-2.1 C
Ljubljana
torek, 25 januarja, 2022

Lojze Peterle: “Slovenija je žrtev nedokončane tranzicije in nizke politične kulture”

Piše: Gašper Blažič

Pogovarjali smo se z Lojzetom Peterletom, ki je od lanske jeseni predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO). V pogovoru je med drugim ocenil dogajanje v letu 2021, deloma pa tudi dogodke iz časa osamosvajanja.

DEMOKRACIJA: Izteka se jubilejno leto 2021 (intervju smo posneli konec decembra 2021, op. ur.), ko smo zaznamovali tridesetletnico slovenske državnosti. Lahko rečete, da smo jo – glede na omejitve zaradi covida-19 – ustrezno zaznamovali?

Peterle: Državna proslava je bila praznična in z močnim evropskim poudarkom. Mislim, da se toliko kot letos po Sloveniji dneva državnosti še ni praznovalo. Eno so proslave, drugo pa je odnos do osamosvojitve, kot se je razvil v treh desetletjih. Če bi bili pred tridesetimi leti tako enotni, kot govorijo slavnostni govorci, bi danes praznovali bolj enotno, se ne bi nekateri norčevali iz  Slovenske vojske in njene garde. Kot delovno zaznamovanje tridesetletnice vidim tudi že drugo uspešno predsedovanje Slovenije Svetu EZ.

DEMOKRACIJA: Boj proti epidemiji covida-19 nas očitno ni povezal, vsaj politično ne. V nedavnem intervjuju za Družino ste opozorili na sovražni govor, na boljševistično govorico. »Zdi se, da smo bliže spopadu kot dialogu,« ste dejali. Kje vidite razloge za takšno dogajanje?

Peterle: Nesreče in stiske kličejo po strnitvi sil, ne po granitu. To se pri nas ni zgodilo. Bolj kot cepljenost ali necepljenost nas je zaznamovala razcepljenost. Alergija do vlade in še posebej do Janeza Janše se je začela, preden je bila vlada sploh izvoljena. Hvala Bogu, da smo po Šarčevem odstopu dobili operativno vlado. Prepričan sem, da bi ob zdravstveni krizi pri predčasnih volitvah v covidnih razmerah pridelali močno politično krizo.

V času stiske je najlaže iskati krivce in sovražnike. Ni vlade, ki v tej krizi ne doživlja kritike. Toda eno je različnost, pravica do mnenja, drugo pa je koncept sovražnika, nasilje in nespoštovanje zakonov.  Kot definiraš sovražnika, seveda ponujaš tudi rešitelja. Slovenska politična levica se je odločila za polarizacijo, za igro na moč. V tej igri vidim nekaj ideološke kontinuitete, kar kaže že terminologija o izdajalcih in fašistih. Res nisem pričakoval, da bo kdo po vsem, kar smo doživeli v času komunizma, znova pozival k nasilni prerazporeditvi zasebne lastnine (beri: k nacionalizaciji).

Leva stran (po slovenskem razumevanju tega pojma) je od osamosvojitve doslej vladala Sloveniji okrog 80 odstotkov demokratičnega časa. V tem času ni prišlo samo do restavracije starih konceptov, navad in struktur, ampak se je vladajoča elita močno interesno, s tem pa tudi finančno zvezala s t. i. civilno družbo. Kjerkoli je nova oblast z drugačnimi kriteriji spremenila finančne pogoje, je naletela na močan odpor. Ključni element pa je seveda denar, ki ga je vlada zagotovila za Slovenijo za naslednja leta iz Bruslja. Slovenija se ni odrezala slabo, levico pa moti, da bi imela nad tem (kar obilnim) denarjem roko desnica. Tako preprosto je to. Za diskvalificiranje aktualne vlade pridejo prav stari strahovi in stare oznake. Pri nas so etikete močnejše od programov. Videti je, da je politični uspeh neke stranke odvisen od uspešnosti blatenja druge.

Malo krajši odgovor na to vprašanje bi bil: Slovenija je žrtev nedokončane tranzicije in nizke politične kulture.

DEMOKRACIJA: Navsezadnje se je nedavno v državnem zboru pojavila tudi »ideološka tema«, ki se bo znova vlekla v prihodnost. Govorim o resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je državni zbor noče in noče sprejeti za svojo.

Peterle: Ideološke teme so pri nas najpomembnejše, so kot svinec na nogah, ko se želiš premikati. Če hočemo naprej, jih moramo razrešiti. Omenjeno resolucijo smo v evropskem parlamentu sprejeli z močnim deležem glasov evropske levice.

Da je ta resolucija pri nas »ideološka tema«, kaže, da želi naša levica komunizem še naprej prištevati k svobodi, s čimer kaže svojo neevropskost. Po sprejetju resolucije v evropskem parlamentu sem pričakoval, da jo bo državni zbor sprejel z aklamacijo.

Spomnimo se, kako je »levica« zavračala Resolucijo (1096) Parlamentarne skupščine Sveta Evrope o ukrepih za odpravo dediščine nekdanjih komunističnih režimov (1996).

DEMOKRACIJA: Prav v teh dneh se spominjamo 30-letnice slovenske ustave; sprejeta je bila, kar je simbolično, na prvo obletnico plebiscita, ki je bil sprva mišljen kot referendum o potrditvi ustave. Slednje pa jeseni 1990 še ni bilo na vidiku. Smo Slovenci zaradi zamude pri sprejetju ustave izpustili iz rok priložnost za drugačen, bolj demokratičen razvoj slovenske družbe? Tedanji parlament, Skupščina RS, je bila namreč po kardeljanski ustavi razdeljena na tri zbore, zbor združenega dela je predstavljal največje tveganje za blokado temeljnih zakonov, ki jih je pripravila Demosova vlada.

Peterle: Znano je, da si je Demos želel osamosvojitve po ustavni poti in je o plebiscitu govoril že maja 1990. Vendar se je ta pot izkazala za neizvedljivo, zato je, upoštevajoč tudi napete politične okoliščine na jugu, prišlo v Poljčah do plebiscitnega pospeška. Seveda smo si želeli, da bi se čim prej rešili zbora združenega dela, ki si ga je partija ohranila kot vzvod blokade in ni bil izvoljen po demokratičnih pravilih kot druga dva zbora. Je pa res, da je poslovniško možnost blokade uporabil formalno šele pri zakonu o lastninjenju (kako je do tega prišlo, berite spomine Jožeta Zupančiča), ki ga je pripravila Demosova vlada. Stavim, da bi blokiral tudi zakon o lustraciji, za katerega se predsedstvo Demosa iz znanih razlogov ni odločilo. Dvomim pa, da bi zgodnejše sprejetje ustave  bistveno pospešilo demokratizacijo.

Foto: Polona Avanzo

DEMOKRACIJA: Navsezadnje je ustava imela za seboj dolga leta priprav; že leta 1988 se je pojavil prvi predlog ustave, t. i. pisateljska ustava, nato se je pojavil Zbor za ustavo. Ob neposrednih pripravah na njeno sprejetje pa je prišlo tudi do sporov znotraj Demosa, govorilo se je o pravici do splava, o svetosti življenja in tudi o lastninjenju, privatizaciji …

Peterle: Seveda je bila ustavna razprava razgreta, še posebej glede svetosti življenja in splava. Žal mi je, da imamo še danes tako različne poglede o tem, kaj je življenje in kdaj se začne, kdo je otrok, kakšne pravice ima, kaj je svetost življenja, kaj je pravica in še kaj.

DEMOKRACIJA: Če se še nekoliko zadrživa pri ustavi: nedavno je umrl dr. Lovro Šturm, ki je bil dolga leta ustavni sodnik. Ustavno sodišče je osrednji varuh ustave v državi. Pa vendar, ali se vam zdi, da sedanja večinska sestava ustavnega sodišča res varuje vrednote ustave ter ustavne pravice Slovenk in Slovencev?

Peterle: Včasih dvomim.

DEMOKRACIJA: Teden dni po sprejetju ustave se je Demos samorazpustil. Je bila to napaka?

Peterle: To je bila velika strateška napaka. Partija je vladala 45 let, mi pa, ki smo hoteli uvesti nov politični sistem, smo se razpustili po dveh letih. S to odločitvijo smo pohodili zaupanje  ljudi, ki so nas izvolili. Takrat so ugasnili skupni cilji. Če bi Demos trajal vsaj en cel mandat, kaj šele dva, danes ne bi toliko govorili o nedokončani demokratični tranziciji. Demos je sicer izvedel osamosvojitev in številne reforme, velik del njegovega programa pa je ostal neuresničen. Demos je bil koalicija šestih strank. Da bi zmrznil, je zadostovala volja ene stranke. Ko se vrč razbije, ga je težko sestaviti.

DEMOKRACIJA: Takrat se je dejansko že začelo »ustavljanje desnice«, čeprav so konflikti znotraj Demosa obstajali že od začetka. Menite, da bi se dogodki leta 1992 po doseženem mednarodnem priznanju lahko odvili drugače? Še pred volitvami konec leta 1992 je prišlo do nezaupnice vladi, ki ste jo vodili …

Peterle:  Takrat je bilo že prepozno. Načrt je bil pripravljen prej. Samorazpustitev Demosa je treba gledati v tej luči.

Dejstvo je, da smo šli v SKD po presenetljivi zmagi na volitvah močno na živce levemu delu SDZ, od koder so prišli prvi predlogi za mojo zamenjavo, za razpust Demosa in poziv k ustavljanju desnice. Pučnik (in še kdo) je kasneje obžaloval podiranje vlade. S tem je bila odprta pot starim političnim silam, dinamika preobrazbe se je spremenila, precej volivcev pa je razočaranih končalo v abstinenci.

Jaz sem kot predsednik vlade in SKD tisto nezaupnico vzel kot prevaro. V Dolskem smo se dogovorili za razpust, ne pa za podiranje vlade. Šele kasneje sem v Bučarjevi knjigi Ujetniki preteklosti prebral, zakaj je bilo treba podirati Demosovo vlado. Še vedno si težko predstavljam, da je France Bučar s svojim krogom strašil z nevarnostjo desnega totalitarizma in s privatizacijo, nekateri pa še s klerikalizmom. Niti dve leti nismo trajali, pa se je že pojavila stara ideološka govorica o sovražnikih. Do sedaj še nisem zvedel, kako lahko uvedeš totalitarizem in izpelješ privatizacijo v koaliciji pri 13 odstotkih glasov za SKD.

Del »levice« (Hribar …) v Demosu je julija 1991 ob predlogu moje zamenjave (Janša, Jambrek) menil, da bi bilo dobro, da Peterle ostane do mednarodnega priznanja zaradi takratne demokrščansko-konservativne večine v takratni Evropski skupnosti. Dejansko so me do mednarodnega priznanja pustili. Ko pa je bila mednarodna fronta zaprta, se je začelo. Kandidati za mandatarje so sicer zbirali podporo že v januarju.

DEMOKRACIJA: Sedaj ste predsednik Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve, ki ima za seboj že kar dolgo dobo delovanja. Je upravičilo svoj obstoj? Leta 2009 smo se denimo pogovarjali o aferi z odlikovanjem predsednika republike Tomažu Ertlu …

Peterle:  Združenje ima veteransko in domoljubno komponento. Veteranov bo zaradi naše narave vse manj, domoljubja bo – upam – vse več. Glede na to, da šolski sistem v tridesetih letih ni poskrbel za primerno predstavitev osamosvojitve – mnogi mladi ljudje ne vedo niti, da smo imeli vojno za Slovenijo –, je ena naših nalog, da skrbimo za zgodovinski spomin. V združenju so nekateri ključni osamosvojitelji in veterani-borci, ki so se bojevali za svobodno Slovenijo. Mi lahko o tistem času govorimo iz izkušnje.

Nesrečna zgodba z Ertlom kaže, da lahko osamosvojitev pristane v polju interesov, ki z osamosvojitvijo nimajo nič. Tako kot se je zgodil spomenik Stanovniku v bližini stavbe državnega zbora.

DEMOKRACIJA: Kakšen program ste si zadali kot predsednik VSO?

Peterle: Najprej si želim, da bi združenje VSO kot druge veteranske   organizacije delovalo v duhu osamosvojitve, ki je tudi obrambno uspela, ker smo se bojevali skupaj. Vnašanje drugih vrednot in interesov, ki imajo lahko polarizacijsko moč, ne krepi veteranskega  »skupaj«. Če smo stali takrat skupaj, je prav, da stojimo skupaj v bistvenem tudi danes. V tem smislu si bom prizadeval za dialog z drugimi veteranskimi organizacijami.

Rad bi razširil bazo aktivnega članstva, poživil delo odborov po pokrajinah, rad bi dosegel, da bi bili hvaležno pozorni do vseh, ki so se izpostavili v obrambi slovenske samostojnosti in demokracije.

Predvsem pa si želim, da posredujemo mladim avtentično izkušnjo dela in boja za samostojnost v duhu vrednot, ki povezujejo Slovenijo. Osamosvojitev smo izvedli za vse.

Trudil se bom, da bo VSO pri skrbi za zgodovinski spomin sledilo kriteriju resnice, da bodo v skladu z njo interpretacije zgodovine osamosvajanja.

DEMOKRACIJA: Dolga leta sta bili tudi poslanec v evropskem parlamentu. Se je Evropska unija od vaše prve izvolitve za evropskega poslanca pa do danes zelo spremenila? Mnogi menijo, da je njen vpliv v svetu skupaj z ugledom upadel: zgodil se je brexit, migrantski val …

Peterle:  Zelo se je spremenila, zelo se je spremenil svet okrog nje/nas, tako da je vse več tudi glasov o civilizacijskem propadanju Zahoda. Ob tem pa se niso spremenili razlogi za obstoj EZ, ki  je  desetletja uspešno napredovala in se širila. Vendar je velika razlika med razširjeno EZ in »združeno Evropo«. Do te nam še veliko manjka. V času razdeljene Evrope je bila situcija zelo jasna, znan je bil »sovražnik«, znana »boljša stran«, danes pa se s gibljemo v fluidnem svetu lažnih novic, v katerem resnica ni nujno kriterij.

Evropa lahko uveljavlja svoj vpliv samo z enotnostjo. Če jo hoče doseči, se mora obrniti k sebi. Znova je treba premisliti, kaj pomeni spoštovanje dostojanstva vsakogar v novih okoliščinah in kaj pomeni delati skupaj. »Zelena transformacija« pomeni spremembo paradigme, zahteva vertikalno in horizontalno usklajenost, ki ne zadeva samo tehničnih standardov. Ne more biti zelena samo Nemčija, niti samo Evropa. EZ se je lotila največjega projekta po širitvi. Potreben je nov evropski »skupaj«. Več je govora o obrambni identiteti EZ in o evropski vojski. Ta je seveda mogoča, me pa zanima, kje in zakaj jo bomo uporabili. Če gradi Nemčija severni tok, potem ne pričakujem, da bi se evropska vojska bojevala v Ukrajini. Zanima  me, kaj je tako svetega, da bi bil za EZ pripravljen dati življenje njen vojak. Predvsem pa me zanima, kako bomo okrepili veselje do življenja. To vprašanje je ideološko diskvalificirano.

DEMOKRACIJA: Kako pa gledate na slovo Angele Merkel od politike in na prihod novega kanclerja Olafa Scholza, ki prihaja iz vrst socialdemokratov? Je to morda znak, da bo EU krenila še bolj levo?

Peterle: Kanclerka Merklova je imela svoj čas in je veliko dosegla. V zadnjih letih pa je bila v skrbi za kontinuiteto svoje linije  manj pozorna na kritične premike v stranki, kar je vplivalo na volilni izid CDU. Novi kancler je politično prekaljen maček. Scholzu za bolj levo politiko v Bruslju ne bo treba močno delati, ker je že sedaj precej leva. Bomo pa videli, kakšno dinamiko bo prinesel v CDU in nemško politiko novi predsednik Friedrich  Merz, ki se zavzema za jasnejši demokrščanski profil stranke.

DEMOKRACIJA: Kaj pa menite o že dlje časa trajajočem konfliktu med Brusljem oz. t. i. jedrno Evropo in višegrajskimi državami, kot sta Madžarska in Poljska?

Peterle:  Na poglabljanje razlik brez resne refleksije sem v Bruslju opozarjal že pred leti in se trudil za dialog. Zahod ne razume, zakaj je Srednja Evropa drugačna. Zakaj tu besede življenje, svoboda, kultura, identiteta, zgodovina, družina … zvenijo drugače. Namesto resnega dialoga imamo moraliziranje in etiketiranje. Pogovoriti se moramo, kaj hočemo delati skupaj ter katere vrednote in načela bodo pri tem vodilni. Ne moremo biti uspešni, če ne bomo enako razumeli temeljnih vrednot in načel. Mimogrede – srednjevropski pogled na migracije nikakor ni manjšinski.

Sem pa vesel, da je Slovenija pod novo vlado okrepila odnos do svoje srednjevropske  indentitete, kar ni v nasprotju z njenim jedrnim statusom. V času predsedovanja je prispevala k več dialoga z Zahodom. Potrebujemo dialog, ne konflikta.

DEMOKRACIJA: Navsezadnje so s tem konfliktom povezane tudi naše notranjepolitične težave, ki jih aktualna predsednica SD in evroposlanka Tanja Fajon izrablja tudi v Bruslju. Kako komentirate nedavni škandal, ko se je izkazalo, da je v poročilo o Sloveniji vpleten tudi njen asistent? Kot dolgoletni evropski poslanec imate številne izkušnje in dobro veste, kaj lahko počnejo asistenti, lektorji, prevajalci …

Peterle:  V pripravi bruseljskih papirjev se praviloma upošteva država članica in zadeve tečejo v parlamentu prek političnih skupin. Ko neka država predseduje, dajejo politične skupine prednost govorcem iz nje. Ne bi kriminaliziral asistenta, ki je tam zato, da pomaga – politična odgovornost je vedno na strani poslanke/poslanca –,  bolj me moti izvoz črne tinte v Bruselj, iz katerega smo sicer dobili laskave ocene predsedovanja z najvišjih mest. Seveda vsak komunicira s »svojimi« v Bruslju. Prav gotovo pri nas ni vse rožnato, tako grozno črno pa vendarle ni. In gospa Sophie in ’t Veld ne more biti edini kriterij bruseljskega odnosa do Slovenije.

DEMOKRACIJA: Leto 2022 bo zaznamovano s parlamentarnimi volitvami. V zadnjem štiriletnem obdobju se je zgodilo res veliko. Najprej vlada Marjana Šarca, nato met puške v koruzo. Kaj pričakujete od volitev?

Peterle:  Kdor bo hotel, bo lahko primerjal nekaj zadnjih vlad. Razlika je očitna.

Tistega meta puške v koruzo ne bi kazalo prav hitro pozabiti, ker politično ni nedolžen. Zgodil se je, ker Šarčeva koalicija ni bila sposobna vladati, zgodil se je v vzponu zdravstvene krize in ob napačni predpostavki o predčasnih volitvah. Namesto da bi se ukvarjali s Slovenijo, so se sami s seboj. Neslavnih zgodb z Erjavcem in Damijanom ne bi niti komentiral. Nova vlada je prinesla Sloveniji nov razvojni zagon, višji zunanjepolitični status in visoke ocene predsedovanja EZ. Napredovali smo po številnih kazalnikih, ne samo glede gospodarske rasti in zaposlenosti. Vemo pa, da se rezultati ali uspehi ne pretakajo avtomatično v volilne zmage.

Ključno je, da zmaga ustavna, osamosvojitvena, evropska linija proti liniji, ki se nostalgično ozira po Titovih časih, uporablja etikete iz sredine preteklega stoletja in teži k ekstremizmu. Ker pa je od trde levo/desne polarizacije marsikdo utrujen, ima na prihodnjih volitvah možnosti tudi »neblokovska« smer.

DEMOKRACIJA: Kaj pa predsedniške volitve? Borutu Pahorju se izteka drugi mandat, kar pomeni, da bo na njegovo mesto stopil nekdo drug.

PETERLE: Mogoče celo neka druga. Mogoče prvič po letu 1945 nekdo, domoljub in demokrat, ki ni bil član zveze komunistov. Vse je odvisno od nas. Vsekakor pa bi si želel, da bi bil podoben Borutu Pahorju po njegovem razumevanju vloge predsednika – trudil se je biti predsednik za vse.

Biografija

Leta 1948 rojeni Lojze Peterle je v Sloveniji znan kot predsednik prve demokratične (osamosvojitvene) vlade, dolgoletni predsednik Slovenskih krščanskih demokratov, petnajst let je bil tudi poslanec v evropskem parlamentu. Že v času študija zgodovine, geografije in ekonomije se je angažiral v vrstah katoliških izobražencev in deloval v krogu Revije 2000. Med drugim je bil pri katoliških študentih urednik revije Bilten, ki se je kasneje preimenovala v Tretji dan. Po ustanovitvi SKD leta 1989 in prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je postal predsednik prve nekomunistične vlade po drugi svetovni vojni, kasneje pa je bil tudi zunanji minister, podpredsednik vlade in poslanec v DZ. Leta 2004 je bil prvič izvoljen v evropski parlament, takrat z največjo podporo med vsemi slovenskimi kandidati za to funkcijo, kasneje je bil za to funkcijo izvoljen še dvakrat. Med drugim je bil v Evropski ljudski stranki tudi podpredsednik. Lani jeseni je bil izvoljen za predsednika Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve (VSO).

Zadnje novice

Sorodne vsebine