Piše: Petra Janša
»Zemljaričeva vloga v UKC je ključna v procesu graditve in pozneje (po osamosvojitvi) v njegovi ‘kšeftarski’ povezanosti z UKC. V umiranju Tita ga ni zaslediti,« nam v pogovoru pove raziskovalec udbovskih arhivov, pisatelj in publicist mag. Igor Omerza. Z njim smo se pogovarjali o liku Janeza Zemljariča in njegovi najnovejši knjigi z naslovom Jovanka in Udba.
DEMOKRACIJA: Gospod Omerza, začniva pogovor z nedavnim pogrebom Janeza Zemljariča. Na Twitterju ste namreč močno protestirali proti načinu pokopa: »Huda zloraba Slovenske vojske je dati vojaške časti aktivnemu in operativnemu nasprotniku samostojne Slovenije. To je velik madež. Tako bomo državo izgubili!«
Omerza: Pripadniki slovenske vojske so v osamosvojitveni vojni dali na razpolago domovini vse, tudi svoja življenja. Poleg tega so idejni predhodniki samostojne Slovenije doma tvegali zapor, če so jih udbovci zalotili pri takem razmišljanju. Tudi v tujini so udbovci zalezovali privržence osamosvojitve, zasegali na meji ali na poštah njihove knjige, časopise, poskušali so v Italiji ugrabiti Franca Jezo, velikana slovenske osamosvojitve. Emigranta Janeza Topliška, ki je skušal z orožjem vzpostaviti demokratično slovensko državo, so na meji ujeli in nato ubili (verjetno umorili 15. novembra 1965) v Stari Gradiški. Lep primer tega je tudi sodnik Franc Miklavčič. Njega so primarno Zemljaričevi udbovci priprli zato, ker je pod psevdonimom (v tržaškem Pahorjevem Zalivu) branil Kocbeka pred podivjanim režimom zaradi tržaškega pričevanja o množičnem povojnem umoru domobrancev. No, po aretaciji so udbovci našli v njegovi pisarni dnevnik (št. XVI) in začel se je lov za številkami od I. do XV. Kdor išče, ta najde, še posebej če ima na razpolago stotine operativcev, armado zunanjih vohljačev, pooblastila, tajna sredstva itd. Aretirani je preostale dnevnike skril pri nekem oddaljenem sorodniku Vladimirju Pečniku, in ta jih je 30. junija 1976 izročil udbovcem, ker so ti sledili Miklavčičevi hčerki, ki je šla do Pečnika po dnevnike. In tu je Miklavčič veliko pisal o osamosvojitvi. Zato so mu povečali zaporno kazen. V funkciji načelnika Udbe in notranjega ministra je torej Zemljarič zatiral in zatrl ne samo Miklavčiča, ampak vsako misel na osamosvojitev, sedaj pa se mu je slovenska osamosvojitvena vojska tudi za takšno raboto oddolžila z vojaškimi častmi! Zloraba na kvadrat!
DEMOKRACIJA: Kaj je šlo narobe, da se nam danes lahko to dogaja?
Omerza: Hm, včeraj Türk počasti Ertla, danes Golob počasti Zemljariča – oba čaščenca sta »šefovala« v Udbi in bila notranja ministra. Oba sta bila državna terorista! Verjetno se nam to dogaja zato, ker hočejo nekateri pomembni in vplivni posamezniki iz prejšnjega in propadlega režima ta zavrženi režim posiljeno olepšati z državnimi priznanji in s pogrebnimi vojaškimi častmi. Za Türka je jasno, da je kot funkcionar prejšnjega režima in celo neformalni zaupnik Udbe bil močno zainteresiran to storiti. Ni mi pa jasno, kdo je predsednika vlade Goloba prepričal v tako nesmiselno in zanj politično škodljivo dajanje vojaških časti nasprotniku nastanka samostojne slovenske države, taiste države, ki jo sedaj Golob vodi. Zdaj nam za popolno razvrednotenje osamosvojitve manjka samo še vladna ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve! Tako se država ne krepi, ampak uničuje! Če uničuješ temelje, se bo zgradba podrla!
DEMOKRACIJA: Kdo je Marjan Šiftar?
Omerza: Marjan Šiftar je bil minister za informiranje v socialistični vladi Janeza Zemljariča in Dušana Šinigoja ter šef kabineta predsednika države Kučana (po osamosvojitvi) in nato veleposlanik v Makedoniji. Je torej dolgoletni zaupnik Milana Kučana. Šiftar predloga za pogrebno vojaško počastitev Zemljariča gotovo ni podal brez posvetovanja s Kučanom. V tretjem delu knjige »Velikani slovenske osamosvojitve in Udba – Ciril Žebot – Peter« bom pokazal njegovo umazano vlogo v preprečevanju tiskanja Žebotove knjige »Neminljiva Slovenija« v Sloveniji. Ob tej nagnusni kulturno-poslovno-politični in ovaduški kombinatoriki prejšnjega in propadlega socialističnega režima nastopajo poleg Marjana Šiftarja še Slavko Pregl, Milan Kučan, Jože Smole, Andrej Marinc, Dušan Šinigoj in Ivan Eržen.
DEMOKRACIJA: Prav tako ste na Twitterju objavili dve osmrtnici Zemljariču v slovo. V eni so člani izvršnega sveta kot poslovilne besede uporabili tudi »tovarišijo (E. Kocbek)«. V drugi osmrtnici pa so se poslovili z besedami, da je Zemljaričevo delo »vtkano v temelje slovenske države«. Kako naj to razumemo?
Omerza: Kot farso! Postaviti Kocbeka in Zemljariča v isto »tovarišijo« je neokusno, ker je Udba za časa Zemljariča hudo preganjala Kocbeka, predvsem, kot že povedano, leta 1975, ko je marca v Pahor-Rebulovi režiji izšlo v Trstu njegovo zgodovinsko pričevanje. Dalje, v »temelje slovenske države« je vtakano prizadevanje »miselnih« in »operativnih« osamosvojiteljev in ne zatiralcev osamosvojiteljske miselnosti, med katerimi zavzema Zemljarič nečastno (visoko) mesto.
DEMOKRACIJA: Protokol pogreba z vojaškimi častmi vključuje izstrelitev treh salv ob položitvi žare pokojnika v grob. Novinarska kolegica je dogajanje komentirala, da so to salve za Kocbeka, Pahorja in Jančarja, ki jih je Udba preganjala. Ta pritlehna dejanja opisujete tudi sami v nedavno izdani knjigi, kjer pod eno od fotografij zapišete »trdi Janez Zemljarič«, medtem ko pod fotografijo še enega udbovca lahko preberemo »mehki Slavko Belak«. Zakaj?
Omerza: To je razloženo v moji nedavni knjigi »Kocbek, Pahor, Jančar in Udba«. V letu 1975, po marčevskem izidu omenjenega Kocbekovega tržaškega pričevanja, je Udba dvakrat zaslišala Kocbeka. Sredi aprila 1975 je tajni policaj (zadolžen za zalezovanje kulturnikov) Slavko Belak dokaj »mehko« zaslišal Kocbeka, oktobra istega leta pa zelo »trdo« sam šef udbovcev Zemljarič, ki mu je celo grozil s sodiščem. Brez velikega pisateljskega imena doma in v tujini in dejstva, da je bil eden od voditeljev odpora proti naci-fašizmu, bi Kocbek gotovo končal v zaporu. Ker si niso upali zapreti njega, sta Zemljaričeva Udba in vrh komunističnega režima zaprla dva njegova asistenta: Viktorja Blažiča (po Udbi zalezovan kot Blaž) in omenjenega miselnega osamosvojitelja Franca Miklavčiča (po Udbi zalezovan kot Privesek).
DEMOKRACIJA: Dolgoletni direktor ljubljanskega Cankarjevega doma Mitja Rotovnik na pogrebu verjetno ni imel v mislih tega »velikega kulturnega Zemljaričevega prispevka«.
Omerza: To, da je uspešno vodil graditev Cankarjevega doma, je pozitivno delovanje Zemljariča. A kaj to pomaga, ko je njegova Udba hkrati zalezovala in šikanirala številne prosvetnike in kulturnike. Poglejte, v času, ko je bil Zemljarič trdno v sedlu Udbe, je bil konec oktobra 1977 končan osupljiv udbovski dokument in posredovan slovenskemu vrhu komunistične stranke. Strogo zaupna pisarija, ki obsega 133 strani, nosi naslov »Pregled nekaterih kulturnih in prosvetnih delavcev« in podaja udbovske opise 76 oseb, »ki so ali še, tako ali drugače, javno opozicionalno ali sovražno izstopali proti naši družbenopolitični ureditvi ali politiki Zveze komunistov«. Dokument tudi določi stopnjo nadaljnje politične in udbovske kontrole vseh teh opisanih oseb. Nimam prostora našteti vseh teh »oseb«, a med njimi so še danes znameniti ljudje. Kakorkoli že, brez marljivega udbovskega zalezovanja bi danes veliko manj vedeli o mnogih naših kulturnikih in v tem je – paradoksalno in sarkastično rečeno – največji »kulturni« prispevek Udbe nasploh in Zemljariča posebej!
DEMOKRACIJA: Mimogrede, Janez Zemljarič ni bil direktor SDV, ampak načelnik SDV. Na to ste namreč opozorili vse novinarje, ki so poročali o njegovi življenjski poti.
Omerza: On je direktno prišel na vrh Udbe konec leta1973 s položaja direktorja Kliničnih bolnic. Udba pa ni imela direktorjev, ampak načelnike: načelnika SDV, načelnike oddelkov Uprave SDV in 13 načelnikov Centrov SDV po Sloveniji. V sobotnem Delu ga zopet imenujejo direktor, v Delovi Sobotni prilogi pa pravilno načelnik. Razumi, kdor more!
DEMOKRACIJA: Vaš opus, posvečen razkrivanju delovanja Udbe, je zdaj že kar obsežen. V katerih do zdaj izdanih knjigah se Janez Zemljarič oz. »njegova« Udba še pojavlja kot ključni akter?
Omerza: V Edvard Kocbek – Osebni dosje št. 584, Od Belce do Velikovca ali Kako sem vzljubil bombo, 88 stopnic do pekla – Kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića, Temna stran Dela – prva knjiga, Karla – Udba o Dragi, Boris Pahor v žrelu Udbe ter Kocbek, Pahor, Jančar in Udba.
DEMOKRACIJA: Verjetno poznate posnetek, kjer se Janez Zemljarič rokuje z Josipom Brozom – Titom. Zakaj vam to omenjam? Nedavno ste izdali knjigo z naslovom Jovanka in Udba s podnaslovom Blaznost na Titovem rdečem dvoru. Je Zemljarič tudi ključna oseba v omenjeni knjigi glede na to, da imata s Titom skupno točko, UKC Ljubljana namreč?
Omerza: Ne, tu Zemljarič sploh ne nastopa. Gre večinoma za »beograjsko« zgodbo, večina opisanih zgod in nezgod temelji na dokumentaciji iz Arhiva Jugoslavije. Ključna oseba v času Titovega umiranja je bil predsednik predsedstva Lazar Koliševski oz. kar celotno predsedstvo SFRJ. Zemljaričeva vloga v UKC je ključna v procesu graditve in pozneje (po osamosvojitvi) v njegovi »kšeftarski« povezanosti z UKC. V umiranju Tita ga ni zaslediti!
DEMOKRACIJA: Kaj bi rekli zdaj, ko ste knjigo napisali? Kdo je Jovanka Budisavljević – Jole, poročena Broz?
Omerza: V funkciji Titove soproge jo vidim kot prevzetno zamerljivko, žaliteljico podrejenih, oblast ji je močno udarila v glavo, mahnjeno na pretiran luksuz in spletke, posesivno zaljubljeno v Tita, paranoično osebo, potrebno »psihičnega« zdravljenja (to je vseskozi odklanjala), z izjemnim vplivom na soproga (z lahkoto je dosegala odstranitev generalov, ambasadorjev, zdravnikov, uslužbencev rezidenc itd.).
DEMOKRACIJA: »Zakonca sta približno 200 dni na leto preživela na Brionih in vsak dan je poletelo letalo iz Beograda ter tovorilo bakteriološko in kemično preverjeno hrano za Tita in Jovanko. Dogajalo se je, da je letalo moralo iti nazaj po novo hrano, saj se je Jovanka premislila glede prvotnega naročila in zahtevala ‘prehranske’ spremembe.« Stavka, ki nam veliko povesta.
Omerza: V zgodovini komunizma ni bolj luksuznega komunističnega para, kot sta bila Tito in Jovanka (morda delam krivico paru Ceaușescu).Teh neverjetnih primerov razsipnega obnašanja v knjigi kar mrgoli. Vseh niti nisem opisal, da ne bi preveč obremenil knjige. To je lepo opisal znani srbski pisatelj Dobrica Ćosić, ki je bil na ladji Galeb na enem od številnih potovanj komunističnega dvojca Tito-Jovanka, citiram: »Vsa ta atmosfera na ‘Galebu’ je bila morbidna, na birokratsko-dvorni način … Groza od grandomanije, kiča, vulgarne politike … Nepojmljiv luksuz … Te štiri ladje, ki so spremljale ‘Galeb’, in krojaška delavnica, ki je permanentno delala za Jovanko Broz, in letala, ki so stalno letela v Zürich … Jovanka je, pomislite, v teh 72 dneh samo enkrat na kosilu imela isto obleko! … Prepričal sem se, da ne bo nič̌ z demokratičnim socializmom v Titovi Jugoslaviji!«
DEMOKRACIJA: Iz knjige tudi izvemo, da se Jovanka ni prav dobro razumela s »Titovim potrčkom Stanetom Dolancem«. Se ga je res bala?
Omerza: Ne, prej obratno. Pač pa ni marala in ni zaupala skorajda nikomur. Ni marala vodilnih Srbov (Ljubičića, obrambnega ministra je hudo sovražila), ne vodilnih Hrvatov (z izjemo Steva Krajačića), ne vodilnih Slovencev, ne vodilnih Bošnjakov, ne vodilnih Vojvodincev, ne vodilnih Kosovarjev, ne vodilnih Makedoncev. Njena največja zaupnica je bila sestra Nada. Po Titovi smrti je vse vodstvo krivila za to, da so jo vsebinsko ločili od Tita (Tito je v resnici preprosto zbežal od nje) in da so krivi Titove smrti (neumnost, Tita je uničevala huda sladkorna in tudi, da ni dovolil takojšnjega zdravljenja prizadete noge). Z njo in njeno trmo in njenimi grožnjami, da bo z dokumenti kompromitirala postitovsko vodstvo, so se ukvarjali na 24 sejah predsedstva SFRJ!!?
DEMOKRACIJA: Kdo je »Senka« in zakaj tako ime?
Omerza: Po Titovi smrti je zvezna Udba odprla akcijo Senka (zalezovanje Jole), Senka 2 (zalezovanje sestre Nade), Vega (odkrivanje, ali ima Jola kompromitirajoči material). V teh akcijah sta sodelovali srbska Udba in vojaška KOS. Obveščene so bile tudi druge republiške Udbe, a Jovanka se je gibala pretežno po Srbiji in včasih je šla v rodno Liko (na Hrvaškem). V Slovenijo ni nikoli več prišla. Zakaj ime »Senka« (»Senca«)? Ne vem, morda zato, ker je bila sedaj samo še senca prejšnje moči in vpliva ali pa so udbovci menili, da dela naskrivaj (v senci) proti postitovskemu vodstvu države.
DEMOKRACIJA: Tito z Jovanko ni imel otrok. Je to kakorkoli vplivalo na njun odnos? In kaj se je z njo dogajalo po Titovi smrti? Prikazovali so jo večkrat kot ubogo vdovo …
Omerza: Mislim, da otrok ne bi pomagal izboljšati njunega tragikomičnega odnosa, ker je bila Jovanka psihično hudo bolna oseba. To so ugotavljali tudi Titovi zdravniki, in ko je za to izvedela Jovanka, so morali pakirati kovčke! Po Titovi smrti je dobila ogromno vilo, ogromno dragocenih daril, najvišjo mogočo pokojnino, plačevali so ji vse stroške bivanja, imela je pomočnico, spremljevalca, dva šoferja s prestižnim avtom, varovanje. Nihče ji ni omejeval gibanja, k njej so prosto prihajali obiskovalci, vzdrževala je stike s stotnijo oseb. Da je bila v priporu, je popolna izmišljija! Res pa je, da so jo udbovci nenehno zalezovali. Razlog sem že navedel.
DEMOKRACIJA: Omeniti moramo, da je tudi knjiga o Jovanki nastala na podlagi arhivskih dokumentov.
Omerza: Brez »beograjskih« dokumentov ni mogoče napisati resne knjige o Jovanki. Nekaj mi jih je dal Leljak, večino sem pa sam pridobil v Arhivu Jugoslavije. Tam udbovskega arhiva nimajo, a srečna okoliščina je, da je popolnoma odprto Predsedstvo SFRJ in tja je Udba pošiljala udbovsko dokumentacijo o Joli. Tako je ta Jovankina »udbovina« obilno ohranjena v odprtem fondu Predsedstva SFRJ. Saj je nekaj podobnega v Ljubljani. Notranji oddelek Udbe je dodobra uničen, a veliko dokumentov je bilo v kopiji poslano v zunanji oddelek in tam so ohranjeni. Drugače ne bi mogel napisati toliko knjig o Udbi in še kar nekaj jih je na poti. Triler – knjigo o neukročeni trmoglavki »Jovanka in Udba« s podnaslovom »Blaznost na Titovem rdečem dvoru« – lahko naročite na internetni strani www.dobra-knjiga.si.
Biografija
Mag. Igor Omerza se je rodil leta 1950 v Ljubljani. Diplomiral in magistriral je na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. V drugi polovici 80. let prejšnjega stoletja je sodeloval v procesih demokratizacije in nato osamosvajanja Slovenije. Deloval je kot član vodstva Odbora za varstvo človekovih pravic, nato v stranki Slovenska demokratična zveza, ki je bila ustanovljena v začetku leta 1989. Po njenem razpadu je deloval v okviru Demokratov Slovenije, stranke, ki se je nato marca 1994 združila z Liberalno demokracijo Slovenije. Med letoma 1991 in 1992 je opravljal funkcijo direktorja Službe družbenega knjigovodstva, nato pa funkcijo poslanca prvega sklica Državnega zbora Republike Slovenije. Po koncu podžupanskega mandata v Ljubljani se je umaknil iz javnega političnega življenja predvsem v publicistično dejavnost. Na podlagi raziskovanja udbovskih arhivov je izdal številne knjige, ki so močno odmevale v slovenski javnosti.
