Piše: C. R.
Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,1-12.17-20): Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«
Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«
Odlomek, v katerem Jezus opisuje vmesne misijonske akcije svojih učencev, nam je kar nekoliko skrivnosten. Vendar je Jezus svoje učence s tem pripravljal na prihodnje dogodke. Najprej je poslal samo svoje najožje spremljevalce, torej apostole. Nato je poslal na pot večje število svojih učencev, simboličnih dvainsedemdeset, torej šest krat dvanajst, kar se je ujemalo s številom članov sinedrija. Pošiljal jih je v kraje, ki jih je kasneje sam nameraval obiskati. S tem je pošiljal svoje glasnike, tako kot je nekdaj sv. Janez Krstnik pripravljal pot Odrešeniku. Tokrat v misijon odhajajo učenci, ki bodo ljudem oznanili, da se približuje Božje kraljestvo. Odhajajo v neznano, v različne nevarnosti. Navodila, ki jih daje Jezus, so precej skrivnostna. Ne dopuščajo veliko spontanosti. Ne gre za nek preprost misijon »od hiše do hiše«, pač pa za pripravo terena, kamor bo prišel Odrešenik. Tu morajo živeti od Božje previdnosti, uživati sadove miloščine, torej tega, kar jim bodo dali gostitelji – in to je dar, ki se ga ne zavrne. Ozdravljanje bolnikov pa je tu znamenje Božjega delovanja in usmiljenja. Prav tako Jezus tudi poduči učence, naj v primeru, če ne bodo sprejeti, pokažejo znamenje tistim, ki jih ne sprejmejo. Ta prispodoba prahu je zelo spodobna – kraj, ki učencev ne sprejme, ni vreden miru, ki ga prinašajo, tudi oni se odpovedo vsemu, kar jih veže na ta kraj.
Več TUKAJ.
