Piše: Gašper Blažič
Potem ko so pred nekaj dnevi na posestvu Petriček predstavili spominsko tablo v spomin na otroke, ki jih je komunistični režim odvzel staršem in jih »prevzgajal«, nato pa je slabo vzdrževana hiša še isto noč čudežno pogorela, je Celje danes doživelo še eno katastrofo.
Celjska občina je namreč danes pripravila slavnostno akademijo ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne in vrnitve ukradenih otrok v domovino. No, ko smo pri ukradenih otrocih, bi bilo dobro spomniti, da se je ta praksa nadaljevala tako na Petričku kot kasneje po porodnišnicah. A organizator očitno ni imel namena, da bi se ukvarjal s tem, sicer ne bi za slavnostnega govornika povabil zadnjega šefa ZKS Milana Kučana.
Kot poroča STA, so nacisti so avgusta 1942 v Celju ukradli 645 otrok in jih odpeljali na ozemlje tretjega rajha. Najprej v Frohnleiten blizu Gradca, od tam pa starejše v prevzgojna taborišča, okoli 30 malčkov pa v dom, ki ga je upravljala Himmlerjeva organizacija Lebensborn. Večina ukradenih otrok je v taboriščih ostala vse do njihove osvoboditve ob koncu vojne. »Mnogi so prišli domov kot sirote, nekateri doma niti niso več imeli. Ob tem so bili dolgo brez odškodnin za prestano trpljenje, izgubljeno otroštvo in mladost,« je opozoril Kučan. A enako velja za otroke, ki so jih mučili na Petričku, o njihovi usodi je spregovorili več ljudi, tudi naš kolumnist Franci Kindlhofer ter publicist Ivan Ott.
Očitno pa Kučan o tem noče nič slišati. Čeprav ima tehnično prav, da so bili ti ukradeni otroci del zločinskega načrta, da bi Slovence kot narod izbrisali. Uspel bi, če se ne bi uprli, je opozoril na slovesnosti v Narodnem domu. Toda ob tem pretaka krokodilje solze, ko se sklicuje na zločine nacizma, pozablja pa na današnji antisemitizem in podobne pretenzije slovenskih »hudojamarjev«, ki bi radi spet polnili jaške s trupli.
Vprašal se je, ali je danes kaj drugače. “Ali izkušnja slovenskih, poljskih, norveških in otrok drugih narodov v okupirani Evropi komu prebuja vest? Nekaj tisoč, po nekaterih navedbah celo več sto tisoč ukrajinskih otrok, ukradenih s strani Rusije v nesmiselni vojni Rusije z Ukrajino, ne omogoča optimističnega odgovora,” je ugotavljal.
Nič drugače ni v afriških vojnah in v Gazi, trdi. “Deset tisoče ubitih in ranjenih otrok, ki najbolj prepričljivo govorijo o genocidu Izraelcev nad Palestinci. Človek, ki ima vsaj malo človečnosti in vesti, bo to prepoznal, bo to početje poimenoval s pravim imenom in ne bo čakal, če in kdaj bo kakšno sodišče o tem tudi pravno presodilo,” je med drugim dejal. Očitno ponavlja to, kar govori že Golobova vlada. Namreč o genocidu. Kar je hinavsko glede na to, da je Kučan še v devetdesetih letih izvajal orožarske posle z Izraelom.
Današnji svet po Kučanovem mnenju ni naklonjen odločitvi za mir. S podobno sliko sveta in vprašanjem, kaj storiti, pa so bili ob okupaciji soočeni tudi slovenski rojaki v drugi svetovni vojni. Niso se sprijaznili z vsiljeno podobo, ampak so se uprli, je poudaril. Pri tem jih ni vodila ideologija, uprli so se kot Slovenci, v imenu lastne človečnosti ter odgovornosti do svojega in narodovega obstoja, je dejal. Meni, da se je treba tudi danes upreti “načrtnemu teptanju zaveze s konca druge svetovne vojne, ko so voditelji držav vztrajali: Nikoli več”. “Ne smemo sprejeti vojne kot načina življenja (…) Dolžni smo se upreti razčlovečenju sveta, ki ga prek avtokratskih vladavin vsiljujejo predvsem interesi oboroževalnih industrij,” je dejal. Dragi Kučan, kaj pa sodobni antisemitizem?
No, Kučana, čeprav je takrat kupoval orožje v Izraelu, sedaj skrbi »kopičenje orožja«. Češ, spori se rešujejo po diplomatskih poteh. Za zgled si lahko vzame Ukrajino, kjer doslej noben diplomatski način ni ustavil ruske agresije. Skratka, Kučan ponavlja to, kar je leta 1991 zanetil z razvpito Deklaracijo za mir.
Ob tem pa Kučan ne pozabi pohvaliti tudi sedanje vlade. Meni, da v Sloveniji govor o miru in uporu v delu politike ni zaželen, “a nekaj potez slovenske politike na mednarodnem prizorišču, s stališči predvsem predsednice republike Nataše Pirc Musar, predsednika vlade Roberta Goloba in zunanje ministrice Tanje Fajon, kaže dovolj samozavesti in poguma ter je vendarle obetavnih”. Ob tem seveda misli tudi na volitve spomladi 2026. Izrazil je upanje, da bodo ljudje, ki jim bomo tudi v prihodnje zaupali upravljanje države in blaginje naroda, na teh zgodovinsko najpomembnejših razpotjih dovolj trdni glasniki politike miru. “Premislimo o tem, ko se bomo spomladi odpravili na volišča,” je sklenil svoj govor. In tudi nakazal, kaj bo osrednja tema predvolilne kampanje.
Slovesnosti sta se sicer udeležila tudi predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič in obrambni minister Borut Sajovic. Ali sta ob dvanajstih – slovesnost se je začela uro prej – prejela alarmno sporočilo na mobilni telefon, ni znano.
