Na Švedskem kriminalne tolpe, katerih število se veča, tvorijo skoraj izključno migranti. Zaradi razlik prihaja do prostovoljne segregacije med migranti in domačini. Levičarji kljub temu še vedno zagovarjajo progresivne ideologije in multikulturo.

Vse bolj očitno je, da globalistični načrt ustvarjanja multikulturnih družb ne poteka tako gladko, kot bi si želeli njegovi arhitekti. Namesto da bi se prilagodili zahodnim družbam in sprejeli njihove liberalne vrednote, se migranti, ki jih v Evropo uvažajo levičarji kot potencialne nove volivce in poslovneži kot poceni delovno silo, trdovratno oklepajo svojih verskih in kulturnih prepričanj in navad.

Globalne organizacije, kot sta Združeni narodi ali Svetovni gospodarski forum, zatrjujejo, da so migracije potrebne, ker predstavljajo ekonomske priložnosti, hkrati pa naj bi jih beli domačini morali sprejeti v imenu človekovih pravic ali pa da bi se oddolžili za takšne in drugačne grehe Evropejcev v času kolonializma. Vendar namesto ekonomskih priložnosti migranti velikokrat predstavljajo predvsem breme na grbi davkoplačevalcev in dodatne težave. Mnogi med njimi, ki jih različne nevladne humanitarne organizacije vabijo na Zahod, kjer naj bi se cedila med in mleko, se razočarani nad resnično sliko, ko prispejo na konec svoje poti, raje obrnejo h kriminalu.

Švedski migranti »rojeni« v zločinsko življenje
Očitno to velja tudi za Švedsko, ki se sooča z vse večjim valom nasilja in kriminala. Gre predvsem za kriminal, povezan s tolpami, ki narašča iz leta v leto, kar je posledica nenadzorovanih množičnih migracij. Prav tako raste število območij, nad katerimi policisti izgubljajo nadzor in kjer vladajo migrantske tolpe. Na Švedskem živeči iranski migrant in kriminolog Amir Rostami, ki zase pravi, da je izbral »drugačno pot«, opozarja, da urbane tolpe, ki prevladujejo v švedskih mestih, tvorijo skoraj samo migranti. »Za mnoge migrante ni dovolj, da pridejo na Švedsko iz manj razvite države in prejemajo socialno pomoč. Želijo si vznemirljivega življenja in hitrega zaslužka,« je dejal Rostami. Veliko migrantov pa je pravzaprav že »rojenih« v zločinske tolpe, saj naj bi se kriminalni posli prenašali znotraj migrantskih družin, z očetov na sinove. Tako naj bi očetje in drugi sorodniki učili otroke, kako povzročati zločine. Švedska policija sicer ocenjuje, da je na tako imenovanih občutljivih območjih – kar je le politično korekten izraz za cone »no go« – vpletenih v kriminalne tolpe več kot 5.000 ljudi, od tega pa jih je kar 1.000 samo v Göteborgu. Skoraj vsi znani pripadniki tolp pa so migrantskega izvora.

Slika je simbolična. (Foto: epa)

Dve vrsti kriminalcev
Ob tem je v svojih raziskavah, ki temeljijo na policijskih podatkih in poročilih, Rostami razdelil migrantske kriminalce v dve skupini; neorganizirane kriminalce ter tolpe in člane večjih kriminalnih mrež. Pri prvih naj bi šlo predvsem za mlajše migrante, ki so stari med dvajset in petindvajset let, se ukvarjajo predvsem s preprodajo mamil, so bolj impulzivni in manj izobraženi. Slednji pa so bolj racionalni in tudi bolj izobraženi, med njimi najdemo ljudi z diplomami, računovodje in ljudi z vojaškim ozadjem. Odgovorni naj bi bili za ogromen del zločinov na Švedskem, po nekaterih ocenah naj bi namreč povzročili na leto kar 40.000 kriminalnih dejanj. Tovrstne kriminalne mreže pa ne le med seboj tekmujejo, temveč velikokrat tudi sodelujejo. Sicer naj bi bili, sodeč po policijskih podatkih, vsi obsojeni vodje tolp migranti prve ali druge generacije.

Paralelne družbe
Po letošnjih nasilnih izgredih muslimanskih migrantov na Švedskem, ki so se zgodili v času velike noči, ko je danski desničarski politik Rasmus Paludan hotel na svojih shodih zažgati Koran, je celo levičarska švedska predsednica vlade iz vrst Socialnih demokratov Magdalena Andersson priznala, da Švedski ni uspelo integrirati velikega števila migrantov, ki so prispeli v zadnjih dveh desetletjih. To je, kot je priznala, privedlo do paralelnih družb in nasilništva tolp. Ob tem pa seveda ni bila kritična posebej do migracij, temveč do »ekstremizma«. Kritizirala je namreč radikalne islamiste in »skrajne desničarje«. Obe skupini naj bi se bili na Švedskem »razrasli«. Anderssonova je ob tem dejala: »Segregacija je šla tako daleč, da obstajajo na Švedskem paralelne družbe. Živimo v isti državi in hkrati v različnih realnostih.« Za levičarje, katerih politika je tudi odgovorna za takšno stanje, je seveda kriv nekakšen »ekstremizem«. Ne morejo ali pa nočejo videti, da se človeške skupine med seboj pač razlikujejo in da so tovrstne segregacije logična posledica nenaravnih poskusov ustvarjanja multirasnih družb.

Migranti in progresivnost
Prav tako je ironično, da se levičarji domnevno borijo proti »patriarhatu« in »reakcionarnemu razmišljanju«, hkrati pa podpirajo množične prihode ljudi, globoko ukoreninjene v veri in kulturi, ki je precej bolj »patriarhalna« od nazorov povprečnega evropskega konservativca, identitarca ali nacionalista. Jasno je, da migranti prezirajo pomehkužene liberalne družbe, kar je razvidno tudi iz tega, da prihaja do prostovoljne segregacije med njimi in domačini ter da se raje držijo zase na svojih za belce neprehodnih območjih, kjer ustvarjajo v evropskih mestih male različice svojih starih domovin. Ob tem nikakor niso odprti za progresivne ideologije, med katere štejemo teorijo spola in agendo LGBT ali multikulturno vizijo človeštva brez korenin. Čeprav tako progresivne ideologije kulturnega marksizma kot tudi množične migracije spadajo v arzenal globalistov za doseganje njihovih ciljev in interesov ter uničenja tradicionalne Evrope, prihaja med njimi velikokrat do trenj. Leta 2019 smo tako lahko brali o protestu muslimanskih staršev pred šolo v angleškem Birminghamu, v kateri naj bi njihove otroke učili o spolu in homoseksualnosti. Nekje ob istem času pa smo lahko zasledili tudi novico, ki je verjetno vsakomur, ki se zaveda nezmožnosti ustvarjanja progresivne utopije, privabila nasmešek na ustnice; policija naj bi bila iskala žensko, ki je žalila pripadnike skupnosti LGBT, vendar pa so imeli policisti s tem težave, saj je nosila burko.

Napad v norveški prestolnici
Podoben primer trka progresivnih in muslimanskih vrednot pa je tudi nedavni teroristični napad v norveški prestolnici Oslo, ki ga je zakrivil islamist prav tako iranskega rodu. 25. junija je namreč 42-letni Iranec začel v središču Osla ob enih zjutraj streljati po »LGBT-prijaznem« baru. Pri tem je dve osebi ubil in pustil za seboj 21 ranjencev. Da je bila njegova tarča prav omenjeni lokal, imenovan London Pub, ki je znan po tem, da se v njem zbirajo pripadniki skupnosti LGBT, priča tudi dejstvo, da se je za strelski pohod odločil na dan, ko bi morala tamkaj potekati parada »ponosa«. Kasneje je prišlo na dan, da je imel strelec povezave z islamističnimi skupinami, česar naj bi se zavedale tudi norveške varnostne službe. Oblastem pa je bil v preteklosti znan tudi zaradi »dolge zgodovine nasilja in groženj« in je bil prav tako že obsojen zaradi posesti mamil. Norveške tajne službe naj bi ga zaradi »radikalizacije« in povezav z ekstremnim islamizmom spremljale že od leta 2015. Napadalca so že ujeli, in če se izkaže, da je namenoma – kar je že precej očitno – izbral ravno bar LGBT za svojo tarčo, bo obtožen tudi »zločina iz sovraštva«.