Pogovarjali smo se z mag. Gregorjem Kosom, ki velja za neutrudnega nasprotnika sistemske korupcije. Kot samostojni podjetnik je ta čas pooblaščeni predstavnik turškega koncerna Cengiz za Slovenijo.
V teh dneh je odstopil predsednik Državne revizijske komisije (DKOM) Borut Smrdel, ki naj bi, kot je navedel, odstopil zaradi piarovskih kampanj, vi pa ste na Twitterju zapisali, da gre za sprenevedanje in da je Smrdela »odneslo« javno naročilo za graditev predora Karavanke. Ali Smrdelov odstop res lahko razumemo kot junaško dejanje, kot ga skušajo prikazati nekateri?
Gospod Smrdel ve seveda sam, zakaj je odstopil. Nekoliko presenečajo obrazložitve tega odstopa, ki se nanašajo na nekakšne piarovske kampanje, in kot je sam izpostavil v oddaji Tarča, na medijske prispevke o sorodstvenih povezavah članice DKOM z najožjim vodstvom podjetja Kolektor. Kot vemo, so mediji ta članek objavili leta 2016, kar je leto dni pred objavo javnega naročila za graditev druge cevi predora Karavanke, pa tedaj gospod Smrdel ni odstopil, prav tako ni nihče nikjer zanikal medijskih navedb. Kaj bi lahko bilo v tovrstnem odstopu junaškega, ne vem, bolj glede na aktualne ugotovitve oddaje Tarča o izplačilih in količini dni, ki so jih namenili dodatnim zaslužkom v okviru rednega delovnega časa, kaže na morebitno bežanje pred odgovornostjo. Vendar za tovrstne ugotovitve v Sloveniji obstajajo pristojne institucije.
Zapisali ste tudi, da če bi šlo res za pritiske piarovskih kampanj, bi morala odstopiti kompromitirana članica senata Nina Velkavrh, žena člana uprave Kolektorja. Kakšna je bila njena vloga pri odločanju, da je bilo izločeno turško podjetje Cengiz, dela pa naj bi dobil Kolektor?
Sam seveda ne verjamem v naključja. Sploh ne v naključja, ki so onemogočila edinemu podjetju z lastnimi referencami in s ceno, ki je tako rekoč enaka ceni na avstrijski strani, da bi lahko začel z gradbenimi deli. Predvsem pa ne gre prezreti, da se v resnih institucijah, kar bi DKOM morala biti, za dejansko izločitev člana oziroma konkretno članice uporablja t. i. tehnika kitajski zid. Slednja dejansko fizično in računalniško onemogoča dostop osebe do datotek ter predpisuje strog interni protokol, s katerim se lahko dokaže, da je bila neka oseba dejansko in ne samo deklarativno izločena iz postopka. Nekako dvomim, da ima DKOM implementirane ustrezne akte in postopke.
Glede Kolektorja pa, ki naj bi po številnih medijskih navedbah – izpostavljam predvsem napovedi dobro obveščenih okoli nacionalne televizije – dobil javno naročila za Karavanke oziroma naj bi ga želel dobiti, uspeva z več kot 20 milijoni evrov dražjo ponudbo od Cengiza z vsemi pravnimi sredstvi preprečevati začetek gradbenih del in izbor ponudnika, ki mu ni povšeči. Uspel je najprej s pritožbo na DKOM v prvem delu postopka, zaradi česar je bil Cengiz v tistem delu izločen in z njim DARS ni mogel podpisati pogodbe, posledično pa se niso mogla začeti gradbena dela. In vse navedeno se je lahko zgodilo izključno zaradi spremenjene pravne prakse DKOM sredi javnega naročila za Karavanke, kar je dokazal tudi padli razpis letališča Fraport. Tam so javno objavili, da je razpis padel zaradi nove pravne prakse DKOM, ki je nastala v času javnega naročila za Karavanke. Postavlja se preprosto vprašanje, zakaj in čemu nova pravna praksa. Kdo jo je naročil? Naj verjamemo, da so si slednjo kar tako izmislili člani senata DKOM? In kakšna je bila vloga gospoda Smrdela, ki je kasneje odločitev DKOM javno zagovarjal s povsem nasprotnimi stališči, kot so bila zapisana v odločbi DKOM, in to ne glede na dejstvo, da se rad pohvali, da ni bil del senata, ki je odločal.
Ali je Smrdel z odstopom z mesta predsednika lahko opran odgovornosti?
To je vsekakor vprašanje za pristojne institucije. Dejstvo pa je, da se ne morem izogniti občutku, da gre pri izboru za izvajalca predora Karavanke za kombinacijo lobističnih pritiskov na DKOM prek izbranih medijev. Spomnimo, nacionalna televizija po pravilu ugotovitve DKOM komunicira, preden so z njimi seznjani deležniki v postopku. Predvsem pa so, ponavljam ključno anomalijo, s katero upam, da se bodo kmalu spoprijele pristojne institucije v državi – nerazumljive nenadne nove pravne prakse, ki nimajo nikakršnih strokovnih podlag, so pa tista potrebna predpostavka, da se iz postopkov izločuje prav podjetje Cengiz.
Kaj se je v resnici dogajalo okrog izbire izvajalca del za graditev predora, kjer je bil Cengiz kot najugodnejši ponudnik v prvi fazi izločen?
V prvi fazi oziroma ob prvi pritožbi je DKOM sprejela dvomljivo odločitev, na katero zaradi slovenskega pravnega reda ni mogoča pritožba, s katero je bil onemogočen Darsov izbor, ki pa je bil najugodnejši ponudnik Cengiz. Tu moram izpostaviti, da najmanj spornost odločitve DKOM dokazuje predvsem pravno mnenje Inštituta za primerjalno pravo pri ljubljanski Pravni fakulteti, ki je jasno izkazalo, da načelo enakopravnosti ponudnikov v postopku – ki ga problemizira DKOM – ni bilo kršeno! Odločba DKOM, s katero se je onemogočil takojšen podpis pogodbe s Cengizom, je bila torej nepotrebna, Cengiz bi že lahko začel z gradbenimi deli in aprila 2019 zagotovo ne bi bili v situaciji, da so Avstrijci izkopali že skoraj 800 metrov predora. Vendar je bila nekomu tovrstna pravno sporna odločitev v interesu in nekomu je v interesu, da se na škodo davkoplačevalcev, ki bomo vse zamude na koncu plačali in preplačali, dela še niso začela.
Kdo točno je podjetje Cengiz, kakšne so njegove reference?
Cengiz je mednarodna korporacija, katere referenca je že več kot 400 kilometrov zgrajenih predorov. Reference Cengiz nima samo v Turčiji, kot so načrtno manipulirali in zavajali nekateri mediji v Sloveniji, ima jo tudi že v Evropski uniji. Vsekakor Cengiz za svojo rast in nadaljnji razvoj ne potrebuje referenc. Navsezadnje je bil prav Cengiz tudi del tedaj novoustanovljenega konzorcija podjetij, ki je zgradilo najmodernejše letališče v Carigradu. Tudi tu so Cengizu zlonamerni mediji skušali pripisati krivdo za proteste podizvajalcev, pri čemer niso želeli objaviti resničnih dejstev, da je šlo le za proteste podizvajalcev podizvajalca, ki jih je vseeno konzorcij nemudoma uredil. Interes je (bil) samo blatenje.
Celoten intervju preberite v reviji Demokracija!
