Živimo v času, ko se večina takih in drugačnih medijev ves čas ukvarja s pravicami manjšin. Kot kaže, pravic manjšin ni nikoli preveč in nikoli zadosti. Zanimivo je, da se s pravicami večine ne ukvarja skoraj nihče več, saj se ustvarja vtis, da je kar samo po sebi umevno, da večina vse pravice že ima in jih sploh ne more izgubiti.
V tej psihozi se vsak dan pojavljajo in izmišljajo nove manjšine, ki pa seveda takoj terjajo svoje pravice in posebno obravnavo. Logično je, da vse manj ljudi hoče biti večina, saj se v današnjem času ne splača biti del večinske populacije. Splača se biti manjšinec.
Večina ni več večina, ampak je …
Glede na to, da so po različnih strokovnih in nestrokovnih klasifikacijah v evropskih in severnoameriških družbah najbolj razvitih držav socialne manjšine lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci, črnci, migranti, pripadniki manjšinskih verstev, pripadniki manjšinskih nacionalnih skupnosti, invalidi, duševni bolniki, pritlikavci, ženske in še kdo, je očitno, da večina ni več večina, ampak je dejansko postala manjšina, ker je večinskih ljudi pač manj, kot je manjšincev. Take in drugačne manjšine sicer niso ves čas manjšine, ampak je to relativno glede na družbene okoliščine, v katerih se nekdo znajde. Če na primer govorimo o položajih v politiki, so tako lahko manjšina ženske, medtem ko so muslimanski moški del večine. Če pa govorimo o pravici manjšinske verske skupnosti do sakralnega objekta, pa so v Evropi krščanske ženske del večine, muslimani pa manjšina. A najrazličnejših manjšin je danes že toliko, da se je vsem že skoraj nemogoče prilagajati tako, da bo volk sit in koza cela. Politični postopki so postali že tako zapleteni in kritike takih in drugačnih javnosti tako podivjane, da se je v evropskih in ameriških družbah razvila svojevrstna diktatura manjšin. Namen tega prispevka ni oporekati pravicam manjšin. Namen tega prispevka je opozoriti na to, da se v današnjem času s pozivi k varstvu manjšin pretirava, saj so danes manjšine že dolgo tako varovane, kot v zgodovini človeštva še niso bile nikoli. In prav je tako. Kar pa je hudo narobe, je to, da si številne struje prizadevajo, da bi šla zaščita (ki to v bistvu to ni več, ampak je privilegiranost!) v ekstremizem in preko vsake zdrave logike in pameti.
Kako in zakaj se je vse skupaj začelo
Zametek varstva manjšin, kot ga poznamo danes, sega v šestdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Tedaj so bile ženske tam v poslovnem svetu hudo deprivilegirane. Homoseksualnost je še veljala za bolezen. Katoličani so bili v pretežno protestantski družbi ZDA obravnavani kot manjvredni. Ameriška družba je bila rasistična, in to ne le do staroselcev in črncev, ki so na ameriškem jugu živeli celo v razmerah rasne segregacije, apartheida, če hočete, ampak tudi do denimo Mehičanov, ki so bili »obarvani« – zanimivo je, da Mehičani, Portoričani in Kubanci v ZDA še danes v socialnem smislu ne veljajo za belce, ampak za tako imenovane Latinose, »ljudi barve«. A to jih seveda ne moti, saj se jim splača, da niso belci, ker so tako pač manjšina.
Več v tiskani izdaji revije Demokracija.
