18.9 C
Ljubljana
nedelja, 14 aprila, 2024

Levičarski miti ter laži o domnevno gospodarsko uspešni in ljudem prijazni socialistični Jugoslaviji

Piše: Jože Biščak

Jugonostalgiki, v demokrate preoblečeni komunisti in levičarji vseh vrst, se maja vsako leto evforično spominjajo življenja v socializmu. Njihovi orgazmični izbruhi jim povsem zameglijo stik z realnostjo, trdijo, da je bila Titova Jugoslavija globalna gospodarska velesila, kar je daleč od zgodovinskih dejstev.

Spominske slovesnosti na socialistični raj na zemlji, ki se je raztezal od Triglava do Vardarja (Makedonija), so se sicer začele že aprila. Najprej se ozrejo v leto 1937, ko je bil sredi aprila ustanovni kongres Komunistične partije (letos je bila tam ministrica za kulturo Asta Vrečko, kar je škandalozno), nato pričakajo 27. april, ko je bila ustanovljena Osvobodilna fronta. Pravo rajanje se začne s prvim majem, nadaljuje z domnevno osvoboditvijo Jugoslavije, konča se 25. maja, na datum, ki si ga je diktator Josip Broz izbral za svoj rojstni dan. Potem seveda utihnejo, kajti leta 1945 se je na prelomu maja v junij zgodila največja morija v zgodovini teh krajev: komunisti so pobili večino podjetnikov, meščanstva, velikih kmetov in svobodnih intelektualcev. Tisti, ki so imeli srečo, so pravočasno odšli na vse konce sveta.

»Afriška« Jugoslavija

Glavna značilnost vsega tega hrupa, ki ga levičarji zganjajo, so hvalnice socialistični Jugoslaviji, ki naj bi bila gospodarsko uspešna in tehnološko napredna država. Te trditve nimajo prav nič skupnega s statističnimi podatki in dejstvi. Jugoslavija se ni postavljala ob bok uspešnim zahodnim državam, ampak je bila kvečjemu podobna afriškim diktaturam, kamor zadnje čase zelo radi zahajajo predstavniki vladajoče koalicije Gibanja Svoboda (med drugimi predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič ali poslanka Mojca Pašek Šetinc). Kakorkoli, Jugoslavija ni bila ne demokratična, ne civilizirana, ne razvita država. Če bi bila, ljudje iz socialističnega paradiža ne bi hodili v zlobne in temačne kapitalistične države po nakupih osnovnih dobrin.

Kljub temu levičarji poudarjajo, kako je bilo v Titovi in socialistični Jugoslaviji dobro in da nikoli ni bilo takih gospodarskih težav, kot so danes v Sloveniji. To so seveda miti, ki nimajo nič skupnega z realnostjo, ampak pri častilcih socializma smo tako ali tako že vajeni, da stvari pačijo. Večina mitov o krasnem prejšnjem svetu gre nekako takole: Jugoslavija je bila za delavce raj, brezposelnosti ni bilo, vsi so bili zaposleni in prejemali dostojno plačo, nihče ni bil lačen, vsi so imeli stanovanje, vsi so lahko šli na počitnice, vse je bilo naše, vsi so bili srednji razred. In vsem je bilo dobro. Po osamosvojitvi je prišel kapitalizem, neoliberalizem, prevladala je zasebna lastnina, tovarne so se privatizirale, kapitalisti so začeli izkoriščati delavce, vse več ljudi je revnih. No, oglejmo si nekatere trditve in najbolj trdovratne mite.

 

Brezposelnost in zaposlenost

Prvi mit, da brezposelnosti ni bilo, drži samo v primeru, če so državljani kupili enosmerno vozovnico za Nemčijo. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja začela naraščati brezposelnost (bila je 7,2-odstotna), je Tito »odprl meje«. Komunisti so to prikazovali kot dokaz, da je Jugoslavija odprta država, od koder lahko vsakdo potuje, kamor hoče, v resnici pa je šlo za preračunljivo akcijo. V obdobju med letoma 1968 in 1973 je delo v tujini (predvsem Nemčiji) poiskalo skoraj 700.000 ljudi, kasneje se jim jih je pridružilo še okoli milijon.

Da niso bili vsi zaposleni oziroma da je brezposelnost bila, je razvidno iz prvega mita, toda tudi med zaposlenimi je bilo med 20 in 30 odstotki »navidezno zaposlenih«. Ekonomistka Susan Woodward, profesorica na Univerzi Princeton, je v knjigi Socialistična brezposelnost: Politična ekonomija Jugoslavije 1945–1990 povsem razgalila socialistično zaposlovanje. Izkazalo se je, da je bilo navidezno zaposlenih med 20 in 30 odstotkov delovne sile, ki je bila čisti tehnološki višek. Povedano drugače: ti ljudje so bili zaposleni samo zato, da so bili zaposleni, ustvarjali ali delali pa niso nič. Ali še drugače: zaposleni so bili samo statistično. Poleg tega je bila v kmetijstvu zelo velika latentna brezposelnost, ki je po izračunih profesorice iz Princetona znašala 1,4 milijona ljudi. Zakaj je prišlo do tega? Jugoslavija je vse družinske člane na kmetiji štela kot zaposlene!

Zadolženost Jugoslavije

Jugoslavija je dvakrat bankrotirala. Seveda domači mediji o tem niso poročali, so pa svetovni. Država ni mogla več odplačevati niti obresti, kaj šele glavnice. Za domačo javnost so bile za to krive imperialistične in kapitalistične države. Še posebej Ronald Reagan. Ko je Jugoslavija v sedemdesetih letih namreč najemala kredite, je bil tečaj dolarja okoli 1,7 nemške marke. Po Reaganovi reformi je tečaj skočil na tri, v nekem trenutku je bil celo štiri. Seveda so tudi obresti dramatično naraščale: te so leta 1975 znašale 5,8 odstotka, leta 1976 5,1, leta 1977 5,5, leta 1978 že 7,8, leta 1981 pa 16,8 odstotka. Cena zadolževanja je torej hitro naraščala, tako da se je dolg, ki je leta 1977 znašal 9,54 milijarde dolarjev, leta 1981 povečal na 20,8 milijarde dolarjev, ob razpadu Jugoslavije je znašal 21 milijard dolarjev.

Tudi razvitost je bila nikakršna. Če naredimo tako primerjavo med Jugoslavijo in tremi razvitimi zahodnimi državami, s katerimi se zelo radi primerjamo (Avstrija, Nemčija in Švica), dobimo zelo zanimive rezultate, ki porušijo socialistični mit o razviti Jugoslaviji. Predrag Rajšić, profesor ekonomije, piše, da je največ, kar je Jugoslavija dosegla, bila 44,72-odstotna razvitost glede na Avstrijo (leta 1981), 43,73-odstotna razvitost glede na Nemčijo (leta 1982) in 33,18-odstotna razvitost glede na Švico (leta 1983), v letih pred razpadom Jugoslavije pa je bil rezultat katastrofalen: 28,26-odstotna razvitost glede na Avstrijo, 29,34-odstotna glede na Nemčijo in 23,21-odstotna glede na Švico. Zdaj pa pozor: tako razvita je bila stara Jugoslavija leta 1939, saj je tedaj država dosegala 34,47-odstotno razvitost glede na Avstrijo, 26,11-odstotno glede na Nemčijo in 22,20 odstotno glede na Švico.

No, marsikdo bo rekel, da je bila Slovenija bolj razvita, kot je bilo povprečje Jugoslavije. To je sicer res, toda slika je še vedno precej bedna. Leta 1991 je Slovenija dosegala okoli 56 odstotkov razvitosti Avstrije, 60 odstotkov Nemčije in 46 odstotkov Švice. Nato je kot samostojna država v poldrugem desetletju naredila tisto, česar socializem ni mogel v pol stoletja.

Mit o močni industriji

Gospodarstvo socialistične Jugoslavije je bilo bedno. Leta 1978 je izvoz na prebivalca znašal vsega 259 dolarjev, medtem ko je bil v Grčiji 362 dolarjev, Španiji 358, Italiji 987 in v Avstriji 1.628 dolarjev ob tem, da so znašale izgube podjetij v Jugoslaviji ob njenem razpadu kar 15 odstotkov BDP. Jugoslavija torej ni živela od industrije, pač pa je industrija živela od deviz zdomcev, turizma, predvsem pa od tujih posojil.

Tudi tehnološko napredna država ni bila. Avtomobil yugo so naredili po zavrženih italijanskih načrtih za fiat 127, vrhunec naj bi bil razvoj reaktivnega lovca, ki tudi ni bil plod domačega znanja: bil je predelan francoski mirage, za katerega so dobili licenco Romuni. In ker je bil Tito zelo prijateljski z romunskim diktatorjem Ceaușescujem, so ga naredili skupaj z njimi. Posebnost letala je bila, da so piloti umirali drug za drugim, tako da je bil orel pravzaprav leteči mrtvaški kovček.

Ceste in standard

Jugoslavija je v 45 letih zgradila samo 45 kilometrov avtocest, železniških prog pa je bilo manj kot leta 1939. Tito je sicer gradil bolnišnice, ki pa so bile tehnološko zastarele.

Stanovanja, ki so jih za potrebe delavskega razreda ukazali graditi komunisti, so bila podobna tistim v ameriških črnskih četrtih. In tukaj naj bi živel srednji razred. Kako je živel? Podobno kot Del Boy in Rodney iz družine Trotter v angleški nanizanki Samo bedaki in konji – preživetje s socialno podporo, dvigovanje standarda s preprodajo in »švercem« ter 50 kvadratnih metrov veliko socialno stanovanje v ogromnem bloku. Del Box in Rodney nista spadala v srednji razred, nista bila niti delavski razred. Bila sta socialni primer kot večina državljanov Jugoslavije. Z izjemo komunistične elite, ki je svojim sorodnikom privoščila, česar si drugi niso mogli.

Graditev tovarn in podjetij

Tovariši na levici tudi trdijo, da je industrijo, ki je bila v Jugoslaviji (Sloveniji), postavil Tito, ker je bila nekdanja Kraljevina Jugoslavija nerazvita kmetijska država. No, resnica je, da jugokomunisti niso ustvarili nič ali skoraj nič. Nasprotno. Uničevali so. Ali namenoma ali zaradi svojega neznanja, ni pomembno, večina tovarn, na katere smo danes Slovenci ponosni, je obstajala že pred prvo ali drugo svetovno vojno, imele so tradicijo, bile so večinoma družinska podjetja, ki jih je Titova oblast nacionalizirala. Največja težava pri teh družbah je bila, da komunistična oblast ni imela primernih ljudi za vodenje tovarn. Nekdanje lastnike so kot reakcionarne buržuje namreč ubili. Tako so vodenje tovarn prevzemali ljudje, ki ne samo da so imeli dva ali tri razrede osnovne šole, ampak se sploh niso spoznali na posel, saj so bili pred vojno bodisi hlapci na kmetiji ali nekvalificirani delavci v kakšni ključavničarski delavnici. Ampak ker so bili člani KPJ ali SKOJ, so bili seveda »kvalificirani«. Poglejmo samo nekatere primere, ker je tega resnično veliko.

Delamaris je nastal že leta 1879, ko je Francoz Emile Louis Roullet odkupil zemljišče ob skalah cerkve sv. Petra in v bližini Vascottovih term zgradil prvo tovarno za predelavo in konzerviranje rib. Z delom je začela 20. januarja 1881. Gorenje je nastalo iz delavnic Špehove kovačije, ki se je po nacionalizaciji leta 1950 preimenovala v Okrajno kovinsko podjetje Gorenje, kasneje pa samo v Gorenje. Krka ima korenine že daljnega leta 1570, ko je Novo mesto dobilo deželno lekarno, ki je izdelovala zdravila. Tako je delovala do leta 1950, ko je bila podržavljena in preimenovana v Mestno lekarno Novo mesto, laboratorijski del se je štiri leta kasneje preimenoval v Farmacevtski laboratorij Krka. Krka danes skoraj ne izdeluje več inovativnih zdravil, pač pa je to tovarna generikov.

Peko je ustanovil Peter Kozina leta 1910 (Peko je sestavljen iz prvih zlogov njegovega imena), ko je registriral družbo Peter Kozina & Ko. TAM (Tovarna avtomobilov Maribor) so začeli graditi Nemci leta 1941, po vojni je bil TAM nacionaliziran. Dokumentov za obdobje od 1945 do 1950 ni. Neuradno so jih uničili komunisti, saj niso želeli, da bi kdorkoli kadar koli izvedel, da so načrte in znanje ukradli Nemcem.

Slovenijo industrializirala Avstro-Ogrska

Zavarovalnica Triglav je nastala leta 1900 kot Vzajemna zavarovalnica iz Ljubljane. Socialisti so jo nacionalizirali in spremenili ime v Zavarovalni zavod Slovenije FLRJ, v Triglav (Zavarovalni zavod Triglav) se je preimenovala leta 1976. Tudi znana Alpina je nastala iz zadruge čevljarskih delavnic, ki so se povezale v tridesetih letih 20. stoletja. Po drugi svetovni vojni je bila zadruga nacionalizirana, preimenovana v Tovarno športnih čevljev, ime Alpina je dobila leta 1951.

Železarna Jesenice (danes del SIJ) je bila ustanovljena leta 1869 kot Kranjska industrijska družba (KID). Drugače je bilo železarstvo že v srednjem veku, v drugi polovici 18. stoletja je nekdanje Bucellenijevo imetje kupil Valentin Ruard, ki je začel širiti in obnavljati rudna polja od Fenta do Kočne. Veliko rudnih polj v Karavankah je pripadalo tudi veletrgovcu Zoisu, lastniku fužin v Bohinju, Radovni in na Javorniku. Zois je bil prvi bogataš in najmočnejši fužinar na Kranjskem. Podobno je z Železarno Ravne, ki je začela delovati 1807, ko so manjše obrate kupili in združili grofje Thurni, in železarno na Prevaljah, ki je bila najbolj napredna železarna v 19. stoletju. Savske elektrarne so bile ustanovljene leta 1914, ko zgradijo prvo hidroelektrarno HE Završnica. Po drugi svetovni vojni so bile vse elektrarne nacionalizirane in prenesene na podjetje Gorenjske elektrarne s sedežem v Kranju. HE Fala je nastala 1913.

Pivovarne in živilska industrija

Pivovarna Laško je nastala 1825, ko je medičar in lectar Franz Geyer v nekdanjem Valvasorjevem špitalu uredil obrtno pivovarno, katere poslopje stoji še danes, Pivovarna Union pa 1864. Radenska je nastala iz polnilnice, ki jo je 1869 postavil Karl Henn, potem ko je 1833 v Radencih odkril termalne vrelce. In naprej: Pomurka mesna industrija (1922 kot Tovarna mesnih izdelkov), Šumi (1876), Kolinska (1908 kot Kolinska tovarna kavnih primesi), Mlinotest (1804, najprej pod imenom Flucov mlin, potem pod imenom Jochmannov mlin, komunisti ga nacionalizirajo in preimenujejo v Mlinsko podjetje Ajdovščina).

Za mesto Kranj so socialisti razlagali, da se je industrializiral šele po drugi svetovni vojni, ko je postal močno tekstilno središče. Seveda ne drži. Podjetnik Franjo Sirc je med obema vojnama sodeloval pri ustanavljanju več tekstilnih tovarn v Kranju: Jugočeška (1923), Intex (1926), Jugobrun (1928) in Tekstilna tovarna Stražišče pri Kranju (1929). Po vojni so bile te tovarne nacionalizirane in večinoma preimenovane: IBI, Inteks, Aquasava, Zvezda, Tekstilindus. Podobno je bilo s tekstilno industrijo v Mariboru. Tako je znana MTT nastala z nacionalizacijo petih predvojno znanih tekstilnih tovarn: MA-VA, Josip Hutter in drugi, Jugotekstil, Jugosvila in Roteks. Tudi tekstilna tovarna v Litiji izvira izpred druge svetovne vojne ali Polzela, ki jo je leta 1926 ustanovil Čeh Albert Reiser.

Papirna industrija in steklarne

Celotno papirno industrijo so zgradili predvojni kapitalisti: Papirnica Vevče (1842), Papirnica Goričane (1787), Tovarna celuloze (1931), Paloma (1885), Tovarna papirja Količevo (1920), Papirnica Radeče (1725; nekaj časa so bili lastniki tudi znani bratje Piatnik), Lepenka Tržič (1888, ko se je imenovala Ceršaška tovarna lesnih snovi in lepenke).

Seveda gradbena podjetja niso obstajala samo v socializmu, ampak že mnogo prej: SCT (1873 kot Stavbena družba Ljubljana, po vojni nacionalizirana in preimenovana v Gradbeno podjetje za ceste LSR, kasneje v SCT), Metalna Maribor (1920 kot Splošna stavbena družba Maribor, leta 1946 nacionalizirana in deluje pod imenom Tovarna splošnih metalnih konstrukcij in vijakov), Cementarna Trbovlje (1876, po privatizaciji deluje pod okriljem Skupine Lafarge). Tudi obe znani slovenski steklarni nista zrasli v socializmu: Steklarna Rogaška (1921) in Steklarna Hrastnik (1860).

Še bi lahko naštevali, seznam je neskončno dolg: socializem med letoma 1945 in 1990 ni prinesel nič novega, vse je ostalo tako, kot je bilo v Kraljevini Jugoslaviji. Celo več. Območje Slovenije, kot ga poznamo danes, je svoj ključni in največji razcvet, industrializacijo in napredek doseglo v času Avstro-Ogrske (od 1870 do prve svetovne vojne). Da ne govorimo o tem, da so avstrijski vladarji vzpostavili slovenski sodni in šolski sistem ter zgradili železnico. Zato so trditve, da je komunistična Jugoslavija industrializirala državo, da je bil Titov socializem gospodarsko uspešen in tehnološko napreden, velik mit, ki nima nič opraviti z realnostjo in zgodovinskimi dejstvi.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine