odgovarja, da jo sedaj zapuščajo še nekdanje najtesnejše zaveznice. “Rusko vodstvo si svet razlaga po svoje in prakticira svoj pogled in ga tudi udejanja. Čas jih je zagotovo povozil, Ukrajina pa presenetila. Če poskušam ilustrirati, kako daleč so prignali vse skupaj. Če je Srbija bila še pred pol leta najzvestejša ruska zaveznica, je včeraj srbski predsednik Aleksandar Vučić zbral toliko poguma, da je srbski javnosti sporočil, da ne bodo več kupovali Migov-29, s katerimi so hoteli popolniti eskadriljo lovcev. Kajti še s temi 11, ki jih imajo, je toliko težav z rezervnimi deli, da se je ta “večna zaveznica”, “kosovska partnerica”, kakorkoli opredelimo njun odnos, odločila, da se odreče ruskim vojaškim letalom in raje izvede nakup francoskih Rafalov.”
Kacin nadaljuje, da se Rusiji odrekajo tudi drugi nekdanji prijatelji in zavezniki, kar pa povečuje nevarnost, da bo Rusija lotila drugih držav nekdanje Sovjetske zveze, danes samostojne države v centralni Aziji. Ocenjuje, da bo ta nevarnost obstajala vse dokler v Rusiji ne bo prišlo do notranjepolitičnih sprememb – vse do tedaj bo svet okrog Rusije ogrožen. Z izjemo Kitajske, ki je ena zadnjih prijateljic Rusije in od katere bodo v prihodnosti enostransko odvisni.
Predsednica SD Tanja Fajon (foto: sta)
Kacin: Slovenska levica je v stiski
Vojna v Ukrajini pa seveda vpliva tudi na Slovenijo. Medtem ko je stališče slovenske desne sredine o vojni v Ukrajini povsem jasno, temu ni tako na drugi strani političnega spektra. Na politični levici se zdi, da jo je konflikt razklal, ter da skuša posledično sedeti na dveh sedežih. Kacin trdi, da je levica pravzaprav stiski in da je ta pod vplivom neke prav posebne združbe: “Ravnanja Kremlja jih spravlja v težjo situacijo, kot je bila še pred časom. Pri nas pa imamo ves čas , že desetletja eno levo politično združbo, ki ves čas poskuša iz pozicije večne moralne avtoritete “pametovati” in vplivati na dogajanje na levem delu političnega prostora. Pri tem nikoli ne prevzamejo nobene odgovornosti, nikoli niso bili v izvršni veji oblasti, vedno so bili v partiji v ozadju, pisali so scenariji in režirali predstave. Nikoli pa niso nosili osebne odgovornosti. Zato so vedno igrali in sedeli na več sedežih. To pri nas traja že 40 let.”
Kacin pojasnjuje, da Slovenija evidentno še ni popolnoma opravila tranzicije iz enopartijskega v parlamentarni sistem, zato nas vedno znova presenetijo besede nekaterih, ki parlamentarne demokracije ne razumejo. Ob tem opozori na besede, ki jih je v razpravi v dominantnih medijih izrekel državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, ki je parlamentu svetoval oz. mu razlagal, da bi bila deklaracija, s katero bi Rusijo razglasili za teroristično državo nesmiselna. “Oprostite, izvršna veja oblasti nima kaj razmišljati, kaj je smiselno in kaj ni smiselno, to je v pristojnosti parlamenta,” trdi Kacin in opozarja, da se lahko samo v parlamentu oblikujejo skupna stališča in potrebno sodelovanje.
“V tem kontekstu je zunanja ministrica nepomembna”
Eden velikih diplomatskih premikov, kar se tiče odnosa Zahoda do vojne v Ukrajini, je bil zagotovo obisk treh državnikov, Janše, Fiale in Morawieckega v Kijevu. Obisk je takrat naletel na kritiko levice. Do tega obiska je bila še posebej kritična Tanja Fajon, kasneje je Kijev sama obiskala. Kacina povprašamo, kako torej razumeti njeno zunanjo politiko, kjer po eni strani ponavlja odmeve Zahoda, po drugi strani pa govori o novih varnostnih arhitekturah EU, ki ne bodo mogle obstajati brez Rusije.
“Mislim, da je naša zunanja ministrica v tem kontekstu nepomembna. Ko se je zgodil Covid, so pač ocenili, da je zaradi stiske nujno organizirati predčasne volitve. Del slovenske politične javnosti pa je ugotovil, da v pogojih Covida ni mogoče tvegati izvedbe volitev, kajti tehnično vlado bi vodil Marjan Šarec, ta pa bi bila neoperativna. Nobenega jamstva ni bilo, da bi nastala neka nova, efektivna koalicija in takrat se je odločil predsednik vlade, da vrže “puško v koruzo”, če uporabim terminologijo, ki jo vaša javnost razume. Na drugi strani se je del odgovorne politike odločil, da je potrebno pogledati, da potrebujemo operativno vlado, ki bi zajezila širjenje virusa in preprečila katastrofo. To je bil za njih popolni šok. “Metanje puške v koruzo” je bila napačna strateška odločitev. Tako kot je bila Putinova odločitev, da gre nad Ukrajino napačna odločitev, ko je mislil, da bo v tednu ali desetih dneh zasedel Kijev. Te napačne odločitve nato niso bili sposobni javno priznati, kot je danes ni sposoben priznati Putin,” pove Kacin.
Na vprašanje, ali bi bilo torej ministrici nesmiselno pripisovati globlje razmisleke, Kacin odgovori: “Poglejte, ko se najde skupina, ki se podpiše pod poziv, v katerem razpravljajo o prihodnosti Ukrajine, brez Ukrajine in na njeno škodo in nastopajo iz pozicije moralne avtoritete, samo še dodatno begajo in medejo našo zunanjo ministrico, ki se potem znajde v zelo težki situaciji. To, kar so storili jaz razumem, kot poskus izvajanja kadrovskih sprememb v eni od strank vladajoče koalicije. Mislim na stranko, ki ji pripada zunanja ministrica. Tako perfidno se to počne. Ne bom rekel, da se vsi podpisniki tega zavedajo, prvi štirje, ali prvih pet pa se zelo dobro zaveda svojega početja.”
