Piše: Bogdan Sajovic
Prenapeta levica je napadla francoskega predsednika Emmanuela Marcona, češ da je uporabil izraz iz besednjaka »skrajno desničarskih teoretikov zarote«. Izraz »decivilizacija« namreč označuje posledice množičnih migracij. Tudi desnica si je privoščila Macrona, češ da je s svojo politiko močno pripomogel k decivilizaciji države.
Na francoskega predsednika Emmanuela Macrona se je vsul nov plaz kritik. Sprožila jih je beseda »decivilizacija«, ki jo je Macron uporabil na sestanku ministrskega sveta pretekli teden.
Macronu se namreč dogaja enako kot mnogim progresivnim »čudežnim dečkom«, ki jih je na najvišje položaje lansirala globalistična kabala. V predvolilnem boju so jih namreč mediji kovali v zvezde in po izvolitvi so še dolgo jadrali na valovih umetno ustvarjene priljubljenosti. Potem pa je udarila realnost, bleščeča fasada je razpokala in začele so se kopičiti kritike. V Marconovem primeru gre za vrsto zakonov in uredb, ki so milo rečeno nepriljubljene, vrhunec pa je njegova pokojninska reforma, ki je sprožila bes pri levih, desnih in tudi dobršnem delu vmesnih. Mediji se počasi odvračajo do njega, protesti proti njegovim reformam so vsakodnevni in vse ostrejši. Macron je skušal popraviti svojo priljubljenost s turnejo po Franciji, ki je spektakularno spodletela, soočal se je namreč z besnimi protestniki, ki jih je morala na silo krotiti policija.
Svoje razočaranje in frustracije je tako stresel na udeležence sestanka ministrskega sveta in dejal, da »gre Francija skozi proces decivilizacije«.
Sestanki ministrskega sveta so za zaprtimi vrati in izrečeno naj bi ostalo za temi vrati. V teoriji seveda, v praksi pa marsikaj »pricurlja« v medije in to se je zgodilo tudi s pripombo o »decivilizaciji Francije«.
Decivilizacija in velika zamenjava
Levica je šla takoj v zrak, češ da Marcon navaja skrajno desničarskega pisca Renauda Camusa. Camus gre levici v nos, saj v svojih delih neprestano nasprotuje množičnim migracijam in graditvi progresivne multikulturne družbe tako v Franciji kot tudi v evropskih državah nasploh. Camus zato pogosto govori o spreminjanju ali uničevanju zahodne civilizacije, med drugim pa je leta 1996 skoval izraz »velika zamenjava«.
Velika zamenjava označuje teorijo, ki pa v zadnjih letih vse bolj postaja realnost, po kateri nameravajo globalistične elite zamenjati evropsko avtohtono prebivalstvo s priseljenci. Evropsko prebivalstvo se zato spodbuja v hedonizem, k »uživanju življenja brez obveznosti«, se pravi otrok ali družine, in celo v samozmanjševanje prebivalstva pod pretvezo »rešitve planeta«. Hkrati pa se hinavsko lamentira zaradi staranja evropske družbe in pomanjkanja mladih ter priporoča kot rešitev množične migracije iz tretjega sveta. Skupaj s spodbujanjem medrasnih zvez se na tak način evropsko prebivalstvo nadomešča z »novim tipom Evropejca« in gradi multikulturna družba, iz katere je treba odstraniti ali »posodobiti« zgodovino, kulturo, šege in tradicije, češ da so reakcionarne, evropocentrične, rasistične, ksenofobne in zato »nedopustne v enaindvajsetem stoletju«. Gre torej za načrtno uničevanje evropske civilizacije ali »decivilizacijo Evrope«.
Udarci leve in desne
Jasno je, da so zaradi takšnega mišljenja in pisanja Camus in seveda vsi, ki se z njegovim mišljenjem strinjajo, na črni listi globalistične kabale in tudi levice, ki je posvojila velik del globalistične multikulturne agende. In v skladu z zdajšnjo histerično »kulturo izključevanja« je zaradi »kontroverznega izraza« Macron v očeh levice in progresivcev postal čez noč skrajno desničarski podpornik teorij zarote.
Privoščila pa si ga je tudi desnica, češ da je bil Macron vedno glasen zagovornik uvajanja multikulturne družbe in množičnih migracij, ne le v Francijo, ampak tudi v Evropo na splošno, saj je pritiskal na vlade nekaterih držav, ki so skušale omejiti množične migracije. Bil je tudi glasen kritik vseh tistih, ko so leta in celo desetletja opozarjali na posledice množičnih migracij in posledično »decivilizacije Francije, ki gre s temi migracijami vštric, pravijo na desnici. Po njihovem zato zdaj žanje tisto, kar je pomagal sejati.
——
Migranta načrtovala bombni napad na cerkev
Nemška policija je v Kemptnu na Bavarskem aretirala 24-letnega migranta iz Sirije in ga obtožila sodelovanja pri načrtovanju bombnega napada. Že v aprilu je policija aretirala v Hamburgu 28- letnega migranta iz Sirije, ki je nabavil sestavine za izdelavo doma narejene bombe. Iz Hamburga je nameraval odpotovati na Švedsko in se tam med službo božjo razstreliti v eni od krščanskih cerkva. Policija je sprva 24-letnika, bombaševega mlajšega brata, imela za »po naključju povezanega«, novi dokazi pa so razkrili, da je napad zrasel na njegovem zelniku in se je tudi sam nameraval razstreliti. Policija je še sporočila, da so oba brata, ki za rešetkami čakata na sojenje, motivirala sporočila radikalnega islama, vendar naj ne bi neposredno pripadala nobeni islamistični skupini.
Nemško gospodarstvo uradno v recesiji
Številke, ki jih je objavil nemški statistični urad, kažejo, da je najmočnejše evropsko gospodarstvo tudi uradno zdrknilo v recesijo. V prvem četrtletju letošnjega leta se je nemška industrijska proizvodnja namreč proti vsem pričakovanjem skrčila. Številke pomenijo hud udarec nemški vladi, ki je zaradi zmanjšanja proizvodnje v zadnji četrtini lanskega leta januarju letos napovedala rast in nato v marcu napoved zelo optimistično še nekoliko povišala. Izkazalo pa se je, da je bila napoved netočna; zaradi inflacije prek 7 odstotkov se je zmanjšala kupna moč prebivalstva in s tem poraba, kar je pripeljalo do zmanjšanja naročil in posledično nižjo industrijsko proizvodnjo. Skupaj z recesijo pa upada tudi podpora vladi, ki bi glede na ankete v primeru takojšnjih volitev gladko pristala v opoziciji.
Niti princ (estradnik) ne more zasebno najeti policijskega varovanja
Princ Harry, drugorojenec britanskega monarha Karla III., se je pred leti odrekel dobršnega dela pravic in obveznosti, ki so mu šle po rojstvu, da bi lahko užival v vlogi zvezde estrade. V tej vlogi ni najbolj uspešen, za nameček pa si je nakopal v domovini tudi precej kritik in celo sovražnosti. Vsekakor dovolj, da je zaprosil za dodatno varovanje ob obiskih domovine, kar pa so mu zavrnili, saj izredno varovanje pripada le tistim članom kraljeve družine, ki opravljajo državniške dolžnosti. Princ je nato ponudil, da bi dodatno policijsko varovanje plačal iz lastnega žepa, a so policisti to zavrnili. Nastal bi namreč nevaren precedens, če bi policija omogočila dodatne usluge tistim z debelo denarnico, kar bi kršilo načelo enakosti pred zakonom.
