Raziskovalec udbovskih arhivov in publicist mag. Igor Omerza nadaljuje z intenzivnim raziskovanjem naše polpretekle zgodovine, ki jo je zaznamoval totalitarni komunistični sistem. V začetku poletja smo se z njim pogovarjali o njegovi knjigi Udba in Akcija Sever, sedaj pa smo z njim spregovorili o njegovi najnovejši knjigi, ki nosi naslov Pravi obraz Janeza Stanovnika!
DEMOKRACIJA: Gospod Omerza, v zadnjih dveh desetletjih se spominjamo Janeza Stanovnika predvsem kot predsednika Zveze borcev, kot človeka, ki je siboliziral prejšnji režim, a hkrati skušal s pomočjo zadnjega šefa CK ZKS Milana Kučana, ljubljanskega župana Zorana Jankovića in drugih, ohranjati številne partizansko-partijske mite tudi v samostojni, demokratični Republiki Sloveniji. Kaj vas je spodbudilo, da ste se lotili pisanja knjige o Janezu Stanovniku?
OMERZA: Nikoli ne bi pisal o Stanovniku, če mu Mestna občina Ljubljana ne bi postavila spomenika. Ker pa je bil fanatično nastrojen proti samostojni slovenski državi, in to v funkciji člana in predsednika predsedstva Socialistične Republike Slovenije (obdobje 1984–1990) se mi je zdelo primerno, da o njem napišem kritično politično biografijo.
DEMOKRACIJA: Začetnemu poglavju v vaši knjigi ste dali naslov Kdo je bil ta brkati mož? Ob tem ste objavili njegov življenjepis, ki ga je za svoje partijske potrebe napisal Stanovnik novembra 1946 v srbohrvaščini…
OMERZA: To je izjemen dokument, prvič javno objavljen v tej knjigi. Vsak komunist je moral biti nekje vezan v neko osnovno organizacijo in ker je bil Stanovnik takrat Kardeljev tajnik, Kardelj pa je bil minster za konstituanto in podpredsednik vlade FLRJ je bil vezan v vladno osnovno organizacijo v Beogradu.
DEMOKRACIJA: Iz tega njegovega srbo-hrvaškega življenjepisa je razvidno, da čeprav je izhajal iz verne, katoliške družine, da je že pred drugo svetovno vojno izgubil vero v Boga in da se je vse bolj navduševal nad marksistično literaturo…
OMERZA: Nasploh je težko slediti nekaterim pomembnim mejnikom v njegovem življenju, ker je sam dajal popolnoma nasprotujoče si izjave. Tako sem večkrat pač moral povedati vse variante. Npr. da je postal ateist pred vojno, da je postal takšen med vojno in končno, da je vero izgubil šele po vojni. Ta prehod mu ne očitam, to se dogaja, očitam mu, da je postal komunist aprila 1944 (kandidat za partijo pa decembra 1943) in hkrati še vedno deloval kot krščanski socialist in tako neženirano zavajal svoje krščanske tovariše.
(Celoten intervju si lahko preberete v novi številki revije Demokracija.)
